Vsako celico za dve osebi so zasedli štirje ali pet zapornikov. Marijin kip so ponesli po hodniku in se z njim ustavili pri vseh zaklenjenih vratih, da so zaporniki lahko preživeli nekaj časa z njo in se je dotaknili Na začetku novembra je romarska podoba Fatimske Marije obiskala kazensko enoto št. 48 zapora v Buenos Airesu v Argentini. Videoposnetek, ki so ga posneli tisti, ki so bili prisotni v zaporu, priča o vplivu, ki ga ima Marija tudi na zapornike. V njem boste videli Marijo, ki prečka ozek hodnik in se s svojim belim plaščem poda med tetovirane roke, ki se raztezajo skozi zaporniške celice in jo božajo.
Preberite še:
“Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi me čakala gotova smrt”
Resnično verjamem, da je bila iztegnjena roka, s katero se je vsak zapornik dotaknil plašča Device, bolj ali manj zavestno vprašanje Mariji: “Povej mi, kdo sem, ker sem se izgubil.”
Nebeška vrata
Prošnjo, da Marija iz Fatime obišče zapornike, je izpolnila in organizirala skupina nekdanjih zapornikov, ki je ustanovila prostovoljsko skupino Špartanci. Ti novi Špartanci, resnično neomajni in drzni, zapornike učijo ragbi in z njimi molijo rožni venec.
Preberite še:
Zapornik, ki je iz samice šel v Rim za kardinala
Prostovoljci so spremljali Marijo iz paviljona v paviljon. Sprejeta je bila s splošnim navdušenjem. “Za Marijo je to bil praznik,” je večkrat ponovil Damián Donnelly, eden od prisotnih.
Edina pomanjkljivost je bila prepoved obiska za zaporniški paviljon 10, v katerem so bili zaprti najbolj nasilni. Je mogoče, da bi Marija zanemarila najbolj črne ovce?
Marija odklepa ključavnice
Ona ne pozna ključavnic. Dovoljeno ji je bilo, da je obiskala tudi zloglasni paviljon 10. Presenečenje ni toliko v tem, da je Mariji uspelo odkleniti ključavnice najbolj zloglasnega oddelka v tem zaporu, ampak da je odklenila marsikatero ključavnico v srcih zapornikov. Da so čutili potrebo po tem, kaže dejstvo, kako so se obrnili nanjo.
Preberite še:
Spreobrnjeni tetovator: moli pred vsako tetovažo in odklanja tetoviranje podobe hudiča
Ali, kot je zapisal Oscar Wilde v knjigi De profundis, ki je nastala v zaporu in je glas človeka, ki odvrže svojo masko, dokler se ne prepozna: “Nihče ni vreden tega, da je ljubljen. Dejstvo, da Bog ljubi človeka, kaže, da je v božanskem redu idealnih stvari zapisano, da bo večna ljubezen dana tistim, ki so večno nevredni.”
Prizor, kot bi ga zapisal Dante
Vsako celico za dve osebi je zasedlo štiri ali pet zapornikov. Vrata so zaklenili s ključavnico. Devica je šla po hodniku in se ustavila pri vseh vratih, da so fantje lahko preživeli nekaj časa z njo in da so se jo lahko dotaknili ali pa ob njej molili. Iz lukenj zaporniških vrat so zaporniki iztegovali roke, ki so se z velikim spoštovanjem in naklonjenostjo dotaknile Marije.
Preberite še:
Jacques Fesch – morilec, ki bo morda postal svetnik
To je bil prizor, kot bi ga pisal Dante. Duše iz vic, ki so prosile, da bi se lahko dotaknile Božje Matere. Tetovirane roke, ki so se iztegnile, da bi našle tolažbo, svobodo in ljubezen. In v tistem trenutku ob Mariji so vse to našli. Molili so pet skrivnosti rožnega venca in vzdušje v tistem paviljonu je bilo nekaj, česar še nikoli niso doživeli. Bila je tolažba, veselje, mir, ljubezen.
Na ta zaporniški paviljon so obilno padli vsi sadovi molitve rožnega venca. Ogromna milost se je izlila iz svetišča v Fatimi prek prisotnosti Njene materinske naklonjenosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Vas mika študij na odličnih tujih univerzah? Tu je priložnost
Preberite še:
Tekaču, ki je imel na dresu napis Jezus rešuje, je življenje rešil moški z imenom Jesus
Preberite še:
“Sem velika zagovornica principa, da moški in ženske ne moremo drug brez drugega”
