10 nasvetov o tem, kako izkoristiti čas, a brez stresa in tiranije nujnega ter v skrbi za to, kar ima večno težoPostanite gospodarji svojega časa. Kako? Berite dalje!
Dar in odgovornost
Vsak trenutek življenja mi je podarjen, je izraz Božje ljubezni in naklonjenosti, saj me v svoji dobroti Bog ohranja v bivanju. Tako nisem “lastnik” svojega časa, ampak najemnik, poklican, da v vsakem trenutku storim to, k čemur sem poklican. Čas je resda mogoče dobro uporabiti ali ga zapraviti, vendar pregovor “čas je denar” ne velja, saj časa ne morem nadomestiti z novim ali ga množiti.
Preberite še:
3 preprosti nasveti, s katerimi bo odlašanje vam v prid
Na izbiro imam posestniški, trgovski odnos do časa, v katerem hočem napraviti lastno korist, dobiček, kar me lahko vodi v naglico, vznemirjenje in aktivizem, ali pa hvaležno sprejemanje časa kot daru, ki ga sprejmem kot dobrino, ki jo hočemo posvetiti Bogu in drugim, v miru, potrpežljivosti, notranji harmoniji, pa tudi odgovornosti. “Vse moje življenje mora postati dar, izraz Božje ljubezni in nežnosti do ljudi,” pravi Robert Sarah.
Intenzivnost sedanjega trenutka
Ko se nečesa lotim, sem z vsem srcem pri stvari. Opravljam stvari drugo za drugo, osredotočim se na vsako dejavnost posebej, občutim (z vsemi čuti) to, kar delam. Sv. Jožefmarija Escrivà je za ohranjanje notranjega miru svetoval: “Delaj, kar moraš, in bodi pri tem, kar delaš.” Najpomembnejša stvar v življenju je v vsakem trenutku tista, ki jo pravkar opravljam.
Redko smo zares odprti za sedanji trenutek, predvsem se ukvarjamo z bližnjo ali daljno preteklostjo ali prihodnostjo. Ključe svojega stanovanja denimo vzamem iz žepa že, ko nisem še niti v dvigalu; o svojem včerajšnjem sporu s sosedom premišljujem v trenutku, ko mi sodelavec govori o svojih težavah …
Preberite še:
5 preprostih dejanj, ki jih lahko storite za svojo srečo
V življenju ni težko prenašati sedanjega trenutka, marveč premišljevanje o preteklosti, pomešano z obžalovanjem, ter neutemeljene, napihnjene strahove o prihodnosti. Izroči preteklost Božjemu usmiljenju in prihodnost Božji previdnosti, so govorili mnogi svetniki. Tudi sebi moram odpustiti svoje pretekle napake (nemarnost in lenobnost ali pa pretirano dejavnost) in začenjati znova.
Upor tiraniji nujnega
Marsikaj, kar se mi v kakem trenutku zdi nujno – ali pa mi drugi pričarajo tak vtis –, v resnici ni. Treba je torej ločevati, za kaj je zdaj pravi trenutek v mojem življenju, med nujnim in nenujnim, pa tudi med pomembnim in nepomembnim. “Bolje je opraviti pravo delo kot delati,” pravi Peter Drucker.
Pogosto se imam za nenadomestljivega in mislim, da edino le sam znam kaj dobro narediti. Sebe in svojega dela ne smem jemati preresno – to je eden glavnih nasvetov za dobro uporabo časa.
Preberite še:
Triki za bolj organiziran dom
Načrtovanje
Če svoje delo dobro načrtujem (po možnosti pisno), mi to pomaga, da bolje vem, kam sploh grem, me to spodbuja pri delovanju, mi omogoča presojanje rezultatov in imeti pogled na celoto. Z dobrim načrtovanjem si pogosto prihranim čas.
Večplastnost doživljanja
Dogodke in ljudi, ki so z njimi povezani, lahko doživljam zelo površno. Z nekom se lahko srečam, pravi Pascal Ide, na različne načine: v svojih čustvih (“všeč mi je”), v razumu (“zanimivo je, kar pravi”), v volji (“njegove besede mi pomagajo naprej”), ali pa v srcu, ki ga ne razumemo kot čustvenost, marveč kot središče svoje osebe, v katerem se zbirajo različne zmožnosti in iz katere izvirajo moje odločitve. V tem primeru se odprem vsemu človeku, ne le denimo njegovim čustvom ali razumu. Danes upravičeno iščemo intenziven odnos, vendar je ta intenzivnost pogosto le čustvena in se ne dotakne srca.
Tudi čas lahko sprejmem na različnih ravneh, pravi Ide. Če je čas le zaporedje trenutkov, ki jih skušam najbolje izkoristiti tako, da množim kratkotrajna zadovoljstva, je to prazen čas acedie, duhovne žalosti, zaradi katere gledam na vsako zahtevnost z odporom.
Preberite še:
Kako uživati iz dneva v dan?
Molitev
Bogu pustim prvo mesto v svojem življenju – tudi tako, da nekaj časa podarim samo njemu. Če molim pol ure dnevno, je to približno dva odstotka časa v 24 urah. Se mi to zdi preveč? “Kako si lahko domišljam, da je naše življenje podarjeno drugim, posvečeno našim odgovornostim, če mi ne uspe iztrgati nekaj trenutkov svojega časa in ga podariti Stvarniku?” pravi Sarah. Podobno kot je za dober odnos potrebno, da sem z drugim in mu posvetim svoj čas, velja to tudi za odnos z Bogom.
Stop
Ko začutim, da me obveznosti presegajo, se lahko za nekaj časa ustavim in začnem delati kaj, kar nima z mojim delom nobene povezave. 30-letni Tomaž pripoveduje, kako se je pozno vračal iz službe in si celo prinašal delo domov. “Takrat sem izgubljal na vseh področjih: nisem imel več časa za otroke, za molitev, še zlasti pa sem bil nervozen in telesno izčrpan. Odtlej skušam čas uporabljati glede na prednostni seznam.”
Če sem napet, je to zagotovo trenutek, ko se je treba ustaviti. Vsak dan, vsak teden, vsako leto si moram vzeti nekaj prostega časa. Sledimo Božji modrosti, ki je človeku podarila nedeljo! Pravijo, da smo spočiti takrat, ko se nam vrne volja do življenja in dela, ko dobivamo nove zamisli, ko ob poti opazimo rože ali zaslišimo ptičje petje.
Preberite še:
Stres uničuje tudi vaše življenje? Kako ga obvladati?
Pustim se zmotiti
Dopustim, da me drugi “zmotijo”, potrkajo na moja vrata, me pokličejo, me kaj poprosijo, ali pa povabijo na kavo ali sprehod – in s tem spremenijo moje načrte. Zato si v svoj dnevni načrt vštejem kaj “rezerve”. Tako si v življenju omogočim več spontanosti.
Misel na smrt
Nasvet utegne presenetiti. Toda če pogosto mislim na smrt, kot o njej govori vera, torej kot o prehodu v večno srečo, s prave razdalje ovrednotim to, kar delam v tem trenutku, opravki, ki se mi zdijo neznansko nujni, in skrbi, ki jih imamo za zelo resne, pa v tej luči izgubijo pretirano težo. Ko sprejmemo končnost, pravi Vincent Laupies, nam to pomaga najti pravi bivanjski položaj, iz katerega izvirata rodovitnost in življenje. Če pa bežimo pred smrtjo, hočemo obvladovati čas in biti za vsako ceno učinkoviti, nas to v resnici ubija.
Vietnamski škof in kardinal Van Thuan je zapisal: “Kolikokrat se bodo, če bom čakal na pravi trenutek, da bom napravil nekaj zares velikega, zares pojavile takšne priložnosti? Nekaj se bo zagotovo zgodilo: smrt. Treba je izkoristiti priložnosti, ki se vsak dan kažejo, za to, da najbolj običajne stvari storimo na izreden način.”
Preberite še:
8 nasvetov svetnikov za preprečevanje stresa in ohranjanje miru v hiši
Kaj ostane?
Ali ni ključno vprašanje pri delu naslednje: Ali ima to, kar delam, možnost, da traja vso večnost? In pa: S kakšno notranjo naravnostjo opravljam stvari? “Edino ljubezen šteje,” je ob koncu življenja rekla sv. mala Terezija, sv. Tomaž Akvinski pa pravi, da je vsako dejanje ljubezni vredno večnega življenja. Delati majhne stvari s posebno nežnostjo …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 45.
Preberite še:
Nameraval je na zabavo, pristal pa v cerkvi. Od takrat je vse drugače
Preberite še:
8 nasvetov, ki vam bodo v pomoč, če ste v krizi srednjih let
Preberite še:
Ali veste, katera svetnica zna napovedati vreme?
