Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 15. junija |
Sveti Vid
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Mamam se pogosto zdi, da smo vse zavozile in zamudile”

Fotografija je last Anje Starič

Urška Kolenc - objavljeno 15/05/21

"Nikoli ne živimo dovolj v trenutku, da ne bi mogli biti še bolj pozorni na drobne stvari"

Anja Starič je žena in mama štirih otrok. Vodi kateheze Dobrega pastirja, prek katerih se je podrobneje srečala s pedagogiko montessori. Pred osmimi leti je začela pisati blog Žogice in kravate, na katerem predstavlja številne dejavnosti, ki jih lahko počnemo z otroki v različnih starostnih obdobjih. “Bilo je navdušenje, ki ni moglo ostati samo moje,” se spominja začetkov pisanja.

Kaj vas je pri vzgoji montessori, na katero se naslanjate tako pri vzgoji otrok kot ustvarjanju vsebin za blog, najbolj nagovorilo?
To, da so stvari precej naravne. Po izobrazbi sem fizioterapevtka in zdi se mi, da se vse odvija fiziološko in skladno z otrokovim razvojem. S to vzgojno metodo sledimo otrokovemu razvoju, ki je na nek način sprogramiran, ga poslušamo, se odzivamo in odgovarjamo na njegove potrebe.

Osredotoča se na vsakega otroka posebej. Spodbuja samostojnost, da čim več naredi sam, kar je za marsikatere starše lahko velik izziv, ker smo navajeni vse nadzorovati. Metoda deluje v različnih okoliščinah.

Z metodo sem se prvič srečala na vzgojiteljski šoli. Pred približno 15 leti so bili vrtci montessori še precej zaprti, mi pa smo šli nekega popoldneva lahko na ogled. Ko so nam tam razlagali o metodi montessori, mi je bila popolnoma nezanimiva. V študentskih letih pa sem bila precej aktivna v župniji in prijateljica mi je nekoč v roke porinila zgibanko o izobraževanju kateheze Dobrega pastirja, ki sem jih sprva le malo pregledala.

Prijavila sem se na izobraževanje, ob odlični predavateljici pa je zanimanje postopoma raslo. Povsem navdušile so me prve hospitacije, kjer sem ugotovila, da otroci v okolju montessori niso mirni, kot sem si predstavljala, ampak umirjeni, zadovoljni. Njihove potrebe so zadovoljene.

Glavni akterji vaših objav so vaši otroci, ki pa jim skrivate identiteto, kar je v današnji poplavi blogov in profilov o prikazovanju družinskega vsakdana prava redkost. Kaj vas je privedlo do te odločitve?
Pisati sem začela še v drugem času, letos bo minilo osem let. Večina je prišla za mano. Pri blogih v mojem času ni bilo nekega izpostavljanja. Začela sem z idejo, da bo to uporabna stvar za mame. Pišem na način, da bi bile vsebine brezčasne. V pisanje sem vložila ogromno truda in vsebine se mi zdijo uporabne.

Ne gre za blog o vsakdanu, temveč blog o dejavnostih, ki jih lahko počnemo z otroki. Spontano sem prišla do tega, da moram pisati tako, da v prihodnosti, ko bodo otroci odrasli, ne bo prišlo do tega, da bi zahtevali, naj kakšno vsebino odstranim, ker je zraven njihova fotografija ali drugi podatki. Oni so oni, jaz pa sem jaz. Prepričana pa sem, da z blogom, na katerem ne pokažeš otrok in vseh detajlov o njih, dosežeš le določeno raven sledilcev.

Velik poudarek namenjate ustvarjanju doma pripravljenih igrač in didaktičnih materialov. Kaj bi svetovali staršem, ki bi vse to želeli ponuditi svojim otrokom, pa morda nimajo ustvarjalne žilice ali jim za vse ideje zmanjkuje časa?
Pri nas je že tako, da so njihove ideje in želje tako kompleksne, da ne pridem več zraven. Če se razbija in žaga, pa moram kar gledati stran, ker zaradi poklicne deformacije takoj vidim porezane prste. ☺

Svetovala bi jim, da se je treba samo lotiti. Potrebujejo dobro zaščito, v smislu prta za mizo, vnaprej pripravljenih oblačil … Velikokrat se bojimo, kaj bo po tem, koliko bomo umazali. Naj vnaprej malce predvidijo potek in se na to pripravijo. Veliko stvari imamo tako ali tako doma in jih lahko uporabimo na milijon načinov, recimo barve za živila ali brivsko peno. Prilagajajmo se otrokovi starosti.

Pripomočke in materiale za dejavnosti, ki jih načrtujem, imam v celoti pripravljene vnaprej, v škatli na dosegu. Trenutki, ko si zadamo, da bomo ravno zdaj delali to in to, pogosto ne grejo. Včasih želim z njimi početi kaj na silo, a zaidemo in se ustavi. Tudi mama oziroma oče mora biti v redu, vedeti mora, koliko nereda in nepredvidljivih situacij je sposoben prenesti v določenem trenutku.

Starši majhnih otrok vedo, da po vsakem otroškem ustvarjanju in raziskovanju pride tudi pospravljanje. Kako prilagoditi dom otrokom, da bodo lahko brez težav vključeni tudi v ta za mnoge manj prijetna opravila?
Odvisno od starosti. Otroci do šestega leta starosti ponavadi zelo radi pospravljajo in jim to ni težava. Če otrok v predšolskem obdobju to rad počne, ni nekega zagotovila, da bo tako tudi pozneje. Z odraščanjem večinoma postanejo malce bolj površni in jih mine. Imajo drugačne interese in drugačne potrebe.

Majhen otrok ima zelo veliko potrebo po redu, da so stvari urejene. Tu ni mišljeno, da ves čas “drgne”. Omogočiti mu moramo, da skupaj pospravljamo. Prostor moramo prilagoditi tako, da ve, kje so pripomočki, ki jih potrebuje. Stvari mu morajo biti na dosegu. Seveda je velik izziv gledati, ko otrok “pospravlja”, pa to po naših merilih ni to, kar bi radi.

Torej to pomeni, da morajo starši tudi pogosto spustiti kriterije, da ni vse pospravljeno tako, kot bi lahko bilo?
Zelo spustiti. Treba je pustiti, da vse uredi, ne popravljamo, lahko mu še enkrat pokažemo, opravljenega ne kritiziramo, lahko obrnemo na šalo ali pomagamo pospraviti. Če je otrok ponosen, kako je nekaj dobro pospravil, seveda ne gremo za njim in mu ne kažemo, kje vse je bil površen. Če je treba, počakamo in dokončamo, ko se umakne. Na tej točki mi izzivov ne zmanjka.

Smo pred večjim praznikom, binkoštmi, ko bo v ospredju Sveti Duh. Kako lahko otrokom približamo takšno “abstraktno” osebo?
Ponavadi smo se pogovarjali o tem, da je Jezus poslal Svetega Duha, ko je šel v nebo, in o darovih, ki smo jih prejeli prek njega.

Otroci pogosto razumejo več kot mi. Omogočiti jim moramo, da slišijo Božjo besedo. Če so otroci še majhni, je dovolj ena vrstica iz Svetega pisma. Pri nas ob večerih preberemo evangelij, včasih tudi berili. Ob prebranem jih vprašajmo, kaj smo slišali. Velikokrat se jaz učim od otrok in ne obratno.

Staršem so lahko pri pripravi z otroki v pomoč knjižice iz zbirke Bog in otrok. Ena govori prav o praznovanjih, ki jih lahko izpeljemo doma. Izšle so letos pri Uršulinskem zavodu in so napisane po katehezi Dobrega pastirja.

Zelo odmeven je vaš zapis Ko bodo zrasli …, v katerem zajamete tako lepe kot izzivov polne plati materinstva. Kako lahko vsaka mama poskrbi, da bo živela v sedanjosti, ne pa se obremenjevala z morebitnimi vzgojnimi napakami?
Zapis je nastal v času, ko sem dojila tretjega sina, star je bil dobro leto. Več otrok kot imaš, hitreje zraste najmlajši, saj imaš za vse manj časa. Ko je zaspal, sem razmišljala o tem, kako gre vse noro hitro. Pisala sem v solzah, na prvi listek, ki sem ga našla.

Mamam se pogosto zdi, da smo vse zavozile in zamudile. Imamo nihanja. Vidimo, kaj je uspelo, hkrati pa je tudi ogromno trenutkov, ko razmišljamo, kaj je bilo narobe, kdaj smo odreagirale preveč grobo itd. Te točke na dnu so zelo težke. Velikokrat pozabimo, da vse lepo ni kar šlo, temveč gradi naš odnos z otrokom.

Ustavljati se in biti v trenutku je tisto, kar je vsem težko. Ko pride večer, se lovimo v stvareh, ki niso bile izpeljane prav ali jih je bilo premalo. Velikokrat vidimo samo negativno. Čim večkrat v dnevu nam mora uspeti pogled nazaj in iskanje pozitivnih stvari, ki so se zgodile. In pa zahvaljevanje, ki nam gotovo da bolj realno sliko. Sicer pa nikoli ne živimo dovolj v trenutku, da ne bi mogli biti še bolj pozorni na drobne stvari.

Tags:
intervjuvzgoja
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
KATHY AND BRANDON GUNN
Aleteia
Zakonca, ki poročnega darila nista odprla kar devet let
2
WEB 3 ANA SAJOVIC
Urška Kolenc
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nise...
3
FAMILY HABE
Barbara Oprčkal
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko...
4
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
5
DRUŽINA ŠINKOVEC
Ana Rupar
Mislili so, da Urška nič ne razume, po birmi se je zgodil preobra...
6
TERESITA
Ewa Rejman
10-letnica je svoje največje sanje izpolnila tik pred smrtjo
7
martin susnik
Lojze Grčman
Razvajanje žene? Od skupne kopeli z mehurčki s kozarcem vina do &...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.