Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zaradi samomora vsako leto umre 800.000 ljudi po vsem svetu, v Sloveniji več kot 300, približno 25-krat toliko pa jih samomor poskuša narediti. Čeprav pri nas v zadnjih letih beležimo upad števila smrti zaradi samomora, pa smo po številu samomorov še vedno nad evropskim povprečjem. Za temi številkami se skrivajo zgodbe posameznikov, ki so zaradi različnih razlogov podvomili o vrednosti oziroma smislu lastnega življenja.
Kar 70 odstotkov ljudi, ki naredi samomor, trpi zaradi depresije. V naši družbi pa so, žal, duševne stiske še vedno precej tabuizirana tema. Ljudi s težavami se stigmatizira, še večkrat pa se zgodi, da stiski drugega zmanjšamo težo z besedami: Saj bo vse dobro!; Kaj se pritožuješ, saj tebi pa res nič ne manjka!; Saj bo minilo.; Ne pretiravaj. S tem lahko stisko bližnjega le še povečamo in ga odrinemo v osamo.
Zato je dobro, da smo do ljudi, ki jih srečujemo na svoji poti, sočutni, pozorni, da jim znamo prisluhniti in jih slišati. Za vas smo ob svetovnem dnevu preprečevanja samomorov zbrali nabor člankov, ki osvetlijo nekaj pomembnih vprašanj o samomoru.
Ste se kdaj vprašali, kako je videti obraz človeka, ki razmišlja, da bi končal svoje življenje? Pogosto je to obraz nekoga žalostnega, izmučenega, nemirnega. V mnogo primerih pa obraze teh ljudi krasi širok nasmeh.
Krik na pomoč nima nikakršnega obraza. Nekatere komaj vidne znake lahko prepoznamo samo z veliko pozornostjo in empatijo. Morda je znak izmikanje očesnemu stiku, morda vztrajen pogled v tla. Morda nepričakovana solza v očeh, ki je vidna samo trenutek, morda nežna bledica. Zato moramo opazovati, da bi te znake opazili, preden bo prepozno.
Žal vera in ljubezen do Boga nista garancija, da se nam samomorilne misli ne morejo pojaviti. Vsakega izmed nas čakajo različna obdobja in oblike preizkušenj.
Duševna bolezen ni znak duhovne šibkosti. Tudi nekateri svetniki so živeli z duševno boleznijo ali so hodili na psihoterapijo in jemali zdravila, imamo celo svetnike, ki so se borili s samomorilnimi mislimi. Ti svetniki nas spominjajo na to, da duševna bolezen ni posledica neustreznega molitvenega življenja ali pomanjkanja zaupanja v Boga.
Med kristjani je dolgo veljalo prepričanje, da samomorilci ne smejo biti cerkveno pokopani, saj so naredili smrtni greh in so tako nebesa za njih nedosegljiva. Zato so jih pokopavali zunaj pokopališkega obzidja.
Vendar so že takrat obstajali ljudje, ki so dvomili, da samomorilce čaka samo ena pot – pekel. Samomor je slab sam po sebi, vendar pa Katekizem katoliške Cerkve dodaja, da hude psihične motnje, zaskrbljenost in velik strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem lahko zmanjšajo samomorilčevo odgovornost za dejanje.
Z razvojem psihologije je tudi Cerkev začela drugače obravnavati vprašanje samomora. Če je v preteklosti poudarjala predvsem prelom pete Božje zapovedi, danes upošteva različne dejavnike, ki človeka privedejo do tega, da se odloči, da si bo vzel življenje. Ob tem pa se pojavljajo tudi dvomi, ali je oseba v trenutku samomora delovala zavestno.
Čeprav se včasih zdi, da se zgodbe končajo z nesrečnim koncem, pa ni tako. Mnogi si uspejo poiskati pomoč in premagati stisko, mnogo je tudi takih ljudi, ki drugim pomagajo in preprečijo najhujše. Nekaj zgodb smo zbrali v fotogaleriji.
S čim se soočajo bližnji samomorilcev? Morda najdejo truplo, občutijo silno in naglo izgubo, soočeni so z nezdravim zanimanjem okolice in medijev, sram, obsojanje družbe, pred vsem pa gromozanski občutek krivde – vse to povzroči travmo.
Pogosto so osebe, ki so bile zadnje v stiku s samomorilcem, v poslovilnem pismu označene za krivca za to odločitev. Toda za samomor nikoli ne obstaja le en razlog, gre za tragičen konec večplastne in dolgotrajne stiske.
Včasih izkušnja samomora osebe privede do tega, da kdo od bližnjih pomisli na lasten samomor. Zato je dobro, da se bližnji odločijo za posvet s psihologom ali terapevtom, ki pomaga osvetliti problem samomora. Nujno je treba povedati, da je tudi v najtežjih situacijah možno najti pomoč.
Vsak kdaj doživlja slabe dni, stisko, žalost, tesnobo. Poleg strokovne pomoči, kjer nam lahko za to usposobljeni ljudje pomagajo prepoznati pravi obraz težav in bolezni, pa lahko veliko naredimo tudi sami.
V fotogaleriji je zbranih nekaj nasvetov, s katerimi si lahko lajšamo težke dni in s katerimi na življenje začnemo gledati z druge strani.
