Čeprav je Novogoričanka Lucija Mlinarič zbolela že pri 25 letih, se je z rakom dojk hrabro borila in tudi v najtežjih položajih skušala ostati pozitivna. Njena ljubezen do kotalkanja ni nikdar presahnila.
Med drugim je osvojila kar 27 medalj na velikih tekmovanjih. Tudi naslov evropske prvakinje in svetovne podprvakinje. Pred štirimi leti je dobila Bloudkovo plaketo za razvoj slovenskega športa. Lani se ji je bolezen ponovila v agresivnejši obliki.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
“Zdi se mi, da ima nekdo tam gor še velike načrte z menoj. Zato bom naredila vse, da jih bom lahko uresničila,” je lani dejala za Svet24 in dodala, da se ji vsak dan po malem dogajajo čudeži: “Zelo sem hvaležna. Za vsako jutro, ko se zbudim in se veselim dneva, ki ga bom lahko preživela. Zvečer pa sem hvaležna za dan, ki se mi je zgodil, in se veselim čim bolj mirne noči. Hvaležna sem tudi za moč, da lahko doma kaj postorim.”
Svojo bolezen sem sprejela in z njo živim. Če rak po meni pleše salso in fokstrot, bom jaz pa rock ‘n’ roll! Bolezen sem vzela za svojo, naredim čisto vse, kar mi svetujejo zdravniki. Zelo mi pomaga tudi psihični trening, ko vizualiziram svoje boljše počutje, zdravljenje kosti in manjšanje tvorb.
Lucija Mlinarič za Svet24
“Mislim, da bi morali v vsem najti kaj pozitivnega. Ko so mi dejali, da imam raka, sem tri dni jokala. Nato pa sem pomislila: kaj pozitivnega mi lahko prinese bolezen? Toliko stvari sem spremenila v življenju, ker sem imela še eno možnost. Rada bi jo zgrabila z obema rokama, delala stvari z nasmehom in počela tisto, kar imam rada, bila s tistimi, ki jim imam rada in oni mene. Rada bi užila vsak dan. Moje telo je drugačno kot pred boleznijo. Težave imam, na primer z roko. A tokrat na tekmovanje nisem šla, da bi zmagala, ampak se zabavala,” je po enem od prvenstev, ki se jih je udeležila kljub bolezni, zapisala Lucija.
Lucija v “svojem” elementu:
Preberite še:
Moški in rak dojk: “Včasih smo drzni, pogumni pa niti ne”
Na nekatere stvari je začela po bolezni gledati v povsem drugačni luči. “Velikokrat ljudje hitimo, si ne vzamemo časa zase, si ne vzamemo časa drug za drugega. Ampak to je najpomembneje. Če imaš nekoga rad, mu to povej, pa četudi mu to poveš vsak dan,” je dejala v intervjuju za Siol.
Preberite še:
Rak dojk pri 27 letih: “Vsak večer me je bilo strah, ali se bom zjutraj sploh zbudila”
Preberite še:
“Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”
Preberite še:
Z družino bratu pomagal premagati raka: “On je pravi borec, zmagovalec”
