Neža in Jernej Novak sta zakonca, ki letos praznujeta peto obletnico poroke. Neža končuje študij zakonskih in družinskih študij in si želi v prihodnosti postati terapevtka. Jernej dela kot razvojni inženir, pripravlja se na pridobitev zadnjih dveh licenc, da lahko postane pilot potniškega letala.
Imata tri otroke: štiri leta in pol starega Izaka, skoraj triletnega Drejca, Ivana pa bo kmalu dopolnila eno leto. Ko so skupaj, je živahno, včasih naporno, vendar jim je najbolj pomembno to, da se imajo radi.
Neža in Jernej si rada vzameta tudi čas zase, se odpravita na zmenke, zelo rada pa obiskujeta tudi zakonsko skupino v okviru gibanja Družina in življenje.
Neža, ukvarjate se z izdelavo voščilnic. Je to le kot hobi?
Neža: To je moj hobi in sproščanje, z veseljem pa jih naredim za priporočeni dar, če me kdo prosi. Od tega se prav živeti ne da, to je bolj tako za zraven in za spočiti si glavo, zato to res delam z veseljem.
Kako pa je to videti, ko imate poleg še otroke? Tudi oni kaj sodelujejo ali izkoristite čas za to, ko jih ni zraven?
Neža: Otroci imajo svoje ustvarjalne urice posebej, fanta si kdaj zaželita in jima dovolim, da sodelujeta. Ivana je za zdaj še premajhna. Dogovorimo se, kaj bo kdo naredil.
Recimo zadnjič sta vsak naredila svojo voščilnico, eden jo je potem poslal mami in atu v Vnanje Gorice, drugi pa mami in atu v Logatec. Všeč jima je, ker vidita, da je meni to dobro delati. Kadar pa delam zase in za lastno veselje, pa to počnem, ko grejo otroci spat.
Kako usklajujeta skrb za otroke in negovanje svojega odnosa?
Jernej: Zmenke imava vsaj dvakrat na teden, tako imava dogovorjeno. Načeloma tudi kdaj vmes. Imava pa čas zase tudi zvečer, če nimava drugih planov. Zdaj je Neža bolj zaposlena z magistrsko, tako da je ob večerih načeloma zaposlena s tem, drugače pa gledava kakšen film, serijo ali pa bereva drug ob drugem.
Neža: Gledava film, si pripraviva masažo, veliko pa nama pomeni, da čutiva drug drugega, se začutiva v tem, kako se vsak zase počuti, kaj doživlja v dnevu. Rada imava globlje pogovore. Enkrat letno greva na duhovni vikend, veliko nama pomeni, da lahko greva sama, da napolniva baterije.
Letos pa sva imela peto obletnico poroke in sva šla za vikend v Goriška Brda, s seboj sva vzela Ivano, fanta pa sta šla na počitnice. To je tako za odklop, da zadihava in greva potem nazaj med otroke še z večjim veseljem.
Jernej: Kakšen vikend jih tudi stari starši vzamejo in imava samo Ivano in je to čisto nekaj drugega, kot da ne bi bilo nikogar.
Neža: Predahi, ki nama jih omogočajo najini starši, so zelo pomembni tako za naju, da sva sama, pa tudi za otroke, ker so skupaj s starimi starši. Hvaležna sva, da jih radi vzamejo na počitnice.
Jernej: Če imam slučajno kakšen let in če je na letalu prostor, gre lahko tudi Neža zraven. Takrat se dogovoriva s starimi starši, da vzamejo otroke, in imava mini zmenek.
Verjetno so počitnice tudi otrokom zanimive?
Jernej: Ja, seveda.
Neža: Komaj čakajo, da lahko grejo.
Kaj vama pomeni to, da sta starša? Kaj vama je dalo starševstvo, morda neko novo dimenzijo, ki je prej nista poznala?
Jernej: Več potrpežljivosti, to sčasoma pridobiš. In odgovornost, sploh zaradi tega, ker sem trenutno samo jaz zaposlen, Neža je še študentka, družino pa je treba vzdrževati.
Tudi zavetje, varnost, ker so odvisni od mene s finančnega vidika. S čustvenega vidika je Neža močnejša. Ona je pobudnica, jaz se prej razjezim. Ona me uči, kako se moram odzvati, kako pristopiti k otroku.
Neža: Zdržati ob njegovih otroških kapricah.
Jernej: Prepoznati njegovo potrebo in se odzvati.
Neža: Tista prava rast se je začela šele ob otrocih. Jernej je odličen spodbudnik, da se jaz osebnostno krepim in preoblikujem, ampak z otroki pride čisto nova razsežnost te rasti in ogromno potrpežljivosti pridobiš.
Če hočem biti potrpežljiva z otroki, moram biti tudi v stiku sama s sabo, da vem, kaj mene razburi, da prepoznam, zakaj me je otrokov jok spravil ob živce, da vidim, da sem znorela in on sploh ni nič kriv in me je že prej nekaj spravilo iz tira.
Najini trije otročički so se kar najavili eden za drugim. Včasih je bilo težko, včasih še zmeraj je, ampak ko pomislim, koliko ljudi se trudi in nikoli ne dočaka lastnega otroka, sem lahko samo hvaležna, da so nama bili podarjeni, da jih imava, da se imamo radi.
Tudi takrat, ko je zelo težko in me kdo vpraša: 'Kako se pa imate?', rečem samo: 'Divje, ampak imamo se radi in to je glavno.'
Pred kratkim sta imela peto obletnico poroke. Kako pa je bila videti priprava na vajin zakon? Koliko časa sta bila skupaj?
Jernej: Leto in pol sva bila skupaj, ko sva se poročila, zaročila pa sva se po štirih mesecih.
Neža: Zaročila sva se na Križevcu v Medžugorju. Takrat sva tudi določila datum poroke. Zase lahko rečem, da sem vedno želela imeti ob sebi nekoga, ki me bo razumel, me imel rad, si bo želel skupne rasti, ki bo vlagal energijo in svoj čas v odnos.
Želela sem se poročiti s svojim najboljšim prijateljem. Ko sem spoznala Jerneja oziroma ko sva se končno spravila skupaj, ker to je trajalo kar nekaj časa, sva ugotovila, da je to to in nisva želela izgubljati časa.
Kako pa bi opisala občutja na svoj poročni dan? Kaj se je dogajalo v vajinih srcih?
Jernej: Do poroke je bilo zelo živčno, ogromno nekih priprav, ki si jih prej sploh nisem predstavljal. Ko sva bila pa pred cerkvijo, sem vse prepustil in se pustil voditi. Obred mi je bil zelo lep, otroško petje, cela skupnost duhovnikov.
Neža: To je bila zavedna odločitev. Jaz sem bila mirna, ko sva si izmenjala prstana, sem se navdušena obrnila v cerkev in pomahala z roko visoko v zrak.
Jernej: So rekli: "Tale je oplel!" 😉
Neža: Midva sva se odločila, da ni poti nazaj, možnost ločitve ne obstaja.
Jernej: To je tako kot pri pilotskem poklicu. Začneš z eno licenco in počasi nadgrajuješ, nimaš možnosti, da bi šel drugam, in si niti ne upaš, saj vložiš ogromno časa, denarja, živcev. Nekako podobno je pri zakonu. Ko se odločiš, narediš najmanj škode, če delaš na tistem naprej, kot pa da bi nekaj na novo začel.
Neža: Razčistila sva, da bova drug z drugim ne glede na vse. Tudi če se skregava, ker seveda se skregava, zmeraj eden pride nazaj, se opraviči, reče: "Dajva se pogovorit." Včasih zelo boli in je zelo težko, vendar se trudiva. Takrat sva se odločila, da je to to, da je to za življenje in da sva si namenjena, da sva dar drug drugemu.
Že prej sva molila za svojega bodočega moža in ženo. Tudi starši so veliko molili za naju, njegovi starši so šli na peš romanje na Brezje za blagoslov v najinem zakonu. Zdi se mi, da je podpora najinih družin res veliko vredna.
Največ pa je za naju premolil pokojni župnik Jože Gregorič, on je naju videl skupaj in se je na vse pretege trudil, da bi bila par. Midva sva se malo upirala, ampak potem sva en mesec po njegovi smrti postala fant in dekle. V dnevni sobi imamo njegovo sliko, vsak dan se spomnimo nanj, saj je naš priprošnjik v nebesih.
Kaj je tisto, kar vajinemu zakonu daje vera, na primer, ko rečemo, da je to nekaj več?
Neža: Jaz velikokrat rečem, da dokler sva skupaj v kokpitu, se ne bojim nobene turbulence, z nama pa je tudi Bog, ki je tista vez, ki je zmeraj prisotna. Neka gotovost, ki je več od človeške gotovosti. Nanj se lahko zaneseva v dobrem in slabem, vsak dan tudi moliva in na svojo družino kličeva blagoslov.
Jernej:
Pravijo, da če na poročni dan dežuje, te Bog s tem blagoslavlja. Pri nama se je takoj po izreku zaobljub ulil dež. Po devetih mesecih je prišel Izak.
Neža: Na vsako obletnico poroke pada dež. To je res tak blagoslov.
Ali imata kakšno misel, citat, ki vaju spremlja v življenju?
Jernej: Neža ima enega posebnega. Kadarkoli sem slabe volje zaradi vsega, kar se dogaja ali pa se prepočasi dogaja, mi Neža vedno reče samo: "Zaupaj." Kdaj mi je lažje, kdaj mi ni. Če se umirim in zaupam, lažje preživim.
Neža: Eno jutro sem prebrala citat iz Izaija (Iz 26,3): "Kdor ti je predan, mu ohranjaš mir, mir, ker zaupa vate." Kaj hočeš drugega, kot zaupati, če veš, da gor vodijo tvoje življenje in znajo narediti stokrat bolje, kot bi ti sam naredil.
Na koncu ugotoviš, da je Božji plan najboljši plan in je narejen veliko bolje kot tvoj. Ta stavek mi je res pomemben. Imam ga na mizi in je ob meni, karkoli počnem.
