Marko Mesojedec je Dolenjec, ki živi v Ljubljani. Z novinarstvom ima obilico izkušenj, pred kratkim pa je postal član spletne redakcije Družine. Zelo rad zapleše in potuje z ženo. Še več pa vam razkrije kar sam v Moških skrivnostih. ;)
Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Narava novinarskega dela je taka, da si vsakdanjik oblikujem glede na delovne naloge tekočega dne. Pogosto si vzamem čas za sprehod v naravi z ženo, v zadnjih letih pa me zelo "razelektri" jutranji ali večerni tek. Včasih me "napade" bralna mrzlica in takrat vzporedno berem več knjig. Zelo rad rešujem križanke, sploh zjutraj mi to pomaga pri razgibavanju sivih celic. Z veseljem obiščem kak koncert ali festival v živo. Upam, da bo letos več priložnosti za to. Spremljam tudi športne prenose, nazadnje me je pred male zaslone prikovala teniška igra Tamare Zidanšek na odprtem prvenstvu Francije.
Kako razvajate svojo ženo?
Ženi poskušam izkazovati pozornost na različne načine. Ker obožuje rože, jo včasih presenetim s kakšnim šopkom ali travniško cvetlico. Sicer pa je vesela vsakršne malenkosti, kot so povabilo na sladoled, nepričakovano SMS-sporočilo, sveže češnje ali čokolada. Zelo ji je všeč tudi, kadar ji skrivaj ukradem kak poljub.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Najin prvi zmenek je bil ob koncu poletja leta 2016, ko sem ji iz domačega dolenjskega vinograda prinesel grozd. Zelo ji je šel v slast. :) Nazadnje pa sva želela iti na sladoled, a ker naju je tik pred odhodom presenetila nevihta, sva se odločila, da ostaneva doma in si večer popestriva drugače. Naročila sva hrano na dom in preživela prav prijeten večer v dvoje na domačem kavču.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zdi se mi, da sem zelo čustven, saj se me stvari zelo hitro dotaknejo.
Kaj pa miti in stereotipi o Dolenjcih, kar ste tudi sami. Kateri so zgrešeni in kateri stereotipi o prebivalcih Dolenjske morda vsaj delno držijo?
Zagotovo ne drži, da vsi Dolenjci pijejo samo cviček. Dolenjci znamo ceniti tudi druga vina. Morda tudi zaradi tega v veliki meri drži, da smo dokaj odprte in vesele narave. Sicer pa se mi zdi, da radi pomagamo drug drugemu in se družimo. Lahko si mislite, da "lockdown" v času epidemije na nas ni prav dobro vplival, saj nam je vzel medsebojne stike v živo.
Pred časom ste prejeli nagrado za akcijo Osebnost leta. Ta projekt, ki ste ga vodili na Televiziji Vaš kanal, je iskal ljudi, ki so na lokalni in širši ravni pustili svoj pečat. Imamo v Sloveniji dovolj odprte oči in srce za dobre zgodbe, srčna dejanja, plemenite ljudi?
Mislim, da si želimo pozitivnih in navdihujočih zgodb, ki jih pišejo posamezniki ali skupine. Drugo vprašanje pa je, ali taki posamezniki in skupine pridejo na površje, za kar smo v veliki meri odgovorni tudi mediji, ki smo zrcalo družbe.
Čeprav bi si glede na poročanje v določenih medijih lahko ustvarili sliko, da je v Sloveniji vse narobe in da smo vsi ljudje pokvarjeni, še zdaleč ni tako. Ravno zato smo se odločili za akcijo Osebnost leta, ker smo vedeli, da v naši okolici živijo preprosti ljudje, ki živijo vrednote solidarnosti, prostovoljstva in srčnosti. Zato smo jih želeli izpostaviti in jih predstaviti širši javnosti. Verjamem, da pozitivni zgledi vlečejo. Morda pa smo ob tem še koga spodbudili, da tudi sam postane bolj dejaven v svojem okolju.
Pred kratkim ste postali član spletne redakcije Družine. Njena prenovljena spletna stran bo zaživela v kratkem. Kaj vas pri njej najbolj navdušuje in kaj menite, da bo najbolj všeč ali pri roki bralcem?
Nova spletna stran bo v prvi vrsti sodobnejša in prijaznejša našim bralcem, sploh tistim, ki nas spremljajo prek mobilnih naprav. Mislim, da bo tudi preglednejša, obenem pa bo stičišče posameznih organizacijskih enot Družine. Seveda je v prvi vrsti pomembna vsebina, za kakovost katere se že in se bo tudi v prihodnje trudila naša spletna ekipa.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Zelo rad plešem, zato z ženo izkoristiva vsak trenutek, da se zavrtiva. Na najini poroki nisva izpustila niti enega plesa. Najbrž imam to v genih, saj so tudi moj oče in njegovi bratje zelo radi in dobro plesali.
Poleg plesa so moja strast tudi potovanja in odkrivanje novih krajev. Zlasti me navdihujejo severne države in njihove naravne lepote. Doslej me je najbolj navdušila Islandija, kamor se še želim vrniti.
Pravijo, da ste bili nekoč tudi animator. Po čem si boste to obdobje najbolj zapomnili? Se spomnite kake duhovite prigode iz tistega časa?
Predvsem mi ostajajo v spominu veseli obrazi otrok, ko smo se skupaj igrali, pogovarjali in se učili drug od drugega. V času oratorija so bile vedno najbolj zanimive vodne igre in obmetavanje z vodnimi baloni. Najbolj mi je všeč, da smo z mnogimi animatorji v stiku še danes.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Empatija je prva stvar, ki mi prihaja na misel. Današnji človek preveč vidi samo svoje težave in je (pre)pogosto slep za stiske bližnjega. Druga stvar, ki jo pogrešam, je občutek za dostojnost v naši komunikaciji, sploh na najvišjih ravneh naše družbe. Vprašati se moramo, komu koristijo naši slabi medsebojni odnosi.
Tretja in morda celo najpomembnejša stvar, ki je primanjkuje, pa je po mojem videnju veselje do življenja samega. Zahodni svet, kamor se po življenjskem standardu uvršča tudi Slovenija, ima vsega preveč, zato prepogosto pozablja na tisto, kar nas najbolj bogati, ljubezen. Da ne bo pomote, pri vseh treh zadevah moram najprej postaviti ogledalo sebi.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Mene in mojo družino je najbolj zaznamovala očetova bolezen. Ko sem bil star 14 let, ga je zadela huda možganska kap, s posledicami katere se je vsakodnevno spopadal skoraj 18 let. Ta preizkušnja me je naučila osebne in finančne samostojnosti. Obenem me je duhovno utrdila ter mi dala vedeti in videti, da je Božja ljubezen prisotna skozi družinske odnose in dobroto sorodnikov, prijateljev ter sosedov.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Zelo me osrečuje druženje z dobrosrčnimi ljudmi. Z leti vidim, da mi vse večji izziv predstavlja spoznavanje novih ljudi, kultur in navad, kar me bogati in širi obzorja. Pa sprehod in tek v tišini. Napolnim se tudi z vsakodnevno molitvijo ter zahvaljevanjem za vse dobro, kar prejemam.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Na osebnem področju si želim, da bi ostal srečen pri tem, kar delam. Da bi lahko čim več potoval. Se vsak dan kaj novega naučil. Ostal prizemljen. Na družinskem pa, da bi z ženo še naprej ostala tako povezana, kot sva.
Želja ob 30-letnici Slovenije?
Sloveniji ob 30-letnici želim, da bi lahko čez 10 let vsak posameznik dejal, da je ponosen, da živi v takšni državi. Prav tako si želim, da bi živeli v sožitju in medsebojnem spoštovanju naše različnosti.
