Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 23. oktobra |
Sveti Ignacij
Aleteia logo
home iconDuhovnost
line break icon

“Želim si, da bi vse moje duhovništvo, služenje, delo in darovanje stremelo k rodovitnosti”

Fotografija je last Tilna Kocjančiča.

Filip Veber - objavljeno 20/06/21

"Zame je zelo pomembno razumevanje med duhovniki, duhovniško bratstvo, sprejemanje drug drugega, zavedanje, da smo si različni, da ima vsak svoje pozitivne in negativne plati, svoje darove in talente"

TilenKocjančič je Primorec, krščen je bil v župniji Bertoki. Po končani škofijski gimnaziji v Vipavi je vstopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani. V času osnovne in srednje šole je rad bral in kolesaril, v semenišču pa je odkril tudi pesniški talent.

Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da Bog hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Gre predvsem za proces, ki mu je treba neprestano slediti in na Božji klic vsak dan znova odgovarjati. Sam sem klic intenzivneje začutil, ko sem bil še majhen, še pred osnovno šolo. V naši župniji je bil duhovni pomočnik pokojni duhovnik oče Franc Bole, ustanovitelj revije in Radia Ognjišče, ki je navadno vodil prvo nedeljsko sveto mašo.

Kot otrok sem bil precej nemiren, tudi med mašo sem kdaj rad ponagajal, saj sem bil težko pri miru. Spomnim pa se neke nedeljske maše, ko sem s posebno zbranostjo sledil sveti maši in me je celotno dogajanje zelo prevzelo, med drugim tudi sončna svetloba, ki je lila skozi okna prezbiterija na oltar.

Od takrat dalje sem postal bolj osredotočen na dogajanje pri sveti maši in lahko rečem, da je bil to začetek klica. Sam pri sebi sem si rekel, da bi tudi jaz rad delal to, kar je “počel” oče Franc pri sveti maši.

Kot otrok sem kmalu spoznal, da je sveta maša nekaj posebnega, nekaj drugačnega in presega človekovo stvarnost, da ni samo nekaj zemeljskega, ampak tudi nebeškega, da se tam skriva in dogaja nekaj več.

Pred menoj sta bilI seveda še osnovna in srednja šola in vse, kar s tem pride, a ta klic je bil vame že vsejan in je čakal na primeren trenutek, da lahko vzklije.

Domači župnik, ki me je podpiral z molitvijo, je imel zelo očetovski odnos do mene, saj je bil potrpežljiv in je dovolil, da sem mu lahko pomagal bodisi v cerkvi ali zunaj nje. Tako je poklic počasi zorel.

Po osnovni šoli sem šel na škofijsko gimnazijo v Vipavo, tudi zato, da bi imel primerno izobrazbo, če bi se odločil za bogoslovje. Tam sem preživel štiri res zelo lepa leta, ki so bila na svoj način posebna. Vsako leto je prineslo kakšno dragoceno spoznanje o pomembnih življenjskih vprašanjih, odnosih, prijateljstvu in tudi zaljubljenosti niso manjkale.

Kljub temu, da se je bilo po gimnaziji v Vipavi težje odločiti kakor po končani osnovni šoli, sem se odločil za vstop v semenišče in vpis na teološko fakulteto. Od tedaj naprej še jasneje vsak dan znova odgovarjam na Božji klic.

Kakšni so bili odzivi na vašo odločitev, tako pri domačih, prijateljih, v okolici?
Že ko sem bil v Vipavi, so nekateri predvidevali, da bom šel v semenišče, zato morda to ni bilo presenečenje, ki bi koga posebej vrglo iz tira. Ko sem domačim povedal, da bom šel v bogoslovje, ni bilo pretiranega navdušenja, bilo je tudi nekaj nasprotovanja, a smo vse mirno rešili.

Bila so tudi dobronamerna vprašanja staršev, ali bom zmogel, kako bom preskrbljen, je to res zame, kako bo v primeru, če si vmes premislim, je to že dokončna odločitev …

Moji prijatelji in sošolci iz Vipave niso bili presenečeni, mnogi so me podprli, kar mi je takrat vlilo veliko poguma, da sem prav od sovrstnikov doživel prijetne spodbude in podporo.

Mislim, da tudi v župniji ni bilo za nikogar presenečenje, ampak razlog za veselje, sploh za tiste ljudi, ki so veliko molili za nove duhovne poklice in tudi zame osebno.

Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Zame je zelo pomembno razumevanje med duhovniki, duhovniško bratstvo, sprejemanje drug drugega, zavedanje, da smo si različni, da ima vsak svoje pozitivne in negativne plati, svoje darove in talente, kakor tudi pomanjkljivosti, in da zmoremo drug drugega sprejemati v celoti, takšne kot smo, v enem kosu.

Pomembno je, da znamo to bratstvo in slogo živeti med seboj in to izžarevati tudi navzven. Bolj kot vsi dušnopastirski in drugi uspehi ter različne “pastoralne akrobacije”, da bi pritegnili ljudi v cerkve, je pomembno pričevanje edinosti med duhovniki. Duhovnik najbolj pričuje s tem, kako živi v bratstvu z drugimi duhovniki, in od tukaj je tudi jasno razvidno, kakšen je duhovnik v odnosu do drugih ljudi.

Ukvarjate se tudi s pisanjem pesmi, veliko ste jih posvetili Mariji. Zakaj? Kako vam pesništvo pomaga v odnosu z Bogom?
Pesniški talent sem odkril dokaj pozno. V srednji šoli nisem pisal pesmi, morda kakšno bolj za šalo, bolj resno pa sem se s tem začel ukvarjati šele v bogoslovju. S pisanjem sem začel takrat, ko mi je bilo najtežje in ko sem doživljal najrazličnejše preizkušnje.

Takrat mi je veliko pomenilo, da sem lahko prek pesniškega ustvarjanja dal iz sebe vse tisto, kar me je bremenilo in bolelo. Prav prek pesmi sem vsa svoja neprijetna in tudi lepa doživljanja izročil Bogu in Mariji. Poezija me še danes osvobaja in izpolnjuje. Pisanje pesmi je zame najlepša molitev!

cof

Veliko pesmi sem posvetil Mariji, ker mi na duhovniški poti resnično veliko pomeni. Marijina navzočnost me spremlja že celo življenje, tudi moja domača župnija je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Tako me Marijin lik spremlja že od najzgodnejših let.

Spominjam se, ko sem bil po končanem drugem letniku bogoslovja na romanju v Medžugorju, kot sicer že mnogokrat poprej. A takrat me je zelo nagovoril lik Marije kot matere vsakega človeka, vsakega kristjana. Spovednik mi je tedaj položil na srce, naj se oklenem Marije, saj je odslej ona moja mati. Resnično sem se skušal tega držati in se tudi danes trudim čim trdneje oklepati Marije, tudi na način, da ji posvetim kakšno od pesmi.

Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi določene preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
Sam ne vidim kakšnega posebnega dogodka ali trenutka, vendar lahko mirno rečem, da je bilo veliko manjših potrditev na poti osebne rasti, odraščanja in duhovnega zorenja, tako v letih osnovne in srednje šole kakor tudi v času bogoslovja.

Živo se spomnim, ko sem pred diakonskim posvečenjem moral napisati prošnjo za posvečenje in sem lanskega leta nekega majskega večera sedel doma za pisalno mizo in se v molitvi začel spominjati vseh teh malih in večjih dogodkov, ko sem resnično začutil Božjo bližino, navzočnost in njegovo potrditev, da me kliče v duhovništvo.

Na poti so prišli tudi dvomi in preizkušnje, ki so nekoliko zameglili jasen cilj, ki je bil od začetka tako zelo razviden in sem ga imel pred očmi. Toda ko sem se začel spominjati vseh teh pomembnih trenutkov in dotikov Boga v mojem življenju, delujočih po zakramentih ali prek pristnih odnosov in prijateljstev, so vsi ti dogodki v meni znova oživeli in me notranje okrepili.

Prek spominjanja posegov in delovanja Boga v svojem življenju sem lahko obudil hvaležnost za Božjo navzočnost in njegove darove. Tako sem lahko mirne vesti napisal prošnjo za diakonsko posvečenje, ker sem se zavedal, da me je Bog že vodil do tega trenutka in me bo spremljal in usmerjal tudi naprej.

Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Kuhati sem se naučil in s tem nimam težav. Če imam dovolj časa, rad kuham, kulinarično ustvarjam in z veseljem eksperimentiram na tem področju. Tudi prati in likati mi ni problem. Ker sem redoljuben, tudi s pospravljanjem nimam težav. Zelo rad imam urejenost, kar je še posebej razvidno prav pri pospravljanju kuhinje in obednice. Tudi z vrtnarjenjem ne bi imel večjih težav. Morda bi imel še največ težav s sekanjem drv ali podobnimi opravili, kjer nimam veliko izkušenj.

Kakšno je vaše novomašno geslo in zakaj ste ga izbrali? Kaj vas pri tem najbolj nagovarja?
Moje novomašno geslo je vzeto iz Janezovega evangelija: “Ut fructum adferatis et fructus vester maneat – Da obrodite sad in vaš sad ostane ” (Jn 15,16). K izbiri me je nagibalo več razlogov. Na rednih duhovnih vajah v petem letniku sem premišljeval ravno o pomenu svobode, darovanja in služenja. Spoznal sem, da je lahko moje življenje rodovitno in izpopolnjeno, samo če se nesebično daruje, če zapusti sebe in gre prek sebe, če je odprto za drugega in se drugemu iskreno podarja. Vse to me je nagovarjalo in me nazadnje pripeljalo do teh besed.

Besede sem izbral tudi zato, ker se nahajajo v poglavju, kjer Jezus govori o sebi kot o vinski trti in o nas kot mladikah. Močno se zavedam, da delo in življenje vsakega duhovnika, pa tudi vsakega kristjana, lahko obrodi sadove le, če kot mladike rastemo na Kristusu in od njega črpamo “življenjski sok “. Potemtakem je Božje življenje v nas in bo tudi vse, kar delamo, imelo drugačno vsebino in povsem drugačno težo, saj bo vse naše napore spremljal Božji blagoslov.

Želim si, da bi vse moje duhovništvo, služenje, delo in darovanje stremelo k rodovitnosti, da bi v vsem, kar počnem, bil rodoviten, da bi ti sadovi ostali in bi ne nazadnje iz njih tudi v prihodnje še kaj zraslo.

Tags:
duhovnikintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Tina Martinec Selan
“Moža so že večkrat vprašali, ali ima vse otroke z isto ženo”
2
Ewa Rejman
Zakonca o posvojitvi treh deklic: “Posvojitev je kot nosečnost, k...
3
Landen Hoffman
Sarah Robsdotter
6-letnik, ki so ga vrgli z balkona v tretjem nadstropju: “Angeli ...
4
Urška Kolenc
Ko v družino zareže alkohol: “Žal mi je, da se nisem šel zdravit ...
5
Aleteia Poljska
Otroške anekdote v cerkvi, ki vas bodo nasmejale do solz
6
martin golob maša za motoriste
Martin Golob
Nepozabno: pri maši še nikoli nisem videl toliko usnjenih jaken, ...
7
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
Najlepša redka imena za deklice za vsak mesec v letu
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.