Danes 22-letna Doroteja Kržič je svojega moža spoznala pri folklori v domači vasi. Čeprav sta iz iste občine in sta se na videz poznala že prej, se do takrat njune poti niso križale, saj je Andrej 11 let starejši od nje. Ples pa ju je povezal in tako sta se po štirih letih skupne hoje odločila za poroko.
Poročila se je pri 20 letih in je zdaj mlada mamica. Čeprav ima majhnega otroka, pa ji je v času korone uspelo diplomirati iz kozmetike na Višji strokovni šoli Šolskega centra Novo mesto. Kako pa izgleda usklajevanje vlog žene, matere in študentke?
Poročila si se zelo mlada, pri 20 letih. Kaj si ob tem doživljala? Kako so na to gledali tvoja družina, prijatelji, okolica?
Jaz sem si zelo želela poroke, komaj sem čakala, da me zaroči. Domačim sva že pred tem velikokrat rekla, da se bova poročila, in so to lepo sprejeli, spodbujali so naju. Pri Andrejevi družini so to še bolj podpirali, ker je starejši in je bil po njihovem mnenju že čas, da se poroči.
Moji bližnji prijatelji so bili novice zelo veseli. Na faksu sem pa doživela šokirane obraze: "Kaj, a kar poročila se boš že?" Čudno jim je bilo in zanimivo hkrati. Večinoma so ljudje kar dobro sprejeli. Če pa ni bilo kakšnega odobravanja, se nisem ukvarjala s tem, saj sem bila sama zelo ponosna in vesela, da se bom poročila.
Si imela pred poroko kakšne dvome?
Nekih hudih dvomov nisem imela. Že od začetka najine skupne hoje me je sicer begala najina starostna razlika, tako da se je tudi v tem času nekajkrat pojavilo to vprašanje. Me je pa presenetila zaroka: čeprav sem si jo zelo želela in sem Andreju kar naprej težila, naj me zaroči, mi je bilo potem pri sami zaroki, ki ni bila ne vem kako romantična, prav težko reči "da", takrat me je stisnilo in nisem suvereno odgovorila. Sem se pa potem med pripravo pomirila, da je to to.
Drugi so me spraševali: "Kako si vedela, da je on pravi?" Mislim, da tukaj ne gre samo za kemijo, ljubezen in romantiko med dvema, ampak gre tudi za odločitev. Midva sva se odločila za to. Kljub vsem pastem, težavam, ki sva se jih zavedala, sva se odločila, da želiva postati eno, da želiva biti sopotnika v življenju.
Kaj vama je bilo pomembno pri pripravi na poroko?
Najbolj sva dala poudarek na to, da se dobro poznava, da ne prehitevava s stvarmi, kot so družina, otroci. Veliko sva se pogovarjala, odkrivala, katere vrednote so nama pomembne, kakšne običaje sva prinesla iz družine, pa sva potem to malo uskladila ali pa prevzela drug od drugega. Pri pripravi poroke je bilo veliko organizacije običajnih stvari, kar nama je vzelo veliko časa, a sva vse opravljala z radostjo.
Glede duhovne priprave sva se odločila za vikend pripravo na zakon. Želela bi si, da bi lahko obiskovala daljšo pripravo, vendar pa zaradi mojega študija v Novem mestu to časovno in logistično ni bilo možno.
Kaj se ti je na poročni dan najbolj vtisnilo v spomin?
Pri poročnem obredu se me je najbolj dotaknil blagoslov mladoporočencev, kjer se blagoslavlja nevesto, da bi imela otroke. Imela sem velik strah, da morda otrok ne bom mogla imeti. Čeprav sem zanosila relativno hitro, pa nosečnosti še vseeno ni bilo takoj, ko sva se odprla za življenje. Takrat sva se zavedla, da ni vse v naših rokah. Res čutiva Boga v najinem zakonu in sva hvaležna za vse danosti, ki sva jih prejela.
Je pa po poroki pri obeh prišlo do izbruha, ki ga nobeden ni pričakoval, in sicer sprejeti dejstvo, da sva zdaj zares poročena, da je to zdaj najin dom, da bova živela sama, dokler ne pridejo otroci. Takrat je oba stisnilo domotožje. Drug drugemu sva dovolila, da se zjokava, da sva si povedala, kaj čutiva, da sva vse lepe trenutke iz prejšnjih družin podoživela, potem sva lahko začela živeti na novo.
Kako zdaj rešujeta težave?
Nama je zelo pomagal tečaj Ljubezen in spoštovanje. Iz tega izhajava. Ko pride do konflikta, je pogovor prva stvar, ki jo narediva. Predvsem je pomemben način, na katerega nekaj poveva. Če opaziva, da nekaj pri drugem ni v redu, vprašava, kaj je narobe, in pričakujeva, da drugi to pove.
Jaz kot ženska sem se naučila, da stvari ne nabiram v sebi, da potem čez nekaj časa vse naenkrat butne ven. Stvari poskušava reševati sproti. Moram reči, da imam na drugi strani moža, ki je zelo razumevajoč in potrpežljiv, z nekim mirnim tonom pomiri mojo razburjenost.
Ali je bilo težko usklajevati študij z zakonskim življenjem? Si imela kot poročena študentka kakšne izzive?
Ni mi bilo zelo težko. Mami mi je zmeraj govorila: "Saj študiraš pa lahko poročena." To sem imela vedno v mislih. Je pa res, da ko si enkrat poročena ženska, zraven pridejo še gospodinjska opravila. Veliko mi je pomagal Andrej. Res sva drug drugemu pomagala in se je zato vse peljalo, kot se je moralo.
Je pa res, da sem pri učenju in pripravi na izpite začela popuščati. Učenju nisem posvečala toliko časa kot prej, ker je bilo toliko stvari zraven. Postala sem nekako bolj flegmatična: "Saj znam, saj se že toliko let učim o tem, da bo že!"
Na srečo sem človek, ki veliko odnese že od predavanj, ta pa sem obiskovala res vsa, ničesar nisem izpuščala, čeprav sem se morala vsak dan voziti iz Rovt v Novo mesto. Pomagalo mi je to, da sem vse izpite delala v rednih rokih. Na koncu se je vse dobro izteklo in sem vse izpite opravila z 8 ali več. Hvala Bogu.
Najbolj nerodno obdobje je bilo tik po poroki. V petek sem bila še Doroteja Košir, v ponedeljek pa Doroteja Kržič. Takrat smo imeli že izpite in nisem vedela, kako naj povem, da nisem več Doroteja Košir. Postala sem čisto druga oseba, kar se osebnih podatkov tiče. Takrat sem imela prav stisko, kako naj vsem povem, da sem se poročila.
Kako te okolica dojema kot mlado mamico?
Lepo mi je biti mlada mamica. Spomnim se, da sem na praksi v kozmetičnem salonu srečala mamico, ki je bila stara nekje okoli 35 let in mi je rekla: "Jaz sem imela mlada otroke, zdaj pa imam kariero." To mi je bilo v spodbudo. Za materinstvo sem se odločila z nekim ponosom in veseljem, stvari sem imela pri sebi "pošlihtane", vedela, oziroma vsaj slutila sem, v kaj se spuščam.
Materinstvo pa je poseben izziv. Pridejo neprespane noči, občutek nemoči, strah, ko preprosto ne zmoreš več. Ampak ob dobrem možu je vse lažje.
Ljudje to zelo lepo sprejemajo, še posebno, če si tudi sam miren in ponosen nase. Pri nekaterih sem sicer slišala komentar: "Ja, kako pa bosta finančno preživljala otroka?" Meniva, da otrok ne potrebuje zlatih gradov, da je srečen. Čeprav sem bila še študentka, pa je Andrej zaposlen in se da lepo živeti tudi z eno plačo. Da ne govorim, da se z darili prejme kar nekaj stvari.
Če bi se še enkrat odločala, bi ubrala isto pot ali bi z zakonom in družino še počakala?
Izbrala bi isto pot. Za noben korak, ki sem ga naredila, mi ni žal, ponosna sem, da sem zmogla vse, kar sem si zadala. Vedno sem si govorila, da je treba sprejeti stvari tako, kot se nam razpletajo, in meni se je zelo lepo razpletlo. Sva pa oba čutila in še čutiva velik Božji blagoslov na vsakem koraku.
