Vsak dan lahko živimo v miru, ki nam ga podarja Jezus
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ko se vstali Gospod prikaže svojim učencem, jim reče: “Mir vam bodi!” (Jn 20,19). Podari jim svoj mir in podarja ga tudi nam. Toda mir nam je, kot vsi Božji darovi, zgolj ponujen, nikoli vsiljen. Ali znamo sprejeti Jezusov mir?
Preberite še:
Pustila je svet mode, da bi pri Mariji našla mir
Nehajte hiteti
Naša življenja zaznamujejo naglica, prenatrpani urniki in obilo nepotrebne navlake. Med hrupom in hitenjem miru ne bomo našli. Res je, da naš življenjski ritem ni odvisen od nas samih, vsaj ne povsem, toda pogosto si sami izmišljamo obveznosti, ki to sploh niso. Ne znamo se ustaviti.
Pozabljamo, da Gospod od nas nikoli ne pričakuje več od teže posameznega dne. Predvsem pa pozabljamo, da nam Gospod zapoveduje počitek: daje nam šest dni za delo in en dan za počitek. Nedeljski počitek ni razkošje, ki bi bilo namenjeno le upokojencem. To je zapoved Očeta, ki bolje od nas samih ve, kaj potrebujemo.
Živite v danem trenutku
Jezus nam govori: “Dovolj je dnevu njegovo zlo” (Mt 6,34). Zakaj si torej zastrupljamo življenje z nepotrebnimi skrbmi? “Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli … Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? … Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo” (Mt 6,24-33).
Živeti kot od smrti vstali človek pomeni, da vse stavimo na Boga. Pomeni, da vse svoje zaupanje polagamo vanj, ne pa v svoj bančni račun ali zavarovalniško polico. Pomeni, da živimo kot Kraljevi otroci, ki so brez sleherne skrbi, kajti njihov Oče, neskončno dober in vsemogočen, nikoli ne neha bdeti nad njimi.
Preberite še:
Kako se rešiti strahov in doseči mir
Zaupajte v božje usmiljenje
Obžalovanje in razočaranje kalita mir. Jezus pa od nas pričakuje kesanje: “potrto in pobito srce” (Ps 51,19). Srce izgubljenega sina se vrne k Očetu. Obžalovanje in razočaranje sta jalova, kesanje pa nas položi v Božje roke, dopusti nam, da sprejmemo njegovo odpuščanje in mir.
Soočiti se moramo s svojimi grehi, da lahko prosimo za odpuščanje in se po svojih najboljših močeh pokesamo za zlo, ki smo ga zagrešili. Toda ni treba, da o svojih grehih premišljujemo v neskončnost: ko nam Bog enkrat odpusti, bi premišljevanje o starih grehih pomenilo, da dvomimo v njegovo usmiljenje.
Naučite se odpuščati
Vemo, da nihče ne more prejeti Božjega odpuščanja, če sam ne odpusti svojim bratom in sestram. Nič bolj ne zmoti našega miru, kot če zavračamo odpuščanje – zaradi slabe volje (in ne zato, ker ne bi imeli druge izbire: odločitev, da bomo odpustili, nam dejansko pomaga, da vstopimo v postopek odpuščanja, tudi če se nam sprva zdi, da tega ne bomo sposobni) ali nevednosti, ker smo stare rane prikrili ali nanje pozabili. Če želimo živeti v miru, prosimo Gospoda za razsvetljenje, da bomo zmogli odpustiti.
Preberite še:
Ko je odpustiti preprosto pretežko
Če si želimo miru, ga moramo zgraditi
Mir je kot odpuščanje: ne moremo ga le prejemati. Dejavno moramo sodelovati tudi pri izgradnji miru, naša dolžnost je, da si vedno prizadevamo za mir. Družina, skupnost, kjer se mir neizbežno začne, je odlična šola za izgradnjo miru. Prizadevanja za mir se vsak dan učimo v svoji družini, z deljenjem, odpuščanjem, potrpežljivostjo, spoštovanjem. Miru se učimo v družini, pa tudi od družine: v večjem sožitju in miru otrok odrašča v svoji družini, lažje se bo povezoval z drugimi ljudmi in jih sprejemal takšne, kot so, z vsemi njihovimi različnostmi in edinstvenimi lastnostmi.
Življenje napolnite s tišino, tišino pa z ljubeznijo
Ljudje smo kot baterije: če se vsak dan ne napolnimo, nam hitro zmanjka energije. Z molitvijo obnavljamo svoje zaloge miru. Zvestejši smo molitvi, bolj smo zakoreninjeni v miru. Sv. Bernard je pogosto govoril: “Daješ lahko le takrat, ko imaš preveč: ustvari si zalogo, preden začneš deliti.” Če želimo širiti mir vstalega Kristusa, začnimo tako, da ga sprejmemo brez oklevanja.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“V hvaležnosti okušam Božjo previdnost in se ji čudim”
Preberite še:
Imate slabo vest, ker ste bližnjega okužili s covidom 19?
Preberite še:
Kako si na portalu za zmenkarije ustvariti dober profil
