Sramota nas lahko osami in nas prisili, da se zapremo vase, vendar obstaja možnost, da se teh občutkov osvobodimoGotovo smo se že večkrat znašli v položaju, ko so nas prevzeli močni občutki sramu. Sram je čustvo, ki nam povzroča veliko nelagodje, zaradi njega zardevamo, spuščamo svoj pogled in si želimo, da bi se nenadoma vdrli v tla.
Potem ko sta bila Adam in Eva neposlušna in sta jedla od drevesa spoznanja dobrega in hudega, ju je prav tako prevzel občutek sramu, ko sta se zavedla svoje golote. Toda kdaj se pojavi ta občutek in zakaj? In kako se ga lahko znebimo?
Preberite še:
Je vaš otrok sramežljiv? Tako mu lahko pomagate
Sramota se dotakne naše istovetnosti
Nevropsihiater in poznavalec človeškega vedenja Boris Cyrulnik sramoto imenuje “strup za dušo”. Zapiše tudi: “Kako lahko preprečimo, da se ne bi zaprli vanjo, kot bi se skrili v temno omaro? Kako lahko zorimo v različnih čustvenih odzivih, ki jih sramota sproža v vsakem izmed nas? In kako lahko znova pridobimo svobodo in ponos, ne da bi zapadli v drugo skrajnost in se ne sramovali ničesar, kar pomeni popolno brezbrižnost do drugih in nas lahko privede do najhujšega?”
Psihologi nam govorijo, da sramoto občutimo takrat, ko drugim pokažemo, da nismo dosegli meril skupine, ki ji pripadamo, na enem od štirih področij: usklajenosti, ravnanja za samopomoč, spolnosti in tekmovanja v družbenem položaju (recimo v prizadevanjih, da smo dobri ali najboljši, posebej na poklicnem področju).
Preberite še:
Kako se otresti sramu in negotovosti, ki se nabirata v nas
Sramota vpliva na našo istovetnost, na to, kako se soočamo sami s seboj in drugimi – in jo omadežuje. Sramujem se, ker sem bil v takšnih razmerah tako sebičen. Mislil sem, da sem bolj velikodušen. Sram me je ob predstavi, kaj si bodo drugi mislili o mojem ravnanju.
“Ta občutek se vedno rodi na skrivnem, na mojem notranjem odru, kjer odigram vse tisto, česar ne morem izreči na glas, ker se tako bojim, kaj si boste mislili o meni,” pojasnjuje Cyrulnik.
Spoved, pot k ozdravitvi
Sramoto lahko povzroči tudi ponižanje, recimo izguba določenega položaja, ki jo je povzročil nekdo drug. Nenadzorovana sramota lahko vodi v nasilne izbruhe, ki naj bi domnevno popravili škodo, storjeno naši samozavesti. Toda prepoznanje samega sebe kot nekoga, ki je zmotljiv, izražanje občutkov sramu za dejanje, zaradi katerega smo lahko izločeni iz skupine, ima lahko tudi pozitiven učinek. Znani pregovor pravi: “Kdor prizna, se mu pol oprosti.” Da bi priznali krivdo, moramo najprej priznati svoje občutke sramu in se jih zavedati.
Občutek sramu pa je sam po sebi samoobsodba lastnega ravnanja. Priznanje občutkov sramu nas privede na pot kesanja. Vidimo lahko, kako Jezus v svetopisemskem odlomku o prešuštnici občuti njen sram in se je usmili. Ali ji pravzaprav ne povrne izgubljenega dostojanstva z besedami: “Pojdi in odslej ne greši več”?
Avtorica prispevka je Marie-Noël Florant.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Ministrant na invalidskem vozičku: “Iz bližine Boga črpam veselje”
Preberite še:
Miniaturni Vatikan iz 67.000 lego kock
Preberite še:
Ali muslimani in kristjani častimo istega Boga?