December je stresen mesec zaradi tolikih idej, ki jih imamo, življenje pa naj bi se prilagajalo in ustrezalo tem našim idejam. In ker se več kot očitno ne, smo živčni, sitni, jezni … Kakšna škoda, ko pa smo povabljeni v ravno nasproten vrstni red. Sestopiti iz idej in prisluhniti oznanjenju, ki vedno preseneti, ne zato, ker bi bilo senzacionalno, ampak zato, ker razodeva Boga v naši stvarnosti. On se želi razodeti tam, kjer ga običajno ne iščemo in tudi ne želimo srečati. Kliče nas, da sestopimo iz glave, polne zamisli in togih načrtov, ter se prepustimo življenju in ljubezni, da nas Gospod lahko obišče. Kadar želi in tako, kot želi.
Gospod se rojeva v neidealni vsakdanjosti. Zato v tem času še posebej zremo Marijo in Jožefa, čudoviti par, poln jasnosti, odločnosti ter neverjetne miline ter prožnosti ob tem, ko nič ni šlo po njunih načrtih. Nenehno sta bila pripravljena na spremembo, ker sta dala prednost Življenju, ki je prihajalo. Sebe sta dala v službo Bogu in ne obrnjeno. To je drža, v kateri se lahko rojeva Božja novost ter razkriva Božje presenečenje.
Angel vstopi k Mariji. Skoraj si lahko predstavljamo, kako nežno potrka in vpraša, ali sme vstopiti, kajti Ljubezen vedno vpraša, ali sme ljubiti in v naše življenje prinesti lepoto. Želi biti povabljena. Kako nasprotno od hrupnega ali tiho prefinjenega zla, ki vstopi, ne da bi vprašalo, ki ne vstopi skozi vrata, ampak vdre od drugod, ker je tat in ropar (prim. Jn 10,1).
Preberite še:
Kdo je koga brezmadežno spočel
Ta angel je tudi danes poslan v mesteca naše Galileje, da bi našel odprta srca, vsaj malo osvobojena sebe in pripravljena, da zanosijo – z Besedo. Ta pa se spočenja skozi uho. Zato tudi danes Beseda išče nezasedeno uho, dovolj pozorno na glas rahlega šepeta (1 Kr 19,12).
Vsak dan in ne samo v adventu Gospod vprašuje, ali sme tudi v našem življenju delati velike stvari. Vprašuje nas in čaka, kajti brez človeške privolitve Beseda ne more postati meso in ne more sijati skozi telo. Takih častilcev si namreč želi Oče (Jn 4,23). Lepo je namreč videti ljudi, ki so postali živa Beseda, evangelij, bran z življenjem, in življenje z evangelijem, ter oči, ki v sebi nosijo nebesa, ker sta se v njih staknila nebo in zemlja, Božja moč in človeška šibkost.
Pred nas so postavljeni svetniki, v katerih se je utelesila Milost, postavljeni so toliki pričevalci, ki vsak dan tiho in pristno oznanjajo, da imajo Očeta, pred nas je postavljena noseča žena, ki je v svojem telesu pripravila prostor Sinu ter postala učenka, sestra in mati (prim. Mr 3,35). Prav Brezmadežna, ta noseča žena, je zato tudi najlepši simbol kristjana, ker ponazarja našo resničnost krsta, pri katerem smo postali noseči s Svetim Duhom. Obdarovani smo bili z novim življenjem, da bi sredi tega sveta živeli odrešeno ter prinašali nov okus. Okus soli.
Preberite še:
Zakaj je (bila) Marija tako lepa?
Ob nemogočem trenutku
Marija je bila ob angelovem obisku že zaročena, imela je svoje načrte, ki so povrhu bili tudi dobri. Toda angel ne pride pred zaroko in tudi ne po poroki, kar bi preprečilo ali vsaj zmanjšalo stisko mladega para, temveč vmes, takrat, ko je nemogoč trenutek. Bog vedno pride, ko za nas in naše zamisli še ni pravi čas, ter nas spomni, da nismo mi glavni akterji življenja, temveč Ljubezen. Ta ljubezen pa kliče skozi neidealno stvarnost: kolona na cesti, razočaranje prijatelja, odpoved, nenačrtovana nosečnost, nepričakovan klic, ki zmoti idealno postavljen urnik, svoboda drugega, ki preseneti in zmeša načrte, najstnik, ki “useka”, begunec, ki potrka …
In vendar, kako dragoceno, ko nič ne gre po načrtih, kajti kristjani nismo poklicani postati načrtovalci, ki bi delali letni načrt in ga nato predstavil Bogu z upanjem, da ničesar ne bo spremenil, ampak poslušalci čudovitega načrta Boga, v katerega smo povabljeni vstopiti z vsem srcem. Samo tako bomo postajali resnični pričevalci sredi tega sveta – noseči, lepi in užitni.
Na duhovni poti je tako nujna prožnost in na poseben način mehkoba “modrih z vzhoda”. Ti so se pustili odpeljati ven iz poznanega, gotovega in urejenega sveta ter stopili na pot nepoznanega. Hodili so za zvezdo (in ne zvezda za njimi), njihov cilj pa je bil Drugi. Prišli smo se mu poklonit (Mt 2, 2).
Enako prožnost zremo pri tem mladem paru v pričakovanju otroka, Mariji in Jožefu, ki sta Gospodu dala na voljo vse, kar sta imela, ter kljub težavam ostala najprej poslušna življenju. Verovala sta, da nam Božje novosti, četudi zamajejo že obstoječe, ne jemljejo ničesar, temveč le podarjajo, hranijo in krepijo novega človeka, usposobljenega za svetlobo!
Preberite še:
7 navdihujočih navedkov zadnjih treh papežev o radosti adventa
Spočela boš in rodila
Kar Gospod, ljubitelj življenja, v nas spočne, želi pripeljati tudi do konca. Marija ne le spočne, ampak tudi rodi. Gospod v našem življenju ne ostaja na pol, ne dela vejic in ne dodaja “ampak”. On vpraša ter ob privolitvi obljubo tudi izpolni. Človek pa, ki začenja iz lastne ideje, se zažene, pride na pol ali celo do cilja, toda okus rezultata ne bo nikoli enak okusu daru, ki ga poznajo obiskani in poklicani.
Vsi mi smo poklicani postati sol tega sveta in prinašati okus, zato je tako pomembno, da tudi mi ne začenjamo s svojimi načrti, temveč se najprej prepustimo navdihu. Tudi nas naj najprej obsenči Sveti Duh ter pride moč Najvišjega, da bo nato to, kar bo rojeno iz nas in naših del, resnično nosilo okus Svetega. Četudi bo drobno kakor zrno soli.
Preberite še:
Molitev k Brezmadežni
Ker pa se je človek, pičen in zaznamovan s prvim grehom, začel bati celo obiskanja Milosti ter se skupaj z Adamom začel skrivati, nas ti prazniki posebej vabijo v zretje te neskončne Očetove ljubezni, ki je v tistem skritem mestecu Nazaret varovala in pripravljala srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha. Tako je Marija postala tista, ki pred Njim ni zbežala ali se skrila, temveč ostala in prisluhnila! Spočela in rodila.
Po Marijinem “Zgodi se” pa sta se Božje in človeško za vedno staknila, prepletla in postala eno. Tako je tudi naša človeška narava postala prepojena z Božjo, kot taka pa osvobojena nuje, da se še naprej odziva po postavi pičenih in ogroženih. Nič več se ob obiskanju Duha ni treba skriti, četudi nas preseneti, nič več ni takrat, ko ne gre po naše, treba biti živčni, saj smo prestopili iz kraljestva teme v kraljestvo luči in tako postali usposobljeni za svetlobo ljubljenih.
Naj bodo taki tudi letošnji prazniki!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 49.
Preberite še:
Molitev, s katero bomo v tem adventnem času še bolj čuječi
Preberite še:
Ne veste, kaj bi brali v adventnem času? Tu je nekaj idej
Preberite še:
5 izgovorov, zakaj bi advent spet lahko šel mimo vas
