Intervju o tragediji in dobrem, ki se je rodilo iz njeKaja Kobal je ambasadorka in sodelavka Zavoda Varna pot, kjer pomaga žrtvam prometnih nesreč in njihovim bližnjim. Sama je na najbolj boleči način spoznala, da tolažba tipa “Vse bo še v redu” nikakor ne zadostuje, saj je očeta izgubila na cesti. “Nesreča pride nenadoma in udari silovito. Nanjo nikoli ne moreš biti pripravljen. Zato je šok res velik. Z leti vse bolj ugotavljam, kako zelo priporočljivo je opraviti vsak informativni pogovor s strokovnjakom,” pripoveduje mlada socialna pedagoginja.
Preberite še:
“To je dober trenutek za ločitev,” je slišala po moževi nesreči. Storila je tole
Kaja, očeta ste izgubili, ko ste bili še deklica. Kaj se je zgodilo?
Bilo je poletje 2007, brezskrbno sem uživala poletne počitnice na morju s prijateljico in njeno družino, ko me je mami poklicala, da bi mi sporočila žalostno novico. Oči je v zgodnjih jutranjih urah med vožnjo zaspal za volanom in trčil v betonsko ograjo. Trk ni bil močan, avtomobil ni bil huje poškodovan. Ker pa ni uporabljal varnostnega pasu, je zaradi posledic udarca in notranjih krvavitev na kraju nesreče umrl.
Preberite še:
Ko izgubite živce v prometu, pokličite sv. Krištofa
Kako so se z nesrečo spremenili odnosi v družini?
Po mojem mnenju se odnosi niso bistveno spremenili, bolj se je spremenila dinamika v družini, nastala je praznina. Sama sem bila na začetku pubertete, v najbolj zanimivem delu otroštva, vendar sem bila tisto jutro primorana odrasti. Težko je bilo nadaljevati brez očeta, čutiti je bilo globoko praznino, nekdo je vedno manjkal.
Še vedno je tako in vedno bo. Vendar sem bila, odkar pomnim, obkrožena z družino, našo vzajemno pomočjo in podporo. Naša moč izhaja iz medsebojne navezanosti in ponosa, da smo vedno tu, drug za drugega. Nesrečni dogodek nas je torej še bolj zbližal in povezal.
Kako so se z minevanjem let spreminjale s to neznansko bolečo izgubo povezane žive barve čustev in njihovih odtenkov?
Letos mineva 13 let od izgube in marsikateri spomini so že zbledeli, dobro pa se spomnim občutkov izgubljenosti, jeze, žalosti. Na začetku sem te občutke zadrževala zase, nato pa sem v družbi vse bolj pogosto spregovorila o tem, kaj se je zgodilo in kako je vplivalo name.
Preberite še:
Mož in oče mehkega srca ter nalezljivega nasmeha razkriva, pri čem ga žena najbolj pohvali
Kar hitro sem razumela, da imam pred seboj na izbiro dve poti: pot samopomilovanja in tavanja ter pot samouresničenja, zavedanja, da smo ostali še mama in trije otroci, torej ljudje, ki potrebujemo ljubezen in življenje naprej.
Odločila sem se, da odpravim notranji strah, jezo, zamere, zagrenjenost. Opazila sem, da se mi vračajo nasmeh, volja do življenja, smisel, opazila sem ljudi okoli sebe, svoje bližnje, naravo …
Postala sem močnejša, bolj stabilna in ravno dovolj samozavestna. Vse navedeno sem vnesla v svoj študij socialne pedagogike na Pedagoški fakulteti. Skozi predmetnik sem ugotovila, da čutim svoje poslanstvo v pomaganju drugim, iskanju v njih drobnih in skritih kotičkov, kjer lahko razvijajo svoje talente, smisle ali poslanstvo.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom, in čeprav sem se z Zavodom Varna pot srečala naključno, postala moderatorka in mlada ambasadorka, vem, da je bilo tudi to z razlogom. Vesela sem, da sem postala del te “družine” in znanje, teorijo s fakultete prenašam v praktične preventivno-izobraževalne programe zavoda kot tudi v aktivnosti na evropski ravni z Evropskim združenjem žrtev prometnih nesreč (FEVR), kjer se skupaj trudimo, da bo takih nesrečnih zgodb v EU čim manj.
Preberite še:
“Oprostila sem človeku, ki je povzročil smrt mojega edinega sina”
Kako pristopate k žrtvam nesreč?
Pristopov je več. Bližnji (žrtve, op. a.), ki jih je posledica hude prometne nesreče zaznamovala, se praviloma oglasijo, pokličejo, poiščejo stik prek e-pošte, povedo svojo izkušnjo in izziv, pred katerim so. Včasih o nas slišijo iz medijev, največkrat pa gredo informacije ali dober glas o primerni strokovni pomoči od ust do ust. Znanci jim povedo, kdo smo, kaj počnemo in komu smo že pomagali.
So pa primeri, ko nas povabijo tudi na dom. V Sloveniji še vedno velja, da je poiskati strokovno pomoč ali pa deliti svojo tragično izkušnjo z “neznanci”, nekako tabu tema, tako da ljudje potrebujejo kanček spodbude ali poguma, potem pa stvari stečejo v pravo smer.
Pri teh tragičnih in nenadnih šokih ljudje v nas kmalu spoznajo toplino, strokovnost in védenje, o čem govorimo in kaj jih čaka. Vsekakor imamo v tem pogledu že skoraj 15-letne izkušnje, prek naših kliničnih psihologov pa smo skupaj pomagali že prek 3300 ljudem.
Kako dolgo traja proces žalovanja? S kakšnimi travmami se žrtve nesreč ali njihovi svojci najpogosteje srečujejo?
Proces žalovanja je zagotovo individualen, ima določene zakonitosti vendar o tem vedo več strokovnjaki. Tisto, kar sem opazila ob spremljanju in zgodbah ljudi, ki sem jih spoznavala je, da si največkrat strokovno pomoč poiščejo prepozno, ko nastopijo že različne druge bolezni, kot so depresija, rak itd., saj se mi laično zdi, da držijo dolgo v sebi in trpijo.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Nihče na tem svetu ti bolečine ne more odvzeti s klikom ali čudežno tabletko, tako da ni dvoma, čez dolgo in včasih trnovo pot moraš sam, lepo pa je, če si najdeš oporo, razumevanje, ljubezen, strokovno pomoč. In zato smo tukaj mi.
Kakšen je vaš osebni pogled na promet? Pri čem v prometu Slovenci pretiravamo in česa je pri nas premalo? Navsezadnje z vedenjem v prometu skrbimo tudi za sočloveka.
Sama do prometa čutim strahospoštovanje. Kar se verjetno sliši smešno. Na mobilnost gledam kot na neke vrste luksuz. To, da smo mobilni, nam olajša marsikateri korak v vsakdanjem življenju, vendar ob tem pozabljamo, kako veliko odgovornost to prinaša s seboj. Vsakič, ko se usedemo v avtomobil, na motor, na kolo, električni skiro ipd., bi se morali zavedati, da naša dejanja, namerna ali nenamerna, ne bodo vplivala le na nas, temveč tudi na mimoidoče v prometu.
Slovenci nedvomno pretiravamo v strpnosti do alkohola in hitrosti, ker se ne želimo soočiti z dejstvom, da sta to dva največja morilca slovenskih cest in da zaradi njiju trpijo številne družine in posamezniki. Pogrešam pa strpnost, medsebojno razumevanje, malce bolj umirjen promet, saj se nam vsem tako mudi in povsod želimo priti z avtomobilom, in to zelo hitro. Veseli me spoznanje, da smo mladi drugačni, da nam je bližja uporaba različnih oblik bolj “zelene” mobilnosti; od javnega prevoza do kolesarjenja, car sharinga in podobno.
Preberite še:
Namesto da obsojate, blagoslavljajte – vse, ne le svojih otrok in prijateljev!
S poslanstvom pomoči drugim je povezan tudi vaš študij socialne pedagogike. Kako združujete teorijo in prakso?
Težnja pomagati drugim predstavlja velik del mojega bistva kot osebe. Ni nekaj, kar moram početi, je težnja, ki se spontano in naravno izraža v mojih odnosih z družinskimi člani, prijatelji, znanci, otroki, mladostniki na vsakodnevni ravni. Zelo sem vesela, da sem našla študij in delo, kjer je pomoč drugim glavno poslanstvo.
Bodisi je to pri izobraževanju mladih generacij o varni mobilnosti skozi naše preventivno-izobraževalne delavnice bodisi ko delim svojo zgodbo z drugimi, v upanju, da se nauka naučijo iz moje izkušnje.
Preberite še:
“Želela sem si otroka. Tako močno želela …”
Kakšna obzorja se vam odpirajo na letovanjih z otroki, ki se jih kot animatorka udeležujete vsako poletje?
Letovanja na morju z otroki so postala zadnjih nekaj let stalnica mojih poletnih počitnic. Čeprav skrb za skupino otrok od jutra do večera deset dni zahteva mojo popolno pozornost vsak trenutek dneva in prinaša veliko odgovornosti, se vsakič znova z velikim veseljem podam v to nalogo. Skozi njihove oči opazujem svet, ki je preprost. Svet, kjer se vsak dan zajema z veliko žlico. Skozi njihove oči opazujem svet, kjer se nepotrebne skrbi razblinijo in pride spoznanje, da se sreča skriva v malih stvareh. Kot pravi L. R. Knost …
“Opazovanje sveta skozi otrokove oči nas opomni, da so nenavadni čudeži na najbolj običajnih krajih in da so resnični zakladi neprecenljivi, ne zato, ker so dragi, ampak ker so brezplačni.”
Preberite še:
“Večina ljudi daruje svoje življenje svoji družini, otrokom, jaz pa ljudem tukaj”
Preberite še:
Nekaj za fante: šport, adrenalin, povezanost in malce drugačne maše
Preberite še:
Svetnik, ki je napovedal malce drugačen dež
