Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 19. marca |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

V Medžugorje je šel zaradi dekleta, tam pa je našel vero in postal redovnik

shutterstock_652717531.jpg

Ghischeforever | Shutterstock

Silvia Lucchetti - objavljeno 29/11/21

Hotel se je pridružiti svojemu dekletu in preživeti nekaj dni dopusta ob morju. Toda Božji načrti so bili precej drugačni ...

Cristoforo Amanzi je odšel v Medžugorje, kamor je poromala njegova izbranka, da bi jo prepričal, da skupaj preživita nekaj dni na morju. A edino morje, ki ga je tam srečal, je bilo morje njegovih solz. Kot pravi papež Frančišek: “Prav solze nas pripravljajo, da vidimo Jezusa.”

Živel daleč od vere

Začnimo na začetku: oče Cristoforo Amanzi se je rodil kot Ercole (Herkul) Amanzi, svoje življenje pa je živel daleč od vere. Odtujitev od vsega, kar je bilo povezano z vero, se je začela v puberteti in je postala jasnejša v študijskih letih. Ercole je začel študirati statistiko, pri 25 letih se je vpisal v sekcijo komunistične partije v svoji soseščini in štiri leta pozneje diplomiral. Tako kot mnogi mladi njegove starosti je v pripadajoči skupnosti videl odgovor na življenjska vprašanja.

“V cerkev je hodila le mati, oče ne zaradi službenih razlogov, jaz pa sem od vere odvrnil tudi svojo sestro. Le mati je v družini še naprej molila, a nikoli, ko nam je poskušala približati vero, ni našla sogovornika,” je oče Cristoforo dejal v intervjuju za Cristiani Today.

“Cerkev je zame postala ovira za napredek”

Brez vere v Boga je Ercole svoje popolno zaupanje in vse svoje napore posvečal ljubezenskim aferam, politiki, delu … saj, kot pravi Fedor Dostojevski, “ni ateistov, so samo malikovalci”.

“Ker nisem imel zaupanja v Boga, sem čutil, da je pomembno imeti zaupanje v zemeljske stvari: delo, politika, šport, prijateljstva in čustveni odnosi. Pozneje, ko sem izkusil Boga, sem spoznal, kako krhke so bile te točke, na katere sem se takrat opiral.”

Še več, Ercole je takrat na Cerkev gledal kot na sovražnika, proti kateremu se je treba boriti: “Cerkev je zame postala ovira za napredek.”

V Medžugorje samo zato, da bi prepričal svoje dekle

Vse se je spremenilo, ko se je odločil, da se bo pridružil svojemu dekletu v Medžugorju. Ni šlo za romanje, ampak za poskus, da bi se odpovedala svojim namenom in bi skupaj preživela nekajdnevni dopust ob morju.

Mlada ženska, s katero je bil zaročen, je bila ločena in mati dveh otrok. Pred kratkim je začela svojo pot vere in zaradi tega zanemarjala njun odnos.

Skupaj sta bila le kratek čas, ko je dekle spremenilo zanimanje za njun odnos:

“Kazati je začela, da ji je težavno biti v odnosu, in dolgo nisem razumel, zakaj. Spreobrnila se je, ko je spremljala starejšo osebo, ki je nato umrla. Ta izkušnja ji je dala vero, začela je obiskovati molitvene skupine in skozi vse skupaj razumela, da ne more več biti z mano.”

Ne na romanje, ampak na izlet na morje

Takrat so med njima nastali prvi konflikti in Ercole se je slabo odzval na to, da bo romala v Medžugorje:

“Šlo je za enostransko odločitev, zato sem ji rekel, naj izstopi iz avta, in pot nadaljeval sam. Ko sem se vrnil domov, sem ji nameraval pripraviti presenečenje in se ji pridružiti na izletu nekaj dni pozneje. Ne da bi ji kaj rekel, sem odšel z avtom v Medžugorje. Moj načrt je bil naslednji: medtem ko bi se ljudje, ki so bili z njo ob koncu tedna, vrnili v Italijo, bi midva odšla na plažo.”

Usodna srečanja

A ko pokliče Marija, načrti padejo v vodo in začne se prava pustolovščina.

Ercole je v Medžugorju srečal svoje dekle (dojel je, da zanju ni več prihodnosti) in ljudi, ki so šli z njo na romanje: vsi so menili, da se je spreobrnil, in so molili zanj.

Prvo dragoceno darilo njegovega potovanja v Medžugorje je bilo srečanje s sestro Josipo:

“Bil sem 10 metrov proč od nje in ta redovnica mi je prišla nasproti, kot da me že dolgo pozna. Takrat mi je dala roko in nisem več videl ničesar več. Okoli mene se je vse stemnilo in videl sem le rumen napis, na katerem je pisalo ‘Jezus’.”

Šlo je za izkušnjo, ki ga je vznemirila in ga pripeljala do tega, da je prosil sestro Josipo za pogovor. Redovnica je prošnjo sprejela in naslednji dan sta se dogovorila, da se dobita v cerkvi pri sveti maši. Ercole pa je v hotelu zaspal in pozabil na srečanje.

Spreobrnjenje na Križevcu

“Popolnoma sem pozabil na srečanje s sestro Josipo. Poleg tega nisem nikoli hodil k maši, tako da je bilo zame vse enako kot prej. Šele čez nekaj let so mi povedali, da je redovnica zato, ker nisem prišel na najino srečanje, svetovala prijateljem, naj me odpeljejo na Križevac.”

Spet vidi vse svoje življenje

Ko se je povzpel na hrib, se je Erculov pogled spremenil in s hojo po tej poti mu je Gospod dajal milost, da je prvič zares pogledal na svoje življenje: na napake, ki jih je naredil, na nezvestobe, pomanjkljivosti, grehe, jezo do drugih, do sebe in do Boga.

“Naslednje jutro sem šel na Križevac, odpeljal sem se do vznožja gore. Na poti sem poskušal moliti zdravamarijo, vendar sem imel velike težave. (…) Presenetilo me je dejstvo, da te molitve ne znam več. Ko sem šel navzgor po Križevcu, sem skušal moliti skupaj z drugimi, a sem po nekaj minutah vstopil v ‘zamaknjenost’. Danes bi to svoje razmišljanje imenoval razsvetljenje Svetega Duha, ki mi je omogočil, da pregledam svojo celotno življenje. Preden sem prišel pred križ na vrhu gore, sem nenadoma zaslišal jasen in očetovski glas, ki mi je rekel: ‘To je vse, kar si v življenju storil. Ponujam ti drugo življenje.'”

Ercole je pred križem planil v osvobajajoč in neobvladljiv jok: “Začutil sem globok občutek hvaležnosti in kesanja. Tam se je začelo moje spreobrnjenje!”

Tako se je tisto, kar bi moralo biti kratek dopust, spremenilo v ključno potovanje njegovega življenja. Ercole je začel brati Sveto pismo, v njegovem srcu se je rodila močna ljubezen do Božje besede, ki ga je leta 1989 pripeljala do tega, da je želel vse svoje življenje predati Gospodu.

Leta 1990 je vstopil v red manjših bratov in si izbral redovniško ime Krištof, ker je svetnikov god, 25. julija, sovpadal z datumom njegovega spreobrnjenja. Poleg tega je še eno lepo naključje, da je na začetku krščanstva češčenje sv. Krištofa nadomestilo poganski kult polboga Herkula. Zanj zato ni bilo primernejšega imena.

Brat Krištof je leta 1999 ustanovil frančiškansko bratovščino Matere sprave in miru, tistega miru, ki ga lahko da samo Jezus Kristus in ki ga je brat prvič doživel v Medžugorju, v kraju Kraljice miru.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

Tags:
Medžugorjeredovnikispreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.