Vdova po 38 letih zakona: “Ko smo pod največjim križem, nam Bog da okusiti vstajenje”

O izkušnji vdovstva je spregovorila Ferdinanda Marinčič. Z možem Marjanom, ki je umrl po boju s hudo boleznijo, sta bila poročena 38 let. "Ko sem spoznala svojega moža, sem resnično takoj vedela, da je pravi. Pravi zato, ker sva lahko govorila v istem jeziku." Po treh letih skupne hoje sta se poročila ­­– ona pri 21, on pri 25 –, zaživela pri njegovih starših v Vipavski dolini in ob dveh majhnih otrocih, ki se jima je pozneje pridružil še tretji, gradila svoj dom.

"Po vselitvi v hišo še več kot dve leti nismo imeli vode, ampak smo bili kljub vsemu najsrečnejša družina," se spominja. Vse so počeli skupaj, veliko so se pogovarjali, prazniki in nedelje pa so bili zanje blagoslovljen dan, čas za družino. "Sreča je bila biti skupaj. Vedno pravim, da je zakon naša zveličavna pot. Takrat Bog vzame dleto in kladivo in te brusi, prilagaja enega drugemu. Nismo kar narejeni, da smo eno v zakonu. Zato je pa tako dobro, da smo mlajši, ko stopamo na to pot."

Kako se spominjate obdobja, ko ste izvedeli, da ima mož možganski tumor, za katerega tako rekoč ni bilo rešitve?
Več let so ga spremljali hudi glavoboli. Postavili so diagnozo, da gre za migreno, ampak nedokazano. Poleti, bili smo na morju, se je začel grozen glavobol. Odpravili smo se domov in po trikratnem obisku zdravnika so ga poslali v bolnišnico, kjer smo po magnetni resonanci že isti dan izvedeli, da ima tumor v možganih. Marjan je imel takrat 54 let.

Ko se spominjam tega trenutka, me še danes obide mraz po telesu. Kako hudo je, so povedali po operaciji, ko so rekli tiste grozne besede: bolezen brez pomoči, smrtna bolezen. To je bilo en mesec po sinovi poroki. Zdravnika smo vprašali, koliko časa še ima. Rekel je, da maksimalno 15 mesecev.

Mož mi je dva dni po tem rekel: "Kaj mi je? Povej mi vse, tudi če je najhuje." Rekla sem: "Glej, raka imaš." Oba sva ostala čisto brez besed. Potem je dejal, da vse darujeva za najine otroke.

Po operaciji je prišlo do veliko zapletov. Postala sem njegova medicinska sestra. Ves čas sem bila ob njem. Tega sicer ni izrazil, ampak vem, da se je bal. Bil je presrečen, ko sem sedela ob njem. Vedno, ko sem povedala, kaj vse moram narediti, je dejal: "Saj ni pomembno. Ko končaš, boš prišla k meni?"

Vedno sva se držala za roke, to nama je veliko pomenilo. Pa da sva skupaj. Še danes imam kavč, na katerem sta zguljena sedeža, kjer sva posedala. Pozneje sem mu ogromno na glas brala. Že leta prej mi je govoril, naj preberem knjigo Quo vadis. Iz ljubezni do njega sem le vzela v roke to knjigo in mi je bila zelo všeč.  

"Njegova bolezen je bila najina bolezen. Nisem niti pomišljala, da bi jaz živela svoje zdravo življenje, on me bo pa bolan čakal doma," ste dejali v pričevanju za Radio Ognjišče. V trpljenju in bolečinah pa ste uzrli številne blagoslove. Nam jih lahko nekaj zaupate?
Ko je križ velik, se tudi milosti pomnožijo. Tako je bila za naju ta bolezen. Koliko smo si vsega povedali … pa veliko smo se fotografirali. V šestih letih so se vsi otroci poročili in skupaj smo doživeli vse tri poroke, v tem času so se nam pridružili štirje vnuki, po moževi smrti pa še trije. Razumela sva stvari, ki jih prej nisva. Pregnetla sva življenje za nazaj. V zakon sva na primer oba prinesla molitev. Ampak smo dostikrat molili na hitro, preutrujeni …

V najini bolezni pa sva vedno molila že zjutraj, v postelji. Skupaj sva brala meditacijo. Mož je bil že po naravi zelo občutljiv človek, potem je še bolj čutil križ, večkrat s solznimi očmi. Bil je neverjetno vdan. Vsak večer je zaspal z majhnim Marijinim kipcem v dlani. Neizmerno je zaupal v Marijo. Učila sem se od njega.

Ko sva čakala rešilni avto, da naju pelje v Ljubljano, sva rekla, da greva na romanje. Ne moreš ves čas jokati. Po obsevanju in kemoterapiji sva vedno šla v kapelo. V tišini kapele, med obžalovanjem, da tako malo ljudi izkoristi Božjo bližino, sem se zahvalila za vsak dan, ko sva še skupaj in da lahko prideva tako daleč na zdravljenje.

Ko se je bolezen ponovila, sva vse darovala za vero najinih otrok. Če bodo imeli vero, bodo vse lažje prenesli. Pripadava gibanju Marijino delo. Čutila sva toliko molitve, vedno sva jih o vsem obvestila. V človeku je neverjetno upanje. Nisva imela v mislih, da bomo nekoč umrli, temveč kaj še lahko narediva, da bova v redu. Vedno sva dodajala stavek: kar je Božja volja.

Od kod sedaj kot vdova črpate moč? Kaj vam pomaga, ko vas preplavi boleče zavedanje, da moža ni več ob vas?
Že prej smo bili velika družina, od nekdaj sem imela družbo. Nato so se otroci poročili, mož je umrl … Ostati sam, tak, kot si bil, v vsej družbi, z ljudmi, in še brez ljubljenega moža, je zelo težko. Nimam več toliko dela s pranjem, likanjem, kuhanjem, pospravljanjem. Moje veliko veselje so otroci in vnuki, ki jim pomagam. Imam nekaj prijateljic, ki so tudi že vdove. Videla sem, kako one živijo nek mir. Z veliko njihove pomoči hodim po tej poti.

Stvar, ki mi je prišla najprej na misel, je Marija, ki je gradila Cerkev, ko je postala vdova. Izbrala sem molitev. Že prej sem vsakodnevno hodila k maši. To ohranjam. Zjutraj že v postelji preberem Božjo besedo, da se naravnam v tisti moj žarek, ki gre proti Bogu. Ko sem v molitvi, sem tudi z možem, takrat smo na nebu in na zemlji vsi eno občestvo. Ker se čutim človeško tako osamljena, si, ko se streznim, rečem: delam krivico Bogu. On je z mano.

Moram sprejeti to osamljenost, ki sta jo Bog in Marija dobro izkusila, in nositi ven Vstalega. Ljudje mi rečejo: zmogla boš, ti imaš tak karakter. Ampak če bi me videli doma velikokrat sesuto … Poberem se in grem naprej. Ko grem ven, ne grem slabe volje. Grem hodit, če se le da, vsak dan. Rečem si: v ljudeh, ki jih srečam, je Jezus. Prinesem jim malo veselja. Ne čakam, da bodo oni mene vprašali, kako sem. Te stvari me napolnijo. Pogosto sem zaprošena tudi za molitev in to vzamem zares.

Kot mama treh odraslih otrok, ki so si ustvarili svoje družine, ste zelo odprto spregovorili o odnosih med "mladimi in starimi", pri katerih se zatakne v veliko slovenskih družinah. Kako graditi odnose, ne pa jih rušiti?
Ko sva z možem naredila stanovanje spodaj, je sin želel zapreti stopnišče, da bi imeli dva vhoda. Zelo sem bila navezana na jutranje sončne žarke, ki so čudovito osvetlili naše stopnišče. Ko smo ga zaprli, tega ni bilo več. Pa tudi sicer nisem mogla razumeti. Danes sem zelo vesela za to dejanje.

Vnuki me imajo strašno radi. Jaz pa moram vedeti, kje je meja do mlade družine. Tudi temu lahko rečem pot. Moram razumeti, da so oni svoja družina, da imajo pravico delati v svoji družini tako, kot želijo, in da moram biti jaz umaknjena. Potem so odnosi dobri. Graditi odnose je velika umetnost. Tega se lahko priučimo tako, da smo nič: nič zahtevati, sprejeti. Tudi bolečine. Ne more biti več po moje, mora biti po njihovo.

Vse, kar se meni zdaj dogaja, sem jaz že dala nekoč skozi v njihovi koži, z njihovim pogledom. Tudi oni imajo zdaj svoje gnezdece in jaz moram to dovoliti. Blagoslavljam jih, molim zanje, za modrost v njihovem zakonu. Biti moram že toliko zrela, da lažje sprejmem, ker je že toliko življenja za mano. Ne znam pa mogoče do tiste mere, kot imajo morda današnji mladi željo.

Že ob sami misli na smrt in slovo od najbližjih nam je pogosto težko in neprijetno. Vi pa ste dejali, da je bil možev pogreb čudovito vstajenje in nekakšen priokus nebes. Kako lahko to povežete s pričakovanjem velike noči?
Vsako trpljenje je dragoceno, čeprav je skrivnost. Ne moreš se ga veseliti, lahko pa ga živiš vsak dan sproti. Vsakokrat sva se z možem pogovarjala, da ne bomo razmišljali vnaprej, temveč živeli v sedanjem trenutku. To ti da zalet in zagon in to je tudi tisto, kar je možev pogreb naredilo za tako slovesen trenutek. Ko smo pod največjim križem, nam Bog da okusiti vstajenje.

Oseba, ki ne veruje, mi je rekla: Ferdinanda, še nikoli nisem doživela takega miru. Vse je bilo tako umirjeno. Dobili smo veliko odmevov, prišlo je ogromno ljudi. Bilo je veliko pričevanje.

Na 38. obletnico poroke sva se vračala iz bolnišnice po drugi operaciji. Jaz sem šla z avtom, on pa z rešilcem. Razmišljala sem – mož je imel takrat hudo sladkorno – ali naj grem po eno tortico. In sem rekla, da grem, vprašanje, kolikokrat bomo še lahko tako praznovali. To so lepi spomini, od katerih se da živeti. Ali pa ko sem imela 60. rojstni dan, bilo je kakšnih 20 dni pred njegovo smrtjo. Otroci so mi priskrbeli velik šopek vrtnic. Nanj je bil pripet listek z mislijo Srečen trenutek je zdaj. Zavezala sem ga okrog ročaja štedilnika in je tam še danes. Večkrat ga pogledam in mi je tako lepo.

Že drugo leto zapored bomo veliko noč praznovali doma, brez možnosti udeležbe pri obredih velikega tridnevja in vstajenjski procesiji. Kakšne spomine imate na lansko praznovanje in kako lahko kljub negotovemu dogajanju osmislimo duhovno bogate dneve?
Spominjam se praznovanja velike noči v naši družini pred leti. Vse je bilo narejeno do velikega četrtka. V ospredju so bili obredi v cerkvi. Mož je igral na orgle, otroci so stregli, jaz sem bila vodja liturgične skupine. Veliko noč smo doživljali zelo poglobljeno, ampak smo se znali ustaviti človeškemu, da smo lahko začutili Božje, zavedajoč se, da vstaneš prek križa.

Nagovarja me misel Spremeni, kar se da spremeniti, in sprejmi, kar se ne da spremeniti. Tudi župnik pri maši je lepo rekel: Kakšna prilika je, da družine postanejo domača Cerkev. Vse lahko darujemo Bogu. Tu lahko izkusimo osamljenost in nenazadnje, da nismo kavč kristjani, ampak da se res pripravimo na mašo. Ponudbe imamo, kot hočemo, in molitve, kot hočemo. Zagotovo ima to en velik pomen. Morda je to balast, ki odpade. Bog že ve, kaj dela. Lahko narediš iz tega cel cirkus, lahko pa preprosto sprejmeš.

Lanskega praznovanja se spominjam zelo lepo. Rada imam poglobljen mir. Imam brata duhovnika, tako da smo se mu na Zoomu pridružili pri vseh obredih. Bila sem na kosilu pri hčerki, šli smo na sprehod. Razen tega, da bi šla fizično v cerkev, kjer bi bilo občestvo, velike noči ne bi doživljala dosti drugače. Verjetno je res odvisno od tega, ali sprejmeš ali ne.

S kakšnim nasvetom bi po več kot 38 letih zakonskega življenja opogumili vse zakonce?
Rekla bi morda za koga zguljene besede: imejte se radi. Težko mi je za tiste zakonce, ki nimajo več očesnega stika. Govorica oči je posebna govorica. Nekateri je mogoče sploh ne poznajo.

V zakonu smo precej egoistični. Pravimo: nikoli me ne vidi, nikoli me nič ne vpraša. Vprašajmo se, kaj zakonec rabi. Imaš kakšno željo? Česa si želiš? Potem lahko poveš tudi svoje želje. In mislim, da bo nekoč tudi zakonec vprašal: česa si pa ti želiš? Nekje preneha biti tisti jaz, ampak sva midva.

In pa biti skupaj. Ko mi kdo pove, da je zakonec zbolel, vedno rečem: samo bodi ob njem. Pusti vse drugo. Ni eden bolan, bolna sta oba, zato se morata oba boriti za zveličavne trenutke, tako v bolezni kot v zdravju.

Midva sva želela biti srečna. Zakon je bil najina življenjska poklicanost. Kdo drug naju bo osrečil, če ne midva? Samo midva sva imela to nalogo. Imela sva dobro popotnico, bila sva iz vernih družin, pri obeh smo imeli redno večerno molitev. Kjer je molitev, tam je Bog, tista družina pa ima garancijo. Danes pa iščejo srečo povsod drugje, samo v Bogu ne.