Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 1. decembra |
Charles de Foucauld
home iconŽivljenjski slog
line break icon

"Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih"

URŠKA IN ROŽLE VALJAVEC

OSEBNI ARHIV

Kemoterapija, avgust 2019

Barbara Kastelec - objavljeno 05/05/20

Družino Valjavec iz Kranja tolaži misel na vnovično snidenje z Rožletom v nebesih

Urška in Klemen Valjavec iz Kranja imata za seboj šest let boja z rakom, za katerim je njun sin Rožle zbolel pri komaj šestih letih. Družina s štirimi otroki se je prilagajala kemoterapijam, obsevanjem, operacijam v Parizu. Rožletov pogreb konec januarja letos bi lahko veljal za poraz, a mnogi, ki so se povezali v molitvi zanj, so doživeli velikonočno upanje in pogumno pričevanje. Skavta, ki je ljubil morje, so pokopali z najljubšo školjko v dlani. Vanjo se lahko ujamejo naše molitve, da pri Bogu posreduje za nas. Valjavčeva imata še tri otroke: Ožbeja (9), Brino (6 let) in Lovrenca (2 leti).


URŠKA VALJAVEC

Preberite še:
“Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”

Res samo rast kočnikov?

Znaki bolezni so se pri Rožletu pojavili februarja 2014 z vedno hujšimi bolečinami v levem ušesu, krivda je padla na rast kočnikov. Bolečina je do konca julija 2014 postajala vedno bolj neznosna. Diagnoza: tumor angiosarkom v levem srednjem ušesu. Prestal je nekaj začetnih operacij za biopsijo v Ljubljani.

Med glavno operacijo, ko so mu poskusili odstraniti rakavo tvorbo iz lobanjskega prostora za levim ušesom, je bil kirurg presenečen, ker tumorja ni bilo več. Na Urškino vprašanje, kaj je potem tam bilo, je kirurg odgovoril: “le prazen, votel prostor” in dejal, da se mu to v vsej poklicni karieri še ni zgodilo. Urško je ob tem prešinila misel. “Kot prazen grob, Jezus je bil tam že pred nami.”

V srednjem levem ušesu pa je ostala tumorska gmota, ki je v Sloveniji niso mogli operirati, zato je bil Rožle januarja 2015 napoten na operacijo v Pariz. Tudi med to operacijo je bil kirurg presenečen, da tumorja ni bilo več, bila je popolna nekroza. Vsa družina (z dojenčico Brino) se je za tri mesece preselila v Pariz, ker je bil Rožle po operaciji še dva meseca obsevan in je prejemal kemoterapijo. Za streho nad glavo so hvaležni Slovenski katoliški misiji v Parizu in tedanjemu župniku Aleku Zwittru.




Preberite še:
Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”

ROŽLE VALJAVEC
OSEBNI ARHIV

Najprej izboljšanje, zatem vnovični zagon bolezni

Od vrnitve iz Pariza (konec aprila 2015) in do konca leta 2017 je bilo z Rožletovim zdravjem zelo dobro. Okrepil se je, zrasel in poskušali so živeti čim bolj normalno. “Z možem sva čutila, da še nekdo v naši sredi manjka, zato sva se odločila za četrtega otroka.” Drugi tumor se je po dveh letih premora pojavil ravno v času, ko so pričakovali rojstvo Lovrenca, rojenega na novoletni dan 2018. “Danes se hvaležno strinjava, da bi bilo kar prazno, če ga ne bi imeli,” pravita Urška in Klemen.

Tri dni po porodu se je Rožletu pojavila oteklina okrog kočnikov levo zgoraj. Diagnoza: tumor angiosarkom v levem sinusu. Kljub novorojenčku so morali vso pozornost spet usmeriti na kemoterapije, obiske bolnišnice ter se julija 2018 vsi za tri mesece preseliti v Pariz zaradi zelo težke operacije. Najboljši kirurgi so Rožletu v enem kosu izrezali pol neba, levo zgornjo čeljust z vsemi zobmi levo zgoraj, očesno dno (ki so ga nadomestili z njegovim rebrom) ter levi sinus v celoti. Za implantacijo neba so uporabili mišico izpod desne pazduhe.


HOSPITAL TREATMENT

Preberite še:
Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca

Žal implantacija ni uspela, zato je Rožle prejel umetno protezo, ki mu je zapirala nebo in nadomeščala zobe. Težko se je sprijaznil s tem, predvsem je bilo njegovo hranjenje s protezo sila težko, saj mu je večkrat hrana tekla ven skozi nos. Po novem letu 2019 so mu diagnosticirali tretji tumor: angiosarkom v koži levega lica, ki se je širil za levo oko in v usta. V tem letu so večkrat doživeli širjenje in zmanjševanje tumorja, dokler se novembra 2019 ni začel večji razmah. Bočil se je navzven tako, da je koža lica začela pokati in je lice krvavelo. Decembra se mu je odluščil kos tumorja na licu tako, da se je skozi luknjo v licu videlo v usta. Agonija se je stopnjevala vse do 27. januarja, ko je umrl doma, med svojimi domačimi.


MIRACLES

Preberite še:
Kako Boga v molitvi prositi za čudež?

DRUŽINA VALJAVEC
OSEBNI ARHIV
Po operaciji, Pariz 2018

Urška, nekje ste zapisali, da se je Rožle rodil v zasneženo jutro velike noči. Kaj sta si takrat mislila?
Rožle se je rodil v Kranju na veliko noč, 23. marca 2008, nekaj minut čez polnoč, bil je najin prvorojenec. Spraševala sva se, kaj neki to pomeni. Odgovor sva dobila na pogrebu, ko smo ga polni vstajenjskega veselja pospremili k Očetu v nebo. Zdaj veva, da je velika noč kazala na to, da bo že zelo mlad nase vzel križ in ga nosil, dokler bo treba.

Preobrati v bolezni, izboljšanja in poslabšanja – kje sta črpala moč, kako sta si stala ob strani?
Prva diagnoza je bila hud šok. Potem pa, kot da bi bila oba v milnem mehurčku obvarovana negativnih čustev, žalosti, jeze, obupa. Besede “Jezus, zaupam vate” so postale moj vdih in izdih, podnevi in ponoči. Vse naslednje diagnoze pa nato sprejete z mirnim srcem in popolnim sprejemanjem Božje volje. Nisva imela časa zase, za naju, ker sva z zadnjimi atomi moči bojevala bitko za preživetje, predvsem zadnji dve leti. Najin odnos je bil spoštljiv, a na neki način v mirovanju. Vsak dan sem se zahvaljevala Bogu za dobrega moža, ki skrbi zame. In mu to tudi glasno povedala. On mi je pokazal, da ceni vse moje žrtvovanje za Rožleta in najine otroke.


Daughter supporting her terminally ill mother

Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem

Kako moliti v težkih trenutkih?
Spoznala sem, koliko Jezusove ozdravljajoče moči se sprosti, ko ga slavimo in se mu odpremo v zaupanju. Zapleti med zdravljenjem, hude situacije, so se začele razpletati takoj, ko sem izgovorila: “Jezus, zaupam, da boš ti to uredil.” In je! Včasih že v 15 minutah. Jezus dela največje stvari ravno po tistih, ki so hvaležnega srca, polni zaupanja vanj, čeprav so trenutno sredi najtežje, neznosne situacije. Tudi smrt je lahko izraz največje Ljubezni, če si obdan z najbližjimi. Rožleta sva prosila odpuščanja, ga držala za roko, mu govorila, da ga imava rada in naj se prepusti, saj je na varnem in bo vse v redu. Kljub dušenju je bil popolnoma spokojen, miren. Gledala sva se iz oči v oči do zadnjega diha. V mislih sem izročala njegovo dušo v Jezusove roke, pojavila sta se tolažba in mir, ko je izdihnil v mojem naročju.

Kaj pa Rožletova vera? Kako sta mu lahko govorila o Bogu kot ljubečem očetu, ki dopušča tako trpljenje?
Pri Rožletu sem opažala dva pola. Na eni strani veliko občutljivost za vse duhovno, za lepoto stvarstva, glasbo. Na drugi strani pa jezo in ljubosumje, najbrž izraz tega, da je moral živeti s toliko omejitvami. Govorila sva mu, da ga ima Jezus neskončno rad, da je z njim na vsakem koraku ter da ima zanj najboljši načrt. Nisva mu govorila o smrti, ampak vedno o tem, da Jezus že ve, kaj dela.


MANUEL, RAK

Preberite še:
“Jezus, objemi me!” Presunljiva molitev devetletnega Manuela, ki je umiral zaradi raka

Vsakič, ko je odhajal v bolnico na pregled, kemoterapijo, je imel žepe polne svoje bojne opreme: rožni venec, podobico usmiljenega Jezusa, čudodelno Marijino svetinjico, križ sv. Benedikta, za dva nohta velikega glinenega angelčka. Pred odhodom je želel, da ga objamem in blagoslovim. V kopalnici si je na polički pred ogledalom naredil mali oltarček, da sta se med počasnim čiščenjem ustne votline, kasneje tudi krvavečega obraza, z Jezusom gledala iz oči v oči v tem trpljenju.

Ko je bilo po drugi operaciji obraza v Parizu z Rožletom psihično zelo hudo, sem molila k Sv. Duhu in Rožletu rekla, da lahko svoje trpljenje daruje za koga, ki trpi. Nisem vedela, da se ga bo tako dotaknilo – to je skrbno hranil v svojem srcu in nam šele mesec dni pred smrtjo razkril, za koga moli.

Bil je po otroško neposreden. Nekoč se je zelo razjezil, ko sem mu govorila o nebesih. Rekel je, da hrepeni po njih, a da ne zna oditi tja. Odgovorila sem mu, da bo za to poskrbel Jezus. Spet drugič je pripomnil, da je še premlad za smrt in da nas že sedaj pogreša. Zato bo raje še na­prej trpel. Rekel je, da bo moral še “sto let” čakati na nas. Pomirila sem ga, da tam ni časa in da bo minil le hip do našega ponovnega snidenja. Januarja 2020, ko je bil že zelo shiran, me je vprašal, kaj mislim, da bo z njim. Skrbelo ga je, da ga bomo po smrti pozabili. Obljubila sem mu, da bom ohranjala spomin nanj in da verjamem, da ga bodo vsi ljudje, ki molijo zanj, še naprej nosili v svojem srcu.


UPSET CHILD

Preberite še:
Kako otroku razložiti smrt?

Boj vaše družine smo mnogi spremljali po družbenih omrežjih, kjer ste, Urška, o operacijah, kemoterapijah govorili zelo odprto. Vaša izkušnja z omrežji – podpora, orodje za molitev, kaj so pomenili vam?
Vedela sem, da potrebujem molitev, da bom kot mama zdržala in hkrati lahko podpirala sina. Odzivi, spodbude, naj zaupam, ki sem jih dobivala prek Facebooka, so me držali pokonci, kot bi močne roke podpirale moj hrbet, da nisem padla, se zlomila. Vedela sem, da vsak trenutek nekdo moli za nas, in to me je ohranjalo v miru. Zato Rožletovo zgodbo pozna veliko ljudi; molitvi so se pridruževali sorodniki, prijatelji, skavti, nekdanji sošolci iz Akademije za evangelizacijo, ki sem jo pred leti obiskovala na Dunaju, znanci. Lahko rečem, da je molitev zanj prihajala z vseh celin, zanj so molili ljudje različnih krščanskih veroizpovedi, molitvi se je pridružila tudi muslimanska družina. Doživeli smo močno edinost vere. Hvaležna sem in štejem za posebno milost, da se je devetdnevnica zanj zaključila z mašo v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu ravno tisti večer, ko je umrl.


MALUTKA RĘKA DZIECKA

Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”

DRUŽINA VALJAVEC
OSEBNI ARHIV
Družina Valjavec na poroki, junij 2019

Odločila sta se, da bo krsta odprta, kljub temu da je bil njegov obraz iznakažen. Urška, obuli ste rdeče čevlje in ovili roza šal, nobene črnine, ob krsti ste sožalje sprejemali z nasmehom. Kako je to mogoče?
Pravim, da je bil to Rožletov prvi čudež. Možu sem večer pred pogrebom rekla, da tega ne bom zmogla. Vrgla se bom ob tla in neutolažljivo jokala. Pokojnemu Rožletu sem v mislih rekla, naj poskrbi, da bom lahko izpolnila njegovo željo, in sicer, naj ne bova žalostna. Potem je bil velik preobrat. Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih. Kaj več bi si starši lahko želeli za svojega otroka? Lahko bi pa postal prestopnik, narkoman, zabredel … Ponavadi si želimo, da bi otroci prišli do službe in le redko, da bi res izročili svoje življenje Jezusu. Kar se tiče čevljev pa se mi res ni zdelo bistveno po trgovinah iskati novih za pogreb. Roza šal je bil pa Rožletov najljubši.


PARENTING

Preberite še:
Kaj bi povedali svojim otrokom, če bi vedeli, da boste kmalu umrli? Povejte jim to že danes

Za vas je bila to izjemno naporna dolgotrajna preizkušnja, z veliko prilagajanja za vse družinske člane. Ste kot družina zadihali? Kakšen je čas po izgubi?
Dve leti sta bili zelo težki, zadnji meseci pa resnično neznosni. Zdelo se mi je, da naša družina poka po šivih: da smo vsi ranjeni, naveličani, vsak s kopico lastnih želja in neizpolnjenih potreb. Vsak član družine je žrtvoval del sebe. Kak trenutek so vsi otroci hkrati jokali, spet drugič je butalo ven ljubosumje mlajših na Rožleta, sledile so Rožletove opazke, da ga ne maramo. Srce se mi je paralo, ker kot mama nisem zmogla vsega zgladiti, urediti. Nikoli ni bilo ugodeno prav vsem.

Otroci so izgubo sprejeli vsak na svoj način. Ko je Rožle izdihnil, sva najprej čutila njegovo olajšanje. Čez čas sva si še midva globoko oddahnila. Mesec dni po pogrebu sem šele dojela, da je res umrl, da ga ni več, še posebej boleče na njegov rojstni dan. Končno je v valovih začelo prihajati soočanje z njegovo smrtjo. Pojavlja se praznina, ki jo bova najbrž čutila vse življenje.

Kot družina pa sedaj poskušamo dihati globoko, se postaviti nazaj, zavzeti nove vloge, veljajo drugačna pravila. Prej smo se zaradi Rožleta vsi odrekali sladkorju, predelani hrani, velikokrat smo bili v socialni osami zaradi kemoterapij.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 15.




Preberite še:
“Bolezen te tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica”


PAIN

Preberite še:
Vas boli hrbet? Izogibajte se naslednjim držam


PAIN

Preberite še:
Vas boli hrbet? Izogibajte se naslednjim držam


CZYTANIE Z DZIECKIEM

Preberite še:
Kdaj otroke naučiti brati in pisati?

Tags:
raksmrtvera
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
web 3 ambroz brezovsek
Lojze Grčman
Bil je na obeh straneh mikrofona, želel v Hol...
DOCTOR AT HOSPITAL CORONAVIRUS
Urška Kolenc
Župnik po obisku v domu starejših: "To je ver...
Urška Kolenc
To je glavni razlog, zakaj vaš najstnik hodi ...
MASS,YOUNG CHILD
Aleteia
Otroške domislice pri maši: da umreš od smeha
NEVENKA LEKAN
Barbara Oprčkal
"Zapor je bil zame odrešitev, na prostosti bi...
WREATH
Tina Martinec Selan
Do adventnega venčka korak za korakom. Prever...
OPENING GIFT
Urška Kolenc
Kako se lahko v prazničnih dneh spomnite na s...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.