"Saj nisem povedal ničesar novega," se je ob koncu našega pogovora zasmejal Damjan Mlinarič, župnik v Lovrencu na Pohorju. Se ne strinjamo, nikakor. Tudi vi se boste v članku lahko prepričali, da sta njegovi zgodbi, tako življenjska kot duhovniška, zelo zanimivi in nevsakdanji.
Damjan prihaja s Ptuja. Mama je bila v službi v vojski, oče pa je bil direktor nekega podjetja. Tako so mu doma privzgojili disciplino in delovne navade. V šoli mu je šlo dobro, treniral je atletiko in oboževal nogomet. Gimnazijo je obiskoval v domačem mestu. V najstniških letih je bil, kot pravi, "petek dan za zadetek". Diskoteke, alkohol, dolge noči ob koncih tedna. Življenje je okrog polnoletnosti zajemal z veliko žlico.
Zanimivo, večina njegovih prijateljev je bila kristjanov. In še bolj zanimivo: "Med sabo in kristjani nisem videl nobene razlike. Razen tega, da so oni hodili k verouku in maši. S krščanskimi sošolci in prijatelji smo oboji pili, delali neumnosti in preklinjali. Verjetno so obstajale izjeme, ampak mi smo bili na isti valovni dolžini."
V srednješolskih dneh ga je privlačila filozofija. Spraševal se je o smislu življenja. Na to je kdaj pogovor nanesel celo ob kakšnem litru na mizi, ko so veseljačili z družbo. "Pojavljalo se mi je celo kup vprašanj. Pravih odgovorov nanja pa so svet, filozofija in ljudje okrog mene dali zelo malo. Zanimalo me je, kaj naj naredim, da se bom spremenil. Konkretno in radikalno. Zanimal me je smisel." Zanimalo ga je tudi, zakaj potrebuje alkohol, da se ima lepo.
Čutil sem, da bo prišel trenutek, ko se mi bo v življenju porušilo. Nisem vedel, kaj. Ko sem v šoli pisal nek test, sem pogledal kvišku, v kot, prosil, naj mi nekdo pomaga. Nisem vedel, koga sem prosil, ampak prosil sem.
O Cerkvi in cerkvi ni želel nič slišati, saj si je takrat mislil, da tam ni ničesar izgubil, umetnost pa ga tudi ni zanimala. Razpravljal je pa rad. Nekega petkovega večera ju je skupaj s prijateljem znanec odpeljal v Zgornjo Ložnico, ne da bi jima točno povedal, kaj bodo tam počeli. Izkazalo se je, da gredo v cerkev. To je bil za Damjana šok številka ena.
"Drugi šok je bil, da je bila cerkev v petek zvečer polna. Tretji šok pa je predstavljalo to, da ljudje v cerkvi niso bili mrkih obrazov, ampak so navdušeno ploskali, držali roke v zrak. Sam pri sebi sem se vprašal, na kateri drogi so. (smeh) Nisem poznal veselih kristjanov," se spominja.
Ko je nekdo nad mano molil, se je zgodilo nekaj, za kar takrat nisem imel nobene razlage. Božji dotik, elektrika, ki gre skozi tebe. Doživel sem 'aha' trenutek. Ko smo šli domov, me je prevevalo neko navdušenje. Nekaj je na tem, sem si rekel.
A se je kljub svoji fasciniranosti nad slavljenjem, ki ga je pripravil duhovnik Zoran Kodela, vseeno dolgočasil. Tako zelo, da je vzel v roke telefon – ki tedaj, koncem leta 2002, še ni bil pameten – in začel igrati igrico. Nekdo ga je poslal iz cerkve. S prijateljem sta že tuhtala o prevozu domov, ko so ju povabili na molitev.
Ob petkih (!) je tako začel hoditi v cerkev. Še več, začutil je potrebo po molitvi. Sprva spontani, pozneje, ko je obiskal Medžugorje, je vzljubil tudi rožni venec. Začel se je spreminjati; nehal je preklinjati, ni bilo več nočnega življenja, občutil je več miru, veselja: "Prej sem se hitro ujezil. Zdaj sem začel odpuščati ljudem, ki jih sicer nisem prenašal. Začutil sem, da Jezus res obstaja. 'Bog, jaz te potrebujem,' sem rekel." Dejansko je postajal boljši človek.
Po tistem dogodku v Ložnici se je kepa po pobočju začela valiti zelo hitro. Naslednji mesec, januarja, je vstopil v katehumenat. Aprila je bil krščen in je prejel prvo sveto obhajilo, junija birmo, septembra pa se je vpisal na bogoslovje.
"Doma so mislili, da mi je na glavo padla opeka," se zasmeje župnik Damjan, a takrat situacija ni bila nič kaj zabavna. Starši so sprva mislili, da ga bo to minilo, kot sta ga minila zanimanje za new age in jogo.
Pozneje sta ga oče in mama nenehno spraševala, zakaj, saj je imel oče z njim med drugim poslovne načrte. Načrtoval je, da bo pomočnik direktorja. Njegovo odločitev sta težko sprejela. On pa je vprašanja in nasprotovanja blažil z mirnostjo in gotovostjo glede svoje poti. Za starše je molil.
"Če grem po tej poti, ki jo ima Bog zame, bom jaz najbolj srečen, blagoslovljen, največ bom lahko storil za druge ljudi," je bil in je še vedno prepričan.
Neprecenljiva izkušnja iz Italije
"Vidiš ljudi, ki so bili na ulici, izgubljeni. Tam pa molijo pred Najsvetejšim, za to vstajajo tudi sredi noči. Doživel sem zgled bližine. To je bila močna izkušnja, ki mi je zelo pomagala." Naučil se je potrpežljivosti in zaupanja v Boga, tudi v trenutkih, ko bi najraje pustil vse skupaj in odšel.
Nekoč je bil Damjan kaplan v Slovenj Gradcu in Lenartu v Slovenskih Goricah, danes je že sedmo leto župnik v Lovrencu na Pohorju. Veliko se posveča tudi "verouku" za odrasle. Njegove izkušnje so mu pritrdile, da je za to najprimernejši tečaj Alfa.
"To je program, ki ljudem približa Jezusa. V slogu pridi in poglej. Zdaj stvari tečejo prek Zooma. Kot da bi nekoga povabil domov in se pogovarjal o veri, ne pa vremenu, politiki ali športu. Alfa daje človeku vedeti, da je sprejet. O veri pa lahko vsak pove, kar želi. Brez maltretiranja, da je kako razmišljanje napačno. Postopno pa se začnemo pogovarjati o tem, kdo je Bog," ima z Alfo le pozitivne izkušnje.
V sodelovanju duhovnikov vidi prednost, ne konkurence. Blizu mu je povezovanje župnij. "Nekateri pravijo, naj počakamo, da bo konec korone. Potem se bomo še malo načakali. :) Treba je zavihati rokave in izkoristiti čas," je poln zagona.
Kanadski duhovnik James Mallon je pred časom dejal da bodo župnije, ki ne bodo misijonarske, v roku ene generacije propadle: "To je rekel pred korono. Ta bo proces še pospešila."
"Preden smo Alfo pripeljali v Slovenijo, je bilo po svetu več kot 30 tisoč digitalnih Alf. Če je delovalo v tujini, zakaj ne bi pri nas? Odzivi ljudi so zelo pozitivni, vzdušje na srečanjih je zelo domače. To bi privoščil vsakomur. To je prihodnost za župnije, ki želijo biti misijonarske."
