Kot vsako leto pred božičem povsod najdemo lik Božička: po trgovinah, v reklamah, v pogovorih v vrtcu in šoli ter seveda v knjigah in risankah. Ali moramo res otrokom pustiti, da verjamejo v njegov obstoj? Božič, kot vsi vemo, ni Božiček. Ta dokaj simpatičen lik postane malce problematičen, ko začne prikrivati resničnost božične skrivnosti. Krščanski starši si zato v zvezi z Božičkom postavljajo veliko vprašanj: kakšno mesto naj mu dajo v družini?
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Na splošno bi rekli, da otroku nikoli ne smemo lagati. Velika razlika je med tem, da “igramo igro” in dovolimo, da otrok verjame neki legendi, in med tem, da se zapletemo v laži, ko otrok začne nekaj sumiti.
Povedano drugače, otrok lahko sam sebi pripoveduje ali si izmišlja zgodbice – npr. o Božičku ali namišljenem prijatelju ter rad o tem govori s starši, kot bi bilo resnično, a hkrati globoko v sebi ve, da gre za igro. Ko pa postavi neposredno vprašanje, ker bi rad vedel resnico, si zasluži pošten odgovor. V nasprotnem primeru bo v trenutku, ko bo resnico izvedel, pomislil tudi na to, da so mu starši lagali in da jim ne more več zaupati.
Preberite še:
Kako je izgledal resnični obraz sv. Miklavža
Če mu bomo torej poskušali dokazati, da Božiček res obstaja, in bomo okrog njega zgradili cel kup laži, tvegamo, da bo otrok, ko bo spoznal resnico, z božičkom zavrgel še vse drugo: dete iz jasli in veselo oznanilo, ki nam ga ta prinaša. Če otroku z enakim žarom pripovedujemo tako o Božičku kot tudi o Jezusu, zakaj bi otrok, ko ne bo več verjel v enega, verjel v drugega?
Nikoli ne smemo pozabiti pravega smisla božiča
Naj bo Božiček še tako simpatičen in zabaven, ne sme zakriti ali zmanjšati božičnega sporočila. Nujno je torej, da otroški pogled usmerimo k jaslicam: božič se zgodi tam. Vse, kar ob božiču doživimo, vključno z darili, ima smisel samo v jaslicah in ob njih. Veselimo se zato, ker je Bog postal človek. Morebitna darila si izmenjamo zato, ker nas je poklical, da ljubimo drug drugega in je to znamenje naše vzajemne ljubezni in skrbi. To je treba otrokom vedno znova govoriti.
Preberite še:
12 stvari, ki jih z družino lahko počnete v adventnem času
Naj to otroci zelo konkretno živijo medtem, ko pripravljajo darila za druge, ko gredo obiskat osamljeno osebo, da bi z njo podelili božično veselje, ko pišejo božične voščilnice, da bi voščili tistim, ki so daleč, ko izbirajo katero od svojih premnogih igrač, da bi jo poklonili revnim otrokom, ali pa ko se na božič in na Jezusov prihod tudi duhovno pripravljajo – z molitvijo.
Ne govorite torej na isti ravni o božičku in Jezusu
“Ukiniti Božička? Ni govora! S tem bi otrokom vzeli nekaj sanjskega, kar otroci potrebujejo,” ugovarjajo nekateri starši. Drugi dodajajo: “Če jim ne pustimo, da verjamejo v Božička, potem jih potisnemo na obrobje, saj o njem slišijo povsod, zlasti v šoli.”
Preberite še:
Vam je težko prejemati darila drugih? Morda se za tem skriva slaba samopodoba
Od nas kristjanov je odvisno, da stvari obrnemo tako, da bodo jaslice v središču vsega božičnega praznovanja. Kristjan ali ne, nihče ne more zanikati zgodovinskega dejstva Jezusovega rojstva niti prvotnega pomena jaslic.
Pomembno si je zapomniti, da o božičku nikdar ne govorimo na isti ravni kot o Jezusu. Kajti evangelij ni igra in ni “kot bi” obstajal. Kaj ni resnična zgodba Božje ljubezni za nas neskončno lepša od vseh legend?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
“Ženske smo lahko naporne, tečne in kompliciramo, a s tem delamo svet bolj pester”
Preberite še:
4 koristni predlogi, kako svojo kritiko izraziti z občutkom
Preberite še:
“Danes te ne prenesem”
