Nikoli ne dovolite otroku, da bi z vami govoril nespoštljivo
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Če ste natančno prebrali naslov, nisem napisal neotesani ali uporniški otroci, saj nasprotujem “predalčkanju”, še toliko bolj, če gre za naše otroke. Pomembno je, da govorimo o uporniškem vedenju.
Preberite še:
Kaj storiti, ko vzgoja vnaša razdor med zakonca?
Otroci so namreč veliko več kot njihovo obnašanje. Res pa ne moremo zanikati, da se nekateri zelo neprimerno vedejo do svojih staršev in jim manjka osnovnega spoštovanja. Kar pomeni, da imajo hude težave s sprejemanjem avtoritete.
S takim vedenjem se lahko spopademo
Če želite ravnati tako, da se neprimerno vedenje ne bo ponovilo, vam svetujem naslednje. Morda se bo zdelo preprosto, a od staršev zahteva odločnost, uravnoteženost in neomajnost.
Najprej se je treba zavedati, da takrat, ko je otrok neobvladljiv, žali in mu iz ust prihaja vse sorte besed, ni trenutek za razčiščevanje ali razglabljanje, temveč morate modro ohraniti strateško tišino.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Odrasli, v tem primeru oče ali mati, je tisti, ki mora ohraniti mir in stabilnost in se ne pustiti zapeljati v prerekanje z otrokom. Učinkovit način, da to dosežemo, je, da se otroku zazremo naravnost v oči in ko konča, rečemo: “Delal se bom, kot da nisem slišal tega, kar si ravnokar rekel.”
Varna odmaknjenost
Najverjetneje bo otrok želel nadaljevati provokacije in izzvati vašo jezo. Globoko vdihnite! Obdržite trezno glavo, čeprav se vam že vrti. In ne da bi povzdignili glas, recite: “Ko se boš obvladal, se lahko pogovoriva.” In zapustite prostor. Vzpostavite varnostno odmaknjenost.
Tukaj moram narediti oklepaj in podeliti to, kar jaz storim in vedno deluje. Takoj ko se zavem, da nekaj povzroča večje trenje v pogovoru s katerim od otrok ali komerkoli drugim, najprej zmolim tole kratko molitev: “Pravični sodnik, pravični sodnik, dvigni dušo mojega otroka (ime) k svojim nogam. Pravični sodnik, pravični sodnik, dvigni mojo dušo k svojim nogam.”
Preberite še:
Vzgoja za vrednote ali kako stopiti v čevlje drugega
Ko se nevihta pomiri in sta oba mirna, poiščite svojega otroka in začnite pogovor. Običajno gre nekako takole:
“Kaj si mi prej želel povedati?”
Ker se je pomiril, bo morda odgovoril, da nič.
“Nič? Jaz pa se spomnim. Rekel si to in to.”
“Seveda! Grozen si! Ti mi nikoli … Mami mi vedno …”
Pomembna je odločnost
Otrokove besede se lahko razpletajo kot nit pri nogavici, ko začne opravičevati svoje obnašanje in iskati krivce za svoja dejanja, da bi se izognil odgovornosti za svoja dejanja. Še posebej pogosto nasprotuje svojim staršem.
Preberite še:
Vzgoja ‒ najtežja služba na svetu?
Tu je zelo pomembno, da ga takoj ustavimo in mu ljubeče, a odločno rečemo: “Razumem, da se tako počutiš, vendar z menoj ne boš tako govoril, ker nisva enaka. Jaz sem tvoj oče in ti tega ne dovolim.”
To zveni trdo, a si je dobro zapomniti. S tem jasno razmejimo, kdo je avtoriteta in kdo je tisti, ki uboga. Sedaj lahko nadaljujete pogovor, da razrešite zadevo in najdete soglasje glede tega, kar je bila težava. Če pa otrok znova izgubi kontrolo nad obnašanjem, lahko pogovor preložite na pozneje.
Vzpostavite avtoriteto
Glavno pravilo vsakega doma mora biti spoštovanje, ki se ga v nobenih okoliščinah ne sme kršiti. Če se tako obnašanje ponavlja in dialog ni mogoč, je treba iti po boleči poti. Ne govorim o udarcih, temveč o omejevanju privilegijev in zmanjšanju dovoljenj. Kaj bo to konkretno, je odvisno od posamezne družine.
Preberite še:
Vzgoja brez discipline: devet nasvetov, kako se ji izogniti
Očetje, najslabše, kar lahko naredimo, je to, da kar prenašamo neprimerno vedenje. Da smo jezni in otrokom dovolimo govoriti, kot da to ni nič takega.
Proti takim situacijam se je treba boriti naravnost, vendar modro. Če bomo spregledali eno nespoštljivo obnašanje, jih bo hitro še več in vsakič bo večje. Vedno se je potrebno pogovoriti, vsakič, ko se pokaže potreba, in vključiti sočutje, razumevanje in ljubezen. Seveda ne smemo pozabiti tudi na to, kaj je primerno za določeno starost in zrelost otroka.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katja Tušek.
Preberite še:
Ste ob ponavljajočih se otroških virozah živčna razvalina? Niste edini
Preberite še:
7 najboljših navedkov sv. Ignacija Lojolskega
Preberite še:
Kako se spopasti s kritiko?
