Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 27. novembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Po izkušnji na Madagaskarju: “Ne vem, kaj bo jutri, vem samo za danes”

Fotografija je last Katje Ravnikar.

Katarina Berden - objavljeno 30/10/21

Katja Ravnikar, ki je kot laična misijonarka živela in delovala na Madagaskarju, pripoveduje o svoji izkušnji

Katja Ravnikar je diplomirana psihologinja iz Most pri Komendi, ki se je na Madagaskar pred nekaj leti najprej odpravila kot prostovoljka v sklopu programa POTA, nato pa se je leta 2019 tja vrnila za dlje časa in postala laična misijonarka pri misijonarju in duhovniku Janezu Krmelju.

Po tem, ko je tam delovala tudi v času epidemije koronavirusa, učila v vrtcu in opravljala različne naloge, se je letos po nekajkratnih krajših premorih vrnila v Slovenijo.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Kako (razen časovno) se je vaša izkušnja bivanja na Madagaskarju razlikovala od tistih, ko ste tja odšli kot POTA prostovoljka?
Mogoče se sliši malo čudno, ampak ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem bila za en mesec s programom POTA v bistvu na neki način na počitnicah. V enomesečni prostovoljski izkušnji so bili vsi dogodki nekako lepi, čudoviti, pravljični.

Ko pa na misijonu živiš dlje časa, vidiš tudi tiste malo zaskrbljujoče stvari. Vidiš nasmejane otroke z iskrivimi očmi, hkrati pa vidiš tudi njihove težke življenjske zgodbe in situacije, ki se skrivajo za temi nasmehi. Je pa bila prostovoljska izkušnja zame zelo dragocena, saj brez nje danes ne bi bila tukaj, kjer sem.

Kako je prišlo do odločitve, da ste se kot POTA prostovoljka prvič odpravili na Madagaskar? In zakaj ravno Madagaskar?
Za POTA me je navdušila prijateljica, ki me je prepričevala, da greva skupaj kam med poletnimi počitnicami. Ona si je želela v Indijo in sem rekla: “No, pa pojdiva.” Ko sem ob prijavi videla še druge projekte, ki jih program POTA ponuja, pa se mi je zdelo, da hočem na Madagaskar.

V tistem letu se je na projekt Madagaskar prijavilo preveč prostovoljcev, zato sem šla v Indijo. Moja odskočna deska v delo misijonarke je torej Indija in deklica v indijski sirotišnici, ki mi je ob mojem odhodu rekla: “Please come back for Christmas” (Prosim, vrni se za božič). Takrat sem vedela, da želim več svojega časa posvetiti delu za uboge, pa niti ni toliko pomembno, kje.

Kako je bil videti vaš običajen dan v misijonu? Kaj so bile vaše zadolžitve?
Delo v misijonu je zelo razgibano. V teoriji lahko opišem nekakšen tipičen dan, vendar se v praksi velikokrat zgodijo nepredvidljive stvari in ideja ustaljenega urnika pade v vodo.

Moj tipičen dan v misijonu se je vsak dan začel z jutranjo sveto mašo ali molitvijo, sledil je zajtrk, potem pa delo v vrtcu in šoli. Pouk se je za učence začel približno ob 8. uri. Približno pravim zato, ker Malgaši nimajo ur in zato učenci pridejo v šolo, ko se jim zdi, da je ura osem.

To je v primeru lepega sončnega vremena včasih že ob sedmih, če pa je vreme deževno in oblačno, včasih pridejo šele ob desetih. Tudi moji popoldnevi so bili zapolnjeni z nekaj dopolnilnimi urami za učence, ki so se težko učili.

Poleg šole sem skrbela še za socialno ogrožene mame samohranilke in druge domačine, ki so iskali pomoč v misijonu. Čas za pogovor z njimi je bil popoldne, ko sem se večkrat z domačini odpravila tudi na njihove domačije, kjer sem lahko preverila njihovo dejansko situacijo in ocenila, ali potrebujejo pomoč. Zjutraj sem vsak dan tudi razdelila delo tistim, ki so ga iskali v misijonu.

Ko sem se vrnila iz vrtca, sem preverila, kaj je narejeno, in razdelila plačo. Večeri so bili bolj umirjeni, ponavadi sem se že zgodaj odpravila spat. Včasih se je moj urnik tudi spremenil, če sem morala na pot po blatnih cestah. Včasih me je zdravnica zbudila tudi sredi noči ali me poklicala sredi dela v vrtcu. Imeli smo veliko nujnih voženj bolnikov v mesto, kjer je malo večja bolnišnica.

Katero znanje oziroma spoznanje, ki ste ga dobili tam, bi koristilo vsem nam?
V malgaščini se to spoznanje glasi: “Tsy fatatrko omary, androany avao fatatrko,” in v prevodu pomeni: “Ne vem, kaj bo jutri, vem samo za danes.” Tukaj v Sloveniji se preveč obremenjujemo na dolgi rok in skrbimo za vse stvari, ki nas bodo doletele v prihodnosti.

Na Madagaskarju ljudje večinoma skrbijo za tukaj in zdaj in ne skrbijo veliko vnaprej. Čeprav to ni vedno dobro, je pa gotovo, da imamo v današnjem svetu preveč skrbi, vezanih na prihodnost.

Česa ste tamkajšnje ljudi vi poskušali naučiti?
To je zame precej težko vprašanje. S svojimi izkušnjami misijonskega prostovoljstva sem se zavedala, da ne grem spreminjat sveta in tudi nisem imela posebnih pričakovanj, kaj vse bi morala ljudi tam naučiti. Vem pa, da so oni veliko naučili mene.

Sem pa vseeno poskušala čim več naučiti učitelje in vzgojitelje, jih seznaniti z različnimi načini poučevanja, saj so oni večinoma uporabljali samo razlago pred tablo. Učitelje sem poskušala usposobiti, da bi učence čim več naučili. Učila sem jih izdelave didaktičnih pripomočkov in pisanja učnega načrta.

Preproste domačine pa sem poskušala spodbujati k sajenju, saj s tem lahko preživijo na dolgi rok. Pomagala sem jim pri sajenju kave, klinčkov, popra. Vse začimbe bodo lahko čez nekaj let prodali trgovcem in tako zaslužili.

Katera je vaša najljubša malgaška beseda?
To so tri besede: finoana – fanatenana – fitiavana  (vera – upanje – ljubezen).

Kaj ste v času življenja na Madagaskarju najbolj pogrešali in kaj ob misli na Madagaskar pogrešate sedaj, ko ste se vrnili?
V času življenja na Madagaskarju nisem ničesar pretirano pogrešala. Hitro sem se navadila na skromno in preprosto življenje, ki mi je zelo ustrezalo. Mogoče se lahko bolj razgovorim ob drugem delu vprašanja. Misli mi velikokrat uhajajo nazaj na Madagaskar in najbolj pogrešam ravno to skromnost in preprostost.

Zdi se mi, da imamo v Sloveniji čisto preveč stvari, ki jih sploh zares ne potrebujemo. Ob pogledu na poln hladilnik velikokrat pomislim na lačne otroke na Madagaskarju.

Česa so tamkajšnji otroci najbolj veseli, ko ste z njimi?
Otroci tam so zelo preprosti, ne potrebujejo veliko, da so srečni. Navajena sem bila na otroke v Sloveniji, ki potrebujejo veliko igrač, pozornosti, najrazličnejših aktivnosti, da so srečni. Na Madagaskarju je zgodba popolnoma drugačna.

Čeprav se mi je na začetku zdelo, da nič ne delamo, sem sčasoma ugotovila, da je za otroke tam najpomembnejši moj čas, ki jim ga posvetim. Da sem preprosto z njimi, da se skupaj igramo in pogovarjamo.

Veseli so bili mojega objema, stiska dlani ali nasmeha. Veseli so bili, če so lahko z mano hodili naokrog, čeprav smo šli samo malo po vasi ali kam na obisk. Skratka, nikoli nisem bila sama in nikoli mi ni bilo dolgčas. Vedno mi je sledila četica otrok. Otroci so res največje bogastvo in prav oni so me ogromno naučili.

Kako ste sredi hude revščine čutili Božjo navzočnost?
Božja navzočnost tam je res v drugih razsežnostih. Če se navežem na prejšnje vprašanje, sem Njegovo navzočnost velikokrat čutila ravno prek otrok in domačinov, največkrat največjih revežev.

Ljudje tam premorejo toliko upanja in vztrajnosti. Čeprav so na robu, vztrajajo in ravno v ljudeh, ki so potrkali na moja vrata in iskali tolažbo, pomoč ali samo pogovor, sem videla Božjo navzočnost. Močno vez z Bogom pa sem imela tudi v mirnih kotičkih narave, ki je na Madagaskarju neverjetna. Zelena prostranost, ki ji ni konca.

V stiku ste bili tudi s Petrom Opeko. Katera njegova misel se vam je najbolj vtisnila v spomin, vas najbolj nagovorila?
Peter Opeka je že dolgo moj navdih, njegovo delo je res neverjetno, pravi čudež. Ko sem se prvič srečala z njim, mi je rekel: “Ni večje Božje ljubezni kot tista, ki gori v srcih najrevnejših otrok. Vera in ljubezen.” Po dveh letih dela na Madagaskarju se lahko popolnoma strinjam z njim.

Večkrat sem opazovala otroke, kako se igrajo, in se spomnila njegovih misli. Omenila pa bi še eno stvar, ki jo Peter Opeka velikokrat poudarja. Potrebno se je upreti revščini, se boriti proti njej in vsi v tem svetu smo soodgovorni in udeleženi v tem boju.

Kaj svetujete tistim, ki nimajo bodisi poguma, bodisi sredstev, bodisi časa obiskati oddaljenih misijonov, pa vseeno čutijo potrebo po tem, da bi pomagali ubogim?
Dobrodelni smo lahko povsod, ni nujno, da z željo po pomoči ubogim potujemo na drugi konec sveta. Ubogi so tudi med nami, le prepoznati jih moramo. Misijonarji smo lahko na vsakem koraku tudi v Sloveniji – doma, v službi, v šoli, na faksu, v trgovini …

Seveda pa vsem priporočam tudi odločitev, da se odpravijo v misijone. To, da nimaš časa, je največja laž. Vsi imamo čas, samo vzeti si ga moramo in v vsej svoji naglici ne smemo pozabiti na dobroto. Ne smemo pozabiti delati dobro in deliti svoje z drugimi, kjerkoli in kadarkoli.

Tags:
intervjumisijonarprostovoljstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.