Kirurg Janez Janež (1913–1990) je v 42 letih službe (brez plačila) opravil 80.000 operacijŽupnija Sv. Helena – Dolsko pri Ljubljani je rojstni kraj prvega slovenskega laiškega misijonarja dr. Janeza Janeža, ki je kot kirurg 38 let deloval na Tajvanu, pred tem pa štiri leta še na Kitajskem.
Letos mineva 30 let od njegove smrti in ob tej priložnosti je Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža iz Dolskega skupaj z založbo Salve izdalo prevod knjige Veliki zdravnik Fan Fenglong – Oki, dr. Janez Janež, ki so jo o tem velikem človeku leta 2012 napisali v Bolnišnici sv. Marije na Tajvanu. Tajvanci so se dr. Janežu prišli že večkrat poklonit tudi v Slovenijo in leta 2013, ob stoletnici njegovega rojstva, mu je tajvanska vlada podelila posthumno odlikovanje za izjemne dosežke.
Kdo je bil torej veliki mož, ki se je Tajvancem tako močno zapisal v srce, da se ga še 30 let po njegovi smrti s tako hvaležnostjo spominjajo?
Preberite še:
Spoznajte katoliškega misijonarja, ki dela na podmornici
Inovator in pionir na področju medicine
Janez Janež je odraščal v verni sedemčlanski družini v Dolskem pri Ljubljani. Po klasični gimnaziji v Ljubljani se je odločil za študij medicine. Leta 1937 je promoviral na medicinski fakulteti v Gradcu in se zaposlil v ljubljanski bolnišnici kot kirurg. Bil je eden od pobudnikov in začetnikov transfuziologije pri nas. Že med drugo svetovno vojno je opravil specializacijo na Dunaju in v tedanji ljubljanski bolnišnici je prav on uvedel transfuzijo krvi.
“Kri za bolnike je dobival od bratov, prijateljev, postreščkov na železniški postaji, dajal pa jo je tudi sam. Žal mu tega uradna medicina do danes še ni priznala oziroma prepoznala. Vendar ostaja dejstvo, da je prav dr. Janez Janež v Ljubljani izvedel prvo transfuzijo krvi,” je ob podelitvi posthumnega odlikovanja tajvanske vlade leta 2013 povedal prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva.
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini
Skok v polje rži ga je rešil smrti
Obetaven začetek njegove poklicne poti so prekinile težke vojne razmere. O tistem času je zapisal: “Ko je prišla vojna, sem pomagal vsakemu, kdorkoli me je prosil! Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne, da ubijam. Imam svojo vest in svoje prepričanje, nisem bil v kaki skupini ali stranki, v srcu sem bil in bom vedno svoboden.” Ker se v Kliničnem centru ni želel pridružiti pobiranju prispevka za OF, se je leta 1945 znašel na seznamu za likvidacijo.
Umaknil se je čez Ljubelj in se pridružil ostalim desettisočim beguncem v Vetrinju, kjer je kot zdravnik spet pomagal vsem potrebnim pomoči. Med prvimi je bil določen za vlak, ki je begunce vračal nazaj v Jugoslavijo, in skok v polje rži ga je rešil smrti. “Razumel sem, da je zame ‘uradno’ moje življenje končano, da bi moral iti z drugimi v smrt in da mi je vse, kar bom živel naprej, podarjeno. In v rži sem sklenil. Če se rešim, bom dal vse, kar mi bo ostalo, misijonom, potrebnim in revnim.” Iz Celovca se je odpravil v Rim, nato v Argentino in od tam končno naprej na Kitajsko.
Preberite še:
Slovenec, ki je ustvaril stadion, na katerem je “domoval” tudi Maradona
Čudežni zdravnik na Vzhodu
Na Kitajskem se je s pomočjo slovenskega misijonarja Jožefa Kereca, ki je v misijonu že imel bolnišnico, začel učiti kitajščine in spoznavati ljudi ter njihove bolezni. Spopadal se je s hudim pomanjkanjem opreme, zdravil in izučenega osebja in oral ledino pri uveljavljanju zahodne medicine med kitajskimi pacienti. Trmasto je vztrajal, počasi zbiral opremo in izučil številne medicinske sestre.
Uspehi so se kmalu pokazali in ljudje so začeli govoriti o čudežnem zdravniku, ki je kos tudi najtežjim primerom. A težke politične razmere so dr. Janežu znova onemogočile, da bi v miru opravljal svoje delo. Leta 1952 je kitajska vlada izgnala vse misijonarje, ki so prišli z zahoda. Takrat je odšel na Tajvan in v ribiškem mestu Luodong na vzhodu otoka skupaj z italijanskimi redovniki kamilijanci ustanovil bolnišnico, ki se je v 38 letih njegovega delovanja razvila iz skromnega oddelka s 30 posteljami v 11-nadstropno bolnišnico sv. Marije. Danes je ob njej tudi sodoben diagnostično-kirurški center, poimenovan po dr. Janežu.
Preberite še:
Sestra Celina Hren: od pevke šansonov in misijonarke v Afriki do klarise v Turnišču
Dr. Janež je resnično živel za svoje bolnike: stanoval je v bolnišnici in si v vseh letih svojega delovanja ni privoščil niti enega dneva dopusta, hotel je biti vedno na razpolago tistim, ki so ga potrebovali. Pogosto tudi po 24 ur na dan. Za svoje delo nikoli ni prejemal nobenega plačila. Če mu je kdo kaj podaril v znak hvaležnosti, je že našel pacienta, ki se mu je zdel bolj potreben denarja.
Du Suqiong, medicinska sestra, ki je trideset let delala z dr. Janežem:
“Veliki zdravnik” je bil zelo posebna oseba, polna skrivnosti, ni mu bilo mar za denar, ni iskal koristi, živel je preprosto življenje in ni bil izbirčen. Njegovo najvišje načelo v življenju je bilo “bolnik je na prvem mestu, bolnik ima vedno prav”. Zdravnik Fan ni le zdravil bolezni, ampak je bil tudi bolnikova banka krvi in denarja. Kadar je bilo potrebno, je po operaciji daroval tudi kri. Kadar je ugotovil, da bolnik nima denarja, ne le da ga ni preganjal, ampak je odprl svojo denarnico in mu na skrivaj pustil denar … Na hvaležnost in zahvale bolnikov in njihovih družin je vedno odgovarjal, da to ni bila njegova zasluga, ampak da je Bog to storil skozi njegove roke.
Do svojega osebja je bil zelo strog in nepopustljiv, sploh do tistih, ki se po njegovem niso dovolj zavzemali za bolnike. Vsi so se ga kar malo bali in ga hkrati spoštovali, ker so videli, da je prav tako nepopustljiv do samega sebe. Ko pa je bil z bolniki, je bil popolnoma drugačen: pristopen, nasmejan, dobrovoljen, vedno pripravljen na pogovor. Zasebnega življenja skorajda ni imel, obiske je odklanjal, češ da se nima časa ukvarjati z njimi. Ko je leta 1985 mati Terezija obiskala Tajvan, so ga vprašali, če bi se želel srečati z njo, on pa je odgovoril: “Nimam časa. Zelo mi je žal, zaradi bolnikov to ni mogoče.” V domovino se nikoli več ni vrnil, z domačimi pa je redno vzdrževal stike po pošti in telefonu.
Preberite še:
Pogumni slovenski misijonar, ki so ga Indijanci poimenovali Dobro srce
“Za to bom dajal odgovor Bogu”
V 38 letih je zdravnik Fan Fenglong (vzorni feniks) ali preprosto Oki (veliki), kot so ga imenovali na Tajvanu, opravil skupno več kot 80.000 kirurških operacij (povprečno šest na dan), kar je po današnjih normativih dela za tri kirurge. “Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu,” je nekoč dejal. “Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov?”
Prav gotovo s svojim delom ni želel ne zaslužiti ne pridobiti slave. Tajvanska vlada mu je za požrtvovalno delo in izjemne dosežke trikrat podelila najvišje državno priznanje, dvakrat je prejel papeževo priznanje – red sv. Silvestra in red sv. Gregorija Velikega. Vse je le nerad sprejel. Bil bi tudi kandidat za Nobelovo nagrado, a se je temu odločno uprl. Dr. Janež je vse časti vztrajno zavračal – največje plačilo je bil zanj ozdravljen in zadovoljen bolnik.
14. septembra 1990 je s težavo končal svojo zadnjo operacijo. Oslabel zaradi lastne bolezni, ki je nikomur ni pustil zdraviti, je 7. oktobra prosil za spoved, 11. oktobra pa se je dokončno poslovil. Dano mu je bilo to, kar si je vedno želel: “Eno bi rad, da bi se zrušil in umrl v operacijski sobi med operacijo.” Na zadnjo pot ga je pospremila nepregledna množica ljudi, hvaležni bolniki in znanci, ki so se prišli poklonit spominu na velikega moža.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 42.
Preberite še:
Skrivnostni Slovenec, ki je imel v lasti eno najpomembnejših zbirk
Preberite še:
Slovenec, o katerem je Benedikt XVI. dejal, da je povsem prežet z Bogom
Preberite še:
To je bil prvi Slovenec v Ameriki
