Ali Bog obstaja ali ne? Kristjani res verujemo v osebnega Boga? S temi in podobnimi vprašanji so se soočali mnogi misleci.
Anzelmov ontološki dokaz
Enega prvih dokazov pripisujejo sv. Anzelmu iz leta 1078 v delu Proslogion (Nagovor). Anzelm zapiše: “Verujemo pa, da si nekaj, nad čemer se ne da misliti nič večjega. […] Nekaj drugega je namreč, da je stvar v razumu, nekaj drugega uvideti, da stvar je. […] Tudi neumnež mora torej priznati, da je vsaj v razumu nekaj, nad čemer se ne da misliti nič večjega.”
Samo po sebi to sicer ni dokaz za Božji obstoj, saj preprosto poimenuje Bog to, nad čemer se ne da misliti nič večjega. To ustreza Bogu, ki je vsemogočen, stvarnik vsega in ni drugega boga razen njega. Ključen Anzelmov sklep je, da če Bog obstaja v našem razumu kot ideja, potem tudi nujno obstaja v resničnosti.
Anzelmovo delo je skozi zgodovino doživelo kar nekaj kritik in dopolnitev različnih filozofov in mislecev.
Pet poti svetega Tomaža Akvinskega
Tudi Tomaž Akvinski je ugovarjal Anzelmovemu dokazu, saj človek ne more spoznati narave Boga in zato ne more spoznati Boga, kot to predlaga Anzelm. Njegov način bi bil mogoč le nekomu, ki bi spoznal bistvo Boga. Ker torej človek neposredno ne more spoznati Boga, Akvinski predstavi pet poti, prek katerih človek lahko pride do Božjega obstoja.
Prva pot se imenuje negibni gibalec. Vse stvari v svetu se spreminjajo oz. gibajo (avtor je ta dva pojma enačil). Veriga gibanja ne more biti neskončna in se konča pri negibnem gibalcu, ki je sprožil gibanje oz. spremembe, in to je Bog.
Druga pot se imenuje prvi vzrok. Nobena stvar na svetu ne biva sama iz sebe, ampak ima nek vzrok, nobena stvar sama sebe ne povzroči. Tomaž tukaj ne govori o prvem vzroku v smislu prvega v verigi vzrokov, ampak prvega po hierarhiji, ki je Bog.
Tretja pot se imenuje iz možnosti v dejanskost. Tomaž pravi, da je vse, kar biva, omejeno (ni neskončno), zato je nemogoče, da bi to od vekomaj obstajalo. Tako obstaja možnost, da nekaj je in dejanskost, ko nekaj zares je. Zato mora obstajati bitje, ki obstaja po nujnosti, ki biva samo iz sebe, in to je Bog.
Četrta pot se imenuje postopnost. Na svetu imamo bitja, ki so različna po stopnji, nekatera bitja so bolj popolna kot druga. V vsakem rodu je bitje, ki je začetnik/vzrok tega roda, zato mora obstajati tudi bitje, ki je njihov vzrok, in to je Bog.
Peta pot se imenuje pot usmerjanja oz. načrta. Vse je usmerjeno in deluje proti enemu cilju. Kakor puščica doseže cilj, ker jo strelec usmeri vanj, tako gre stvarstvo proti cilju, ker ga je vanj usmeril Bog.
Pascalova stava
Mislec Blaise Pascal je svoje razmišljanje o tem, ali Bog je ali ga ni, nazadnje razrešil v t. i. Pascalovi stavi v štirih korakih.
- Oseba verjame, da Bog obstaja, izpolnjuje zapovedi in živi tako, da po smrti doseže nebesa.
- Oseba verjame v Boga in se trudi za nebesa, a Bog ne obstaja, zato po smrti ni ne nagrade ne kazni.
- Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, a Bog obstaja, zato osebo čaka kazen.
- Oseba ne verjame v Boga, se ne trudi za nebesa, Bog ne obstaja, zato ni ne nagrade ne kazni.
Nazadnje sklene, da se je ne glede na to, ali Bog zares obstaja ali ne, bolje truditi za nebesa, da nas nazadnje ne bi čakala kazen in bi se veselili v nebesih.
