Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Črna ovca v družini svetnice: 7 zgledov, kako obogatiti svoje slabosti

LEONIE MARTIN
Domaine Public
Deli

Starejša sestra svete Terezije iz Lisieuxa, Leonija (1863–1941), ki je bila “črna ovca” družine Martin, je bila kljub številnim slabostim prva, ki se je od sestre učila njene “male poti” duhovnega otroštva

V svojem trpljenju je na mali poti našla srčni mir in blagost, zato nas lahko s svojim zgledom vodi po poti k duhovnim binkoštim.

Preberite še: Konjički, slabosti in strasti 12 papežev

Spoznajte svoje rane in slabosti

Tretja hči zakoncev Martin je svoje otroštvo opisala kot “grdo”: polno trpljenja, bolezni in osamljenosti (pri petih letih ji je umrla mlajša sestrica Helena, na katero je bila zelo navezana). Leonija je bila temperamentna, počasna ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že zelo kmalu se je zato počutila zapostavljeno. Mati, ki se je neuspešno trudila z njeno vzgojo, je bila ob hčerinem neprimernem obnašanju razočarana in nemočna. Leonija je bila njena velika skrb. “Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča,” je potožila Zelija.

Leonija je zelo kmalu spoznala, da je drugačna od sester: v vseh pogledih se je imela za “grdo”, čutila je, da bližnjim povzroča trpljenje. Zelo dobro se je zavedala svoje nezadostnosti in omejenosti: “Prav v ničemer ne blestim.”

Preberite še: Kako lahko mame hčeram pomagajo do zdrave samopodobe

Ne primerjajte in ne omalovažujte se

Kljub temu da Leonija v primerjavi s sestrami ni imela veliko darov, ji je bilo prizaneseno, ker ni okusila strupenega ljubosumja, ki lahko izvira iz primerjanja z drugimi in bi jo lahko uničilo. Vse sestre je ljubila enako. Po drugi strani pa je nenehno podlegala drugi skušnjavi, skušnjavi omalovaževanja: “Veliko sem pretrpela zaradi svoje manjvrednosti, zelo sem okušala osamljenost srca, vsega …”

Čeprav so bile njene sestre zaradi njenega neprimernega obnašanja zmedene, so jo spodbujale k nasprotnemu. Ko je Leonija dejala: “V ničemer nisem dobra!”, ji je Terezija odvrnila: “Jezusova nevesta si.” Z upanjem v srcu so gledale na “črno ovco”, ki je vnašala nemir v družinsko življenje in jih prosila za odpuščanje, še preden jim je povedala, kaj bi rada.

Preberite še: Kako si z rožnim vencem lahko razložimo sveto obhajilo

Vztrajajte in ne obupajte

Kljub svojim slabostim je Leonija gojila močno željo po svetosti, nad čemer nikoli ni obupala: “Tako majhna sem in tako šibka. /…/ Želim si obenem rasti in ostati majhna.” Prav tako je gojila željo, da bi se v polnosti podarila Jezusu. To ji ni bilo dano zlahka: vstopila je h klarisam v Alençonu in dvakrat k vizitantkam v samostan Marijinega obiskanja v Caenu, od koder je nekaj mesecev pozneje izstopila. Ni zmogla slediti redovnim pravilom. Trikrat je neuspešno poskušala vstopiti v samostan, kar je slabo vplivalo nanjo in še poslabšalo njene težave z gnojnimi izpuščaji.

Leonija kljub temu nikoli ni podvomila o svoji poklicanosti. 28. januarja 1899 je pri 42 letih še četrtič vstopila v samostan, tudi tokrat v samostan Obiskanja, kjer je nazadnje tudi ostala vse do smrti v osemin­sedemdesetem letu starosti. K njenemu duhovnemu miru je pripomogla hoja po “mali poti”, po kateri je hodila tudi njena sestra Terezija.

Preberite še: “Brez tako vztrajnih staršev danes verjetno ne bi bila to, kar sem”

Sprejmite svoje uboštvo, a borite se korak za korakom

Za duhovno spreobrnjenje je potrebno sprejemanje v ponižnosti: “Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.” Potrebna sta tudi pogum in odločnost: Leonija je Bogu iz dneva v dan vztrajno izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.

Preberite še: Če hočete pri sebi kaj spremeniti, se najprej sprejmite

Verujte, da Sveti Duh deluje tudi v preizkušnjah

“Ker je Jezus naš Odrešenik,” se Leonija Boga nikoli ni bala. V njej je gorela velika ljubezen do Svetega Duha. Njena notranja pot je bila pot skritih binkošti: Svetemu Duhu je dovolila, da jo s svojo blagostjo in skrito močjo spreminja.

“Naš Bog je ogenj, ki požira. Ta misel me razveseljuje in razvnema moje srce, /…/ a to občutim le s svojo voljo, kajti moje srce je odrevenelo, naveličano, zdolgočaseno in utrujeno.” Leonija je torej doživljala tudi preizkušnjo duhovne noči, sredi katere nikoli ni podvomila o svoji veri v nevidno navzočnost Boga ob sebi.

Preberite še: Slavni preizkušani tenisač, ki ni spraševal Boga: “Zakaj jaz?”

Vse bolj se izročati Bogu

“Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.” Leonija je spoznala, da je vse njeno življenje zasluga njenega popolnega izročanja Božji usmiljeni ljubezni. Leta 1934 je zapisala: “To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.” Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je poročila z ubogim Jezusom.

Bistvo breskve je v njenem jedru, ki ga obkroža meso, dano za druge. Jedro pa je srčika sadeža in v njej je hranila ljubezen do Jezusa. Čeprav je bilo njeno meso slabo, je ohranila zdravo »jedro«, tako da se je iz dneva v dan po zaužitju svetega obhajila posvečala usmiljeni Božji ljubezni in se ji izročala.

Preberite še: Zakaj sploh molimo, če pa nas Bog ne usliši?

Zahvaljujte se Bogu in ne pozabite na humor

Ob koncu življenja se je Leonija še naprej zahvaljevala Bogu, redovnim sestram in stricu. Ni se umikala v zagrenjenost, ravno nasprotno: še silneje se je zahvaljevala Gospodu za dela, ki jih je izvrševal v njej: “Moje srce prekipeva od hvaležnosti.”

Hvalospev je dejanje ponižnosti, ki se izraža tudi v humorju. Nekega dne je duhovnik pozvonil na samostanski zvonec in prosil za pogovor s sestro svete Terezije. Dobil je odgovor: “Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!” “Oh! Kakšna škoda,” je odvrnil. Preden je njegova sogovornica odbrzela, mu je zabrusila: “Gospod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.” Osuplemu duhovniku je tedaj pot prekrižal samostanski duhovnik, ki je bruhnil v smeh, rekoč: “Te besede je izrekla prav sestra svete Terezije!” Humor je zmaga nad krhkostjo.

“Gospod, tvoja dela me napolnjujejo z radostjo.” Radost Svetega Duha, ki je bila v njej, se je razlegala v slavospevu obiskanja, v Magnifikatu, ko je prosila svoje redovne sestre, da začnejo peti v trenutku, ko bo izdihnila. V zadnjem pismu je zapisala: “Premajhna sem, da bi lahko bila pogubljena. Mali otroci ne morejo biti pogubljeni. Močno računam na to, da me bo Jezus ujel v svoje naročje.”

 

Avtorja prispevka, ki je bil najprej objavljen v Družini, letnik 68, številka 40, sta Philippe Hugele in Luc Adrian.

Preberite še: Ne le priljubljeni Janez Pavel II., svetniki bodo morda tudi njegovi starši

Preberite še: Ritem srca 2019: “Ohranimo vzdušje današnjega večera tudi takrat, ko nam bo težko”

Preberite še: (Vsaj) 10 razlogov, zakaj imeti otroke

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.