Nejc Škoberne je bil od nekdaj neločljiv tako od računalnikov kot od narave, hkrati pa si je vedno želel veliko družino. Zdaj na noge postavlja že svoje drugo zagonsko podjetje. Ob tem pa imata z ženo Mico pet sinov. S katerimi izzivi se soočata?
Biti oče petih fantov, od dojenčka do 12-letnika, in uspešen podjetnik mednarodnega kova ni preprosto. Kako vam gre preklapljanje med obema vlogama?
Obe podjetji, v katerih sem delal oz. delam, sem tudi soustanovil in vodil, kar mi omogoča precejšnjo mero svobode pri razpolaganju z delovnim časom (če izvzamem večerne sestanke z Američani). Potrebna pa je tudi precejšnja mera discipline. Večino dni sem doma med 16.00 in 16.30. To je to.
Že na začetku sem se odločil, da ne glede na to, kakšen posel se bom šel, bo to le pod pogojem, da bo lahko vedno dober “foter” in mož. Če ne, nima smisla. Srečo imam tudi, da je žena zelo razumevajoča do mojega podjetniškega poslanstva. Ima pa tudi ona rada avanture. V zadnjih desetih letih smo po nekaj mesecev živeli v Angliji, Italiji in ZDA. Videli smo kar nekaj sveta. Brez njenega sodelovanja to ne bi bilo mogoče.
Preberite še:
Družina z 12 otroki: Treba je tvegati in zaupati
Kako ste se naučili preskakovati med obveznostmi, od kuhanja do sestankov, od igranja do previjanja?
Sem človek, ki nikakor ne more delati dveh stvari hkrati. Ne hodim s telefonom po hiši in delam še česa drugega. Trudim se postavljati razmejitve med službenimi in domačimi dejavnostmi. V novem podjetju je ekipa veliko manjša, dobro nam gre, stresa je bistveno manj kot pred leti v prejšnjem. Tedaj stresa ob 16.00 nisem mogel kar izklopiti, sploh zaradi velike ekipe in odgovornosti. Velikokrat je bilo tako, da sem si v dnevu organiziral “okno”, ko sem odklopil službo, počel družinske stvari in se zvečer spet vrnil k službi.
Otroke radi peljete v naravo. Kam? Kaj počnete skupaj?
Vedno sem bil “geek”, kot otrok in mladostnik sem bil veliko za računalnikom, tudi v srednji šoli in na fakulteti, seveda. Obenem sem bil, sploh kot otrok, kar veliko zunaj, na primer s taborniki. Pozneje me je k temu spodbujala punca in nato žena. ☺
V naravi radi kaj počnemo, ne le hodimo. Vsako leto gremo trije očetje za podaljšan vikend na izziv preživetja v naravi, čim bolj v divjino. Lani smo klali zajca, letos smo šli s kanuji, sami pripravljajo hrano, itd. Zdi se mi pomembno, da otroci doživijo stvari, ki so bile včasih naravne in stvar preživetja. Tri sinove vsak dan vozim v gozdno šolo v Vodice. Se veliko vozimo, vendar nama z ženo veliko pomeni, da so vse dneve na prostem.
Mož, oče in doktor
Nejc Škoberne je doktor računalništva in informatike, v zadnjih letih pa predvsem poslovnež. “Pokonci” je spravil dve uspešni zagonski podjetji, Genialis in Meetings.bio. Prvo se ukvarja s programsko opremo, ki farmacevtskim podjetjem pomaga razvijati personalizirana zdravila. Druga pa povezuje farmacevtska podjetja s partnerji, ki jim prodajajo svoje produkte.
V enem izmed svojih zapisov na Facebooku ste razkrili, da pogosto želite imeti svoje življenje in življenje ljudi okoli sebe preveč pod nadzorom. Kaj za vas pomeni nadzor?
Da, gotovo sem do neke mere “control freak” (mahnjenec na nadzor, op. a.). Zato tudi alkohola nisem nikoli pil v srednji šoli, nisem želel biti v stanju, ko nimam nadzora nad sabo. ☺ Sem človek, ki ima red zelo rad, ampak ko imaš več otrok, ti prehitro povečujejo entropijo (kaos, op. a.) v hiši. Ne moreš je zmanjševati hitreje, kot jo oni povečujejo, zato se na neki točki lahko le prepustiš in upaš na najboljše.
Preberite še:
Kaj pravi Sveto pismo o družinskih konfliktih
Kje vse ste morali popustiti glede svoje potrebe po nadzoru?
Po eni strani pri urejenosti hiše. Po drugi strani pa … Vselej sem bil ambiciozen, vedno mi je šlo za to, da stvari naredim res dobro. Ta način razmišljanja samodejno želim prenesti tudi na otroke. Vendar sem hitro spoznal, da preprosto ne bom mogel vedno spremljati čisto vsega, kar se pri vseh otrocih dogaja. Klavir, šola, bralna značka …
Vsega je preveč. Drugače je, kot bi imel enega otroka ali dva. Pred kratkim smo ugotovili, da enemu od otrok manjka precej šolskih zapiskov. Sprva sem se zelo sekiral in razmišljal, kako bomo rešili, a nazadnje sem mu rekel, da je dovolj velik, naj reši sam. Gotovo so bolj samostojni, kot bi bili sicer.
Preberite še:
Kako zvestobo živi poročen moški, ki dela v večinsko ženskem podjetju
Kje je zdrava mera nadzora, dopuščajoča ustvarjalno svobodo?
Zdrava mera zelo hitro postane nezdrava. Vse bolj sem prepričan o tem: treba je poskrbeti, da nista preveč ogrožena zdravje in morala in da si otroci ne zaprejo velikih priložnosti v življenju. Poleg tega pa, da z njimi preživiš veliko časa, jih spodbujaš in stimuliraš z dobrimi vprašanji.
Preberite še:
Ne obupujte. Vse bo minilo, tudi pandemija koronavirusa
Kako se spopadate s covid razmerami? Česa ste se naučili prvem valu?
Marca me je vsekakor navdajal strah, kako bo videti vse skupaj, v družini in družbi. A nekaj tednov po zaprtju države sem se nehal sekirati, saj sem se zavedel, da smo itak vsi v istem zosu. Pravzaprav imamo srečo, da živimo v Sloveniji in da imam tako službo, ki ni zelo prizadeta zaradi pandemije. Pa da je žena lahko doma in poskrbi za veliko šolskih stvari in za dom.
Preberite še:
Kako je nekdanji nogometaš in vodja podjetja postal menih
Moja želja je, da se tudi jaz bolj vključim v izobraževanje otrok, saj ga razumem bistveno širše kot le šolanje. To je zame velika priložnost, da se povežem z njimi, da skupaj ustvarjamo kaj koristnega. Blizu mi je podjetništvo, tako da z otroki premlevamo tudi kup poslovnih idej.
Moje opažanje je, da je spodbujanje otrok za podjetništvo na Slovenskem precej nerazvito. Govorim o pogledu, da je svet eno ogromno igrišče, polno priložnosti, in v katerem lahko vsak najde nek problem, ki se ga splača rešiti in ga zmore rešiti tako, da ponuja nek izdelek ali storitev.
Da ne obstajajo podjetniški krožki za otroke, se mi zdi zamujena priložnost. Otroci so najbolj ustvarjalni. Probleme znajo reševati na zelo zanimive načine, ki nam pogosto sploh ne padejo na pamet. Podobno velja za prodajo. Slovenci smo najslabši prodajalci. Te kulture nimamo. Ko imamo nekaj ponuditi svetu, nam je takoj nerodno, kaj si bodo ljudje mislili, da hočemo nekaj vsiljevati. To je zelo zakoreninjeno v naši kulturi. Za gospodarstvo bo koristno, če počnemo to vsaj s svojimi otroki. Jaz se trudim v tej smeri.
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
Kako se razlikuje vzgajanje kvinteta fantov od deklet?
Ne vem, nimam deklet. ☺ Glede na to, kar slišim, je s fanti bolj naporno fizično in manj psihično. Pri nas ni nobenih zamer, čustvenih pritiskov. Pri naših fantih konflikt eksplodira, čez 20 sekund je konec in gredo naprej.
Imam veliko prijateljev, ki imajo dekleta. Pravijo, da je pri njih drugače. Pogosto se sprašujem, kakšen je pravi način vzgoje fantov glede nasilja. Nasilje obstaja, fantje se stepejo. Kdaj poseči vmes? Tudi oni se morajo sami naučiti razreševati konflikte. To mi ni še povsem jasno. Čutim pa, da je fizično nasilje nekaj zelo lastnega fantom, da to ni nekaj bolnega. Je pa pomembno, da jim pomagamo pri oblikovanju ustreznega odnosa do nasilja.
Prav je, da je nasilje v kulturi nesprejemljivo. Ampak … zaradi tega lahko dobiš občutek, da je nasilje med otroki nekaj bolnega, sprevrženega. Dejstvo je, da to preprosto obstaja. Kako pa jih kultivirati, da sčasoma v tem dozorijo in da tega ne počnejo več? To je pa drugo vprašanje.
Kako pa se z vajinimi fanti “razume” žena?
Jaz z njimi najdem stik vedno, na različne načine – glasba, pirotehnični eksperimenti … Mici z dojenčkom ali dvoletnikom to ni težava. V določenem obdobju pa se zoži nabor stvari, ki zanimajo tako njo kot fante in ki jih lahko počnejo skupaj. To je specifika družin, kjer so sami fantje, in je včasih kar hudo. Mama je včasih kar malce osamljena v svoji ženskosti.
Preberite še:
Športnik, ki je izpolnil življenjske sanje invalidne študentke
Kako ste si izoblikovali posvečen čas za ženo ali z njo?
Imava srečo, da so najini starši razmeroma mladi in v dobri kondiciji. Zelo so povezani z vsemi otroki, ki gredo pogosto na počitnice bodisi v Tolmin bodisi v Idrijo. Tudi vsi štirje starejši, za ves vikend. Zdaj z dojenčkom je sicer malo drugače, ampak prej sva imela kar veliko časa zase.
Drugi najmlajši je zdaj star štiri leta in pol in že precej samostojen. Lani sva šla z Mico za en teden sama v Boston, otroke pa so moji starši peljali na Korčulo. To je bil res luksuz. Včasih otroke pustiva zvečer same doma, najstarejši poskrbi za večerjo in da se spravijo spat. Ko so vsaj nekateri otroci že tako veliki, se kar da.
Preberite še:
“Starši bolnih otrok smo v resnici obilno blagoslovljeni”
Preberite še:
Martin Golob: “Uboganje ni slaba stvar. Uboganje je znamenje veličine človeka”
Preberite še:
“Bil bi greh, da ne bi izkoristila svojega talenta, ampak glavna je zame družina”
