Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Mamica četverčkov: Bog naju je pustil čakati, da sva bolj dozorela in se še bolj povezala

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV
Deli

Po težko pričakovani nosečnosti je izvedela, da pod svojim srcem nosi četverčke

Rojstvo otroka predstavlja novo in posebno poglavje v odnosu moža in žene. Kako je, ko se rodijo četverčki, pa ve Brigita Prošt iz vasi Borovak pri Podkumu. Z možem Boštjanom sta poročena 13 let in pred desetimi leti sta bila po zapletih ob prvi nosečnosti, ki se je končala s spontanim splavom, deležna kar štirikratnega blagoslova. Postala sta starša Rebeke, Klare, Jureta in Neže.

Vajina skupna pot se je začela ob igri štiri v vrsto. Kako pa se je nadaljevala?
Nadaljevala se je tako, da sva se čez tri leta poročila in skupaj zaživela na kmetiji v Zasavskem hribovju. Predstavljala sem si, da bo najin zakon kot pravljica, da se bo vse odvilo tako, kot sva načrtovala (poroka, dom, otroci …).

Kmalu sem pristala na realnih tleh. Z možem sva si po značaju zelo različna, vsak od naju je drugače gledal na stvari. Jaz sem najprej mislila, da se bo mož posvečal le meni. Imela sva različne predstave in tudi vsak malo drugačno popotnico iz svojih družin. Tudi tako želenega otroka ni in ni bilo …

Po 13 letih zakona na vse stvari gledam drugače. Z možem se zelo lepo razumeva, ker se sprejemava takšna, kakršna sva. Verjameva drug v drugega. Odkar sva skupaj, sva se vedno lahko odkrito pogovarjala. Trdno pa verjameva, da naše misli in dela usmerja Sveti Duh, le odpreti se mu je treba.

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

Kako ste pred desetimi leti sprejeli novico, da se vama ne bo pridružil le eden, ampak kar štirje otroci naenkrat?
Čakanje, kdaj se bosta na testu za nosečnost prikazali dve črtici, je bilo zame stresno. Pritiski okolice so bili veliki, najbolj boleče je bilo, da so drugi mislili, da ne želim otrok. Potem je prišla nosečnost, ki se je hitro končala s spontanim splavom.

Zdaj na tista tri leta čakanja gledam drugače. Bog naju je pustil čakati, da sva bolj dozorela in se še bolj povezala.

Pred desetimi leti pa je prišla pomlad v svojem razcvetu, ko sta dve črtici na testu potrdili nosečnost. Najprej me je prešinila misel, ali bo tokrat vse v redu. Že prvi pregled pri ginekologu je pokazal, da pod mojim srcem bijejo štirje srčki. Poti nazaj ni, sprejela sva, kar nama je bilo podarjeno. Zaupala sva, da bo prav, kakor se bo zgodilo.

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

So se vam med nosečnostjo kdaj porajali dvomi, kako bosta z možem zmogla in ali se bodo rodili zdravi otroci?
Nosečnosti se spominjam kot najlepšega obdobja svojega življenja. Že takoj na začetku mi je zdravnik povedal, kakšne so možnosti: mogoče, da bo vse v redu, lahko izgubim kakšnega otročka ali pa kar vse štiri. Ni preostalo drugega, kot misliti dobro in zaupati. Vem pa, da so številni sorodniki, prijatelji in znanci molili za blagoslov.

Čutila sem Božjo pomoč. Bila sem zelo mirna, optimistična in niti ne zaskrbljena.

V času nosečnosti sem se počutila zelo dobro. Prve mesece sem bila zelo utrujena, slabosti pa nisem občutila. Zdravo sem se prehranjevala, počivala, se gibala na svežem zraku, molila rožni venec in veliko brala. Upoštevala sem zdravnikova navodila. Lahko rečem, da sem se prepustila Božjemu varstvu.

Pri 28 tednih nosečnosti sem bila sprejeta v bolnišnico, da sem bila pod nadzorom. Čez tri tedne se je začelo zapletati, saj sem vedno manj čutila premikanje ene od deklic. Zdravniki so ugotovili, da ne dobiva več potrebne hrane in tako je pri 31 tednih sledil urgentni carski rez. Vsi štirje so bili v inkubatorju.

Najprej je bilo glede na okoliščine vse dobro. Čez nekaj dni se je zapletlo, ko so se pri eni deklici pojavile krvavitve iz pljuč in bi jo lahko tudi izgubili. Oba sva se počutila tako nemočna. Večkrat se je zgodilo, da se je kdo od naju pred inkubatorjem zlomil. Osebje na intenzivnem oddelku za nedonošenčke so res pravi ljudje s srcem. Znali so bodriti starše in s predanostjo skrbeti za majcene otročke. V porodnišnico je večkrat prišel tudi bolniški duhovnik. Takrat je v sobah, polnih inkubatorjev, zavel prav poseben mir. Za naju je to, da so se rodili štirje zdravi otroci, Božji čudež. Materinstvo doživljam kot velik Božji dar.

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

Ena od prednosti družin z več otroki je na primer ta, da starejši otroci pomagajo in skrbijo za mlajše. Vidva sta vse štiri dobila “v kompletu”. Kako sta jim bila kos v prvih mesecih njihovega življenja?
Zanimivo je, da sem tako kot v zakon tudi v materinsko vlogo vstopila z mislijo, kako bom pa jaz fajn mami, ki bom vse kar obvladala … utopija! Zopet trd pristanek na realna tla. Dober mesec dni po rojstvu otrok smo bili odpuščeni iz porodnišnice. Na začetku, ko so večinoma spali, jedli in smo jih previjali, je kar šlo. Potem pa so manj spali in za menoj je bil že velik primanjkljaj spanja … To so bili naporni dnevi, meseci, leta …

Najhuje mi je bilo, ko so bili stari dve leti. Takrat so hodili in raziskovali povsod naokrog, dopovedati pa se tako malim ne da kaj veliko. Ni šlo drugače, kot da so vsi v hiši (mama, ata, stric, teta) sodelovali. Dobro leto pa smo imeli tudi pomočnico.

To, da so vsi enako stari, se mi je najprej zdelo prav imenitno, saj smo se z vsakim ukvarjali na približno enak način. Pri starosti petih let pa sem ugotovila, da bi potrebovali malo starejšega bratca ali sestrico, da bi krmilo vlekel naprej. Vsakega posebej je bilo namreč treba vsega naučiti.

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

Živite na veliki kmetiji, kjer dela ne zmanjka. Kako v opravila vključujeta otroke in kako opravila, ki jih ni mogoče preložiti na poznejši čas, krojijo vaše družinsko življenje?
Otroci so že od malega vpeti v življenje na kmetiji. Da živimo na kmetiji, je prednost, pa tudi slabost. Slabost je v tem, da nimamo skupnih večdnevnih počitnic. Prednosti pa je več: lažje je zaposliti otroke, da sprostijo energijo, živimo z naravo, učijo se, kako je trud pomemben, da moramo biti hvaležni za to, da lahko delamo, ker imamo zdrave roke in noge …

V delo jih sicer ne siliva, jih pa spodbujava. Največ naučimo z zgledom in predvsem od naju je odvisno, kakšen odnos bodo pozneje imeli do dela. Učimo se, da je delo pomembno, vendar se je treba ustaviti in biti vesel, hvaležen za to, kar smo naredili. Nedelja pa je Gospodov dan in če se le da, ga temu primerno preživimo. Zjutraj gremo k sveti maši. Potem pa se najraje odpravimo na obisk k babici in dedku v prelepo Selško dolino ali pa gremo kam peš. Včasih pa smo preprosto doma in se igramo družabne igre, se gibamo v naravi …

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

Kdaj najdeta čas vsak zase in za vaju kot zakonca?
Z Boštjanom sva zelo različna. Ravno definicijo prostega časa jemljeva precej drugače. Možu prosti čas pomeni, da mirno pogleda kakšen film ali gre pogledat kaj v zvezi s kmetovanjem. Jaz pa si vzamem čas zase tako, da se peš odpravim na bližnji Kum, dolg sprehod po gozdu, preberem kakšno knjigo, tednik Družina, Ognjišče …

Midva kot zakonca pa imava čas zase zagotovo zvečer pred spanjem. Trudiva se, da sonce na zaide nad najino jezo. Veliko pa se pogovarjava tudi med delom. Veliko sva skupaj čez dan in kar se da sproti razčiščujeva glede naju, otrok, dela …

FAMILY PROŠT
OSEBNI ARHIV

Starši, ki imajo različno stare otroke, se v tednih šolanja na domu sprašujejo, kako bodo uskladili vse naloge in obveznosti. Vaši otroci so sošolci, a verjetno kljub temu ni najlažje. Kako se organizirate?
Šola na daljavo vsem predstavlja velik izziv. Začetek je bil težak. Otroci so zelo različni in vsak potrebuje svoj pristop. Prej sem redno hodila na govorilne ure in vem, katera so pri vsakem močna in katera šibka področja. Otroci so nasploh jutranji tipi, tako da zgodaj začnemo delati. Z enim računalnikom in tablico se razporedijo v skupino po dva. Pomagajo si med seboj, kaj pa naredimo s skupnimi močmi. Kdor potrebuje pomoč, ve, da se lahko obrne name. Dopoldne naredijo delo po urniku, popoldne pa imajo prosti čas po svoje ali še individualno rešujejo interaktivne naloge in berejo.

Pa ni vedno vse tako lepo, kot se zdi. Pride dan, ko se ne da, ko ne gre v glavo, ko smo sitni, razdražljivi, slabo naspani … Res cenim učiteljice, ki v razredu vijugajo med vsemi temi občutji.

Je pa prednost, da sem doma in si vzamem čas za otroke. Vem, da moram biti mirna, ker bodo potem tudi otroci bolj mirni.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.