Moja najdražja hči,
najprej bi ti rad povedal, kako zelo te imam rad in kako vznemirljivo je, ko vidim, da odraščaš. Kar težko verjamem, da se boš v nekaj kratkih letih že osamosvojila. Upam, da sva te že in te še bova z mamo pripravila na vznemirljiv in zahteven svet, ki te čaka.
Vem, da je ena stvar, ki si jo še vedno želiš, da bi imela svoj telefon. In glede na to, da se vsi tvoji prijatelji postavljajo s svojimi napravami in da se na spletu toliko dogaja, ti tega niti za hip ne očitam.
Skupaj smo se že pogovarjali o vseh raziskavah, ki kažejo na resne težave mladostnikov zaradi telefonov, vključno s težavami s spanjem, pozornostjo, čustvenim stanjem in duhovnim življenjem, socialnimi spretnostmi in mnogimi drugimi dejavniki. Skrbi me, ker dajejo starši naprave v roke mladim, ki preprosto še niso pripravljeni na to, kar se lahko zgodi s pomočjo te tehnologije.
Poleg vsega tega pa želim, da veš, da ti z mamo želiva še nekaj več. In to je – svoboda.
Morda boš pomislila: "Ali mi ne bi svobode, ki si jo želim, dal telefon?" Razumeva, zakaj tako razmišljaš. A naj ti razložim, o kakšni svobodi govorim.
Seveda vsakogar izmed nas občasno kaj zmoti, ampak jaz govorim o neprestanem brenčanju in prevzetosti, ki jih toliko tvojih sošolcev doživlja vsako minuto dneva. Kot sva se že pogovarjala, se te motnje potem, ko enkrat telefon imaš, nikoli več ne končajo. Še najbolj pa me skrbi, ker študije kažejo, da imajo mnogi, ki so kot mladi izkusili tovrstno vznemirjenje, tudi v odraslosti težave z zbranostjo in pozornostjo.
Z mnogimi najstniki tvojih let sem že govoril in vsi pravijo isto: ne vedo, kaj bi počeli, če ne bi imeli svojih telefonov. Pravijo, da so v nekaj kratkih letih (ali celo mesecih) postali tako odvisni od svojih telefonov, da si sploh ne predstavljajo, kako bi živeli brez njih – pa naj gre za iskanje poti do nekega novega kraja, dopisovanje z drugimi ali za tiste neprijetne, dolgočasne trenutke: telefone potrebujejo ali pa se počutijo izgubljeni.
Prav tako kot lahko telefon povzroči odvisnost, lahko povzroči tudi tesnobo, ki ni dobra zate (niti za druge). Vzrok za nekaj te tesnobe je v vznemirjenju, kaj vse ti telefon omogoča. Ampak oba veva, da so tvoji sošolci pogosto zaskrbljeni, kako se bodo drugi odzvali na njihove objave, zato sedijo v razredu in prebirajo najnovejše objave ali sporočila, ali pa jih skrbi, kaj bodo našli na telefonu, ko bo zazvonil zvonec. In zato se tako težko osredotočijo na stvari, ki jih delajo v tistem trenutku.
Pred leti sem sodeloval na okrogli mizi in takrat sem nekaj srednješolcev preprosto vprašal, ali kdaj izklopijo telefon. Dijaki so me pogledali in rekli, da bi ga lahko, a tega nikoli ne bi storili. Razlog tiči v tem, da če bi ga izklopili, jih ne bi le skrbelo, da bi kaj pomembnega zamudili, ampak tudi to, da bi se drugi spraševali, zakaj jim niso takoj odgovorili.
Priznali so, da tako kot pri mnogih drugih najstnikih tudi zanje velja, da če imaš telefon, od tebe pričakujejo, da boš odgovoril karseda hitro, v nasprotnem primeru je nekaj narobe (ali s teboj ali z njim). Po mojem mnenju bi bil takšen pritisk zate v tem obdobju preprosto prevelik.
V ambulanti sem imel skozi leta večkrat najstnice, kot si ti – iz stabilnih, ljubečih in vernih družin. Opisovale so mi, kako so doživljale pritiske ali pa le prošnje, da bi fantom poslale svoje gole fotografije. Vse so vedele, da je to narobe. Čeprav jim je bilo všeč, da se zdijo fantom privlačne, so vse vedele, da bodo takšno odločitev pozneje obžalovale. In so jo, še leta po tem, ko se je to zgodilo.
Po najboljšem scenariju te fotografije – po njihovem vedenju – niso nikoli zaokrožile naokoli, po najslabšem scenariju pa jih je fant razposlal prijateljem in še mnogim drugim ali pa jih je uporabil, da bi dekle izsiljeval, da bi dobil še več golih fotografij. V vseh primerih pa je ta dekleta še dolgo časa skrbelo, kje bodo fotografije (ali posnetki) morda končali. Tovrstne skušnjave in izkoriščanja obstajajo že od nekdaj, a s pametnimi telefoni se to zgodi v trenutku, in to vsak dan.
In končno, če vse to ni dovolj – najbolj od vsega ti želiva, da bi bila svobodna, da bi lahko živela tako, kot zate želi Bog. Razumeva, da je to, da nimaš telefona, zate na nek način težko (in te spravlja v zadrego). Jezna sva, ker družba podpira navade, ki zate in za tvoje prijatelje niso najboljše. A ne glede na to si midva želiva, da bi bila svobodna, da bi slišala Božji klic. Vem, da to, da imaš telefon, še ne pomeni, da ne moreš slišati ali slediti Božjemu klicu. A prav tako kot semena v priliki, ki padejo na plodno zemljo, bolje rastejo kot druga, verjameva, da ti bodo takšne težke odločitve, kot je tale, dale najboljšo možnost, da boš postala ženska, kakršno te želi Bog.
Razumeva, da si morda razočarana nad najino odločitvijo, ampak vedi, da delava, kar meniva, da je najbolje zate. Upava, da boš tudi v prihodnje ostala svobodna. Imava te rada in sva resnično ponosna nate.
Objemam te. Tvoj oče
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
