Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

“Čakala sem nate.” Zaljubila sta se v Auschwitzu, srečala po 72 letih

DAVID WISNIA
YouTube
Deli

Tam sta se prvikrat srečala in zaljubila drug v drugega. Znova sta se videla po 72 letih

David Wisnia in Helen Spitzer sta bila židovska zapornika v taborišču Auschwitz. Bilo je leta 1943. Takrat jih je David imel 17. Na začetku je bil prisiljen v pospravljanje trupel zapornikov, ki so storili samomor. Pozneje so nacisti ugotovili, da zna fant zelo lepo peti, zato so ga zadolžili, da je nastopal za stražarje in nemške SS oficirje. Že od malega je Wisnia sanjal o tem, da bi pel. Pred izbruhom vojne je predsedniku ZDA celo napisal prošnjo za vizo, da bi tam lahko začel študirati glasbo.

Medtem pa je bila Helen Spitzer talentirana grafičarka. Mešala je barve, na ženske uniforme je slikala trakove, dobro je govorila nemško in hitro je napredovala v pisarniško delo. Ko sta se Helen in David prvič zagledala, sta čutila, da to ne bo njuno zadnje srečanje. Začela sta se dobivati v dogovorjenem kotu, na začetku enkrat na mesec, med krematorijskima pečema IV in V. Bala sta se za svojo varnost, zato sta se videvala v majhnem prostoru, kjer so skladiščili oblačila. Gospod Wisnia pravi, da se je takrat počutil izjemnega.

“Izbrala je mene,” se je spominjal po dolgih letih. Nista se veliko pogovarjala. Pripovedovala sta si o svoji preteklosti, tik preden sta pristala v taborišču. Davidov oče je prav tako ljubil glasbo, še posebej opero. Na žalost je cela njegova družina umrla v varšavskem getu. Helen je prav tako oboževala glasbo, znala je igrati klavir in mandolino. Da sta se lahko na skrivaj srečevala, so jima pomagali sozaporniki, ki so stali na straži, pripravljeni, da ju posvarijo, če bi se približali SS oficirji.

Izgubljen kontakt

Skupaj sta v Auschwitzu preživela dve leti. Načrtovala sta skupno prihodnost po življenju v taborišču. Bilo je težko, ker je v teh okoliščinah smrt prežala za vsakim vogalom. Ko se je vse bližalo koncu, sta si zaljubljenca obljubila, da se bosta srečala v Varšavi. Njuni usodi pa sta nekako zavili v popolnoma drugačni smeri.

Leta 1944 je bil David premeščen v Dachau. Od tam mu je nekako uspelo pobegniti aprila 1945. Potem je pristal v ameriški vojski, leto pozneje pa je emigriral v ZDA.

“Takrat sem se počutil 110-odstotnega Američana,” pripoveduje o tedanjem času. Na drugi strani oceana je našel svojo bodočo ženo, ampak na Zippi (tako so Helen klicali v taborišču) ni nikoli pozabil. Helen se je prav tako omožila. Ona in Erwin Tichauer sta skupaj opravljala humanitarno delo v Peruju, Boliviji, Indoneziji, Avstraliji. Nazadnje sta se ustalila v ZDA. Po dolgih letih je njun skupni prijatelj povedal Davidu, da Helen prebiva v New Yorku. Takrat je David svoji ženi povedal o vsem.

Iz Levittowna se je dve uri peljal do Manhattna in čakal Zippi v hotelski dvorani nasproti Central Parka. “Nikoli se ni prikazala. Pozneje sem izvedel, da se je odločila, da to srečanje ne bi bilo pametno. Bila je poročena,” je povedal David. Wisnia ima štiri otroke in šest vnukov.

“Čakala sem nate”

Leta 2016 se je David odločil ponovno organizirati srečanje. O njej je povedal celi svoji družini. Njegov sin, ki je rabin, je s Helen navezal kontakt. Nazadnje se je le strinjala s srečanjem. Zippi je bila takrat že vdova, njen mož je umrl leta 1966, ni imela otrok in priklenjena je bila na posteljo. David se je bal in ni vedel, kaj lahko pričakuje. Minilo je namreč 72 let, odkar sta se nazadnje videla. Helen je postajala vedno bolj slepa in gluha. Spremljala jo je negovalka. Na začetku Davida ni prepoznala.

“Oči so se ji razširile, kot da bi se vanjo vrnilo življenje,” se spominja Avi, Davidov vnuk. Wisnia ji je pripovedoval o sebi, o svoji izkušnji v ameriški vojski in o vsem, kar je počel v preteklih letih.

“Moj Bog, nikoli si ne bi mislila, da se bova še kdaj srečala, in to v New Yorku,” je ganjena zašepetala Helen. Davida je mučilo vprašanje, kolikokrat ga je rešila pred smrtjo. Dvignila je roko in pokazala pet prstov. “Petkrat sem te rešila,” je povedala. Helen je v rokah že tolikokrat  držala dokumente, ki so Davida obsojali na izvoz in gotovo smrt.

“Čakala sem nate,” mu je povedala. Na koncu ji je Wisnia zapel njeno madžarsko pesem, ki jo ga je naučila v taborišču. To je bilo njuno zadnje srečanje.

Helen je umrla leta 2018. David jih ima danes 94. Šele njegovi otroci in vnuki so ga nagovorili, naj pove o svoji preteklosti. Leta 2015 je objavil svoj dnevnik in šele takrat so njegova širša družina in znanci izvedeli za to skrivnostno dekle, ki jo je spoznal v Auschwitzu.


 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.