Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 3. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“V naši družini ne povzdigujemo glasu”

Andreja-Potrebujes-foto-17.jpg

Fotografija je last Andreje Potrebuješ.

Andreja Hergula - objavljeno 25/01/22

"Sem tolerantna oseba in se znam prilagajati. Pri takem načinu življenja se je treba. Marsičesa sem se navadila"

Jožeta Potrebuješa iz slovenske glasbene skupine Čuki poznajo v vsakem najmanjšem kotičku Slovenije. Dosti manj pa vemo o Andreji Potrebuješ, Jožetovi trdni opori in življenjski sopotnici. Bi jo želeli spoznati malo bolje? Potem preberite, kaj je povedala za Aleteio.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Kje ste preživeli otroštvo?
Do mojega 13. leta smo živeli v Polhovem Gradcu, kamor sem hodila v šolo do šestega razreda. V sedmem razredu pa smo se preselili v svojo hišo na Dobrovo.

Kaj ste najraje počeli kot najstnica?
Kot najstnica sem zelo rada pela in igrala kitaro, tudi na duhovnih vajah. Rada pa sem tudi veliko brala in preživljala dneve pri starih starših. Včasih se nismo ukvarjali s pametnimi telefoni kot današnja mladina. To je bilo zares pristno in lepo otroštvo.

S čim se trenutno ukvarjate?
Zaposlena sem v arhitekturnem biroju na Vrhniki, kjer vodim poslovanje podjetja in računovodstvo. To pomeni, da komuniciram z naročniki, strankami in pripravljam pogodbe.

Tudi Čukom opravljam vse računovodske zadeve, med drugim tudi pogodbe za nastope. Delam na tem, da smo vsi zadovoljni in da vse uredimo kar doma.

Moram pohvaliti, da ste zelo “fit”. Verjetno to ne pade kar z neba?
Potrebuješi smo športna družina. Pri nas ne obstaja vprašanje “Ali gremo malo na sprehod?“, saj je vedno akcija. Če bi spoznali mojo mamo, bi videli, kako poskočna je pri 76 letih! Ravno ona mi je vzor, saj je vse življenje migala in zdravo jedla. Sicer pa je športna dejavnost tudi čas za pogovor o otrocih ter dogajanju tistega dne.

Andreja-Potrebujes-foto-15.jpg

Bi zamenjali vlogo z možem in skakali po odrih? Prebrala sem namreč, da zmorete preplesati celo noč. Kondicija za vas ni noben problem. 🙂
To pa ne bi šlo. Nisem človek, ki bi se rad izpostavljal na odru. Moža rada spremljam iz ozadja, ga podpiram in mu pomagam. To je zame in to znam.

Katere skladbe se vrtijo pri vas doma in vam pomagajo pri večji motivaciji pri gospodinjskih opravilih?
Rada imam Beatlese, Abbo, Eltona Johna, sicer pa mi je od Čukov všeč S kitaro po Ljubljani in Cel svet imaš na dlani. Doma poslušamo različne zvrsti glasbe. Priročno je, da klavir stoji ravno sredi dnevne sobe.

Ni le arhitekturni dodatek, temveč se nanj nenehno nekaj igra in zraven prepeva. Ali igrata hčeri, ki imata opravljeno glasbeno šolo iz klavirja, ali Jože. Tudi prijatelji, ki so večinoma glasbeniki, se med obiski večkrat usedejo za klavir in skupaj zapojemo.

Kako ste se organizirali glede družinskega življenja v obdobju, ko sta bili hčerki majhni, vaš mož pa je veliko nastopal?
Takrat sem bila mlada in polna energije. Bila sem tako vesela otrok in svoje družine, da sem z dobro voljo uspela urediti vse. Z deklicama sem se ogromno igrala, jima brala knjigice, po cele dneve smo bile zunaj, skakale po lužah – super smo se imele. 

Zares občudujem samo sebe, kako sem zmogla vse to. Kljub temu, da ponoči nismo spali, nisem bila utrujena in vse je šlo kot po maslu.

Res pa je tudi, da so mi pomagali starši. Z Jožetom nisva zavrnila nobenega povabila na obisk zaradi tega, ker ne bi imela varstva. Mami sem lahko rekla: Bi lahko pazila na otroke? Prideva čez pet minut. Zelo sem jima hvaležna za njuno pomoč. Včasih je bila dovolj le ura ali dve odklopa.

Jože je bil vaš sošolec. A nista se takoj zaljubila. Kako se je razvijal vajin odnos?
V sedmem razredu na Dobrovi sva bila sošolca. Spomnim se ga kot fanta, ki je veliko risal in vse odmore igral nogomet. To je vse. Kmalu sva v cerkvi vsako nedeljo skupaj brala berilo in to naju je začelo združevati.

Kdaj ste se zavedli, da imate tega moškega zares radi?
Tisto poletje, preden je Jože odšel v vojsko, sva veliko preplesala. Bila sva prijatelja in nič resnega ni bilo med nama. Tisti večer, ko se je prišel poslovit, pa sem začutila, da ga imam res rada. Enako je bilo pri njem. Trenutek ločitve je bil res težak. Tisto leto v vojski sploh ni hodil na dopuste, a sva to dolgo ločenost uspela vzdržati. Vredno je bilo počakati.

Postala sta par in se želela poročiti. Zakaj ta korak?
Nama se je v tistem trenutku zdelo vredno poročiti, saj nama je to veliko pomenilo. Imela sva skromno poroko.

In nenavadno hkrati …
Tako je, povabljenci sploh niso vedeli, da so prišli na poroko. Nisva želela velike medijske pozornosti. Družino in najožje prijatelje sva povabila na Jožetov 30. rojstni dan. V gostilni v Pirničah sva rezervirala kosilo. Ko so se prijatelji zavedli, da sva se poročila, niso mogli verjeti svojim očem, saj so se že deset let pripravljali, kaj nama bodo na najini poroki ušpičili.

Tudi zaposleni v gostilni so bili presenečeni. Ko so dojeli, kaj se dogaja, so nama želeli dati nove prte na mizo. A dejala sva, da ni potrebe. Praznovali smo skupaj z drugimi gosti. Tam je bil tudi hišni ansambel, nastopili pa so tudi najini prijatelji. Celo Jože je pristal na odru in igral sam sebi.

Moža ste v nekem intervjuju opisali kot zelo prijaznega in nasmejanega. Kje pa je tista občutljiva točka, ki vas pripelje do tega, da se ujezite?
Nisem vzkipljive sorte. V naši družini ne povzdigujemo glasu. Všeč mi je ta umirjenost. Tudi hčeri sta se navzeli tega. Zgodi se, da na tleh pristanejo nogavice. Pa naj bodo, saj jih mož enkrat že pobere in odnese.

Ste torej flegmatik?
Ne bi rekla, da sem flegmatik. Nimam potrebe po jezi, saj je Jože zelo redoljuben. Nikdar ne sitnari: Andreja, na tisti polici je prah. Boš pobrisala? On sam vzame cunjo in pobriše ali posesa.

Moja želja je, da z mirnostjo peljem življenje naprej. Že tako ali tako je dosti impulzov in zapletov, ki dvignejo adrenalin. Sem tolerantna oseba in se znam prilagajati. Pri takem načinu življenja se je treba. Marsičesa sem se navadila.

Vajini hčeri sta stari 18 in 23 let. Katere lastnosti sta podedovali po vas?
Mlajša hči Eva je precej temperamentna, tako kot jaz. Ljubezen do glasbe je podedovala po obeh. Starejša Petra pa ima v sebi mirnost ter ljubezen do otrok. Želi si postati učiteljica, zato trenutno dela magisterij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Nadaljujte stavek: “Pomirjena bom, če/ko bosta moji hčeri …”
… še naprej obkroženi z ljudmi, ki ju bodo imeli radi in bosta onidve imeli radi njih. Zelo pomembno je, da človek rad pride domov in se dobro počuti z ljudmi, s katerimi živi.

Kaj vam pomeni vera? Je za vas več kot le folklora?
Izkazovanje vere skozi praznike, kot so božič, velika noč, birma, se mi ne zdi folklora. Mi se teh obredov radi udeležujemo, saj krepijo skupnost in so lepi tako za oči kot za duha. Kako pa vsak svojo vero doživlja navznoter, se navzven ne vidi. Zdi pa se mi, da življenjske preizkušnje, ki nas doletijo, vero lahko le še poglobijo.

Kateri katoličan se vam zdi vreden posnemanja in zakaj?
To je nedvomno Peter Opeka. On vere nima le na jeziku, temveč se kaže v njegovih dejanjih. Pridružujem se tistim, ki se zavzemajo, da bi Opeka dobil Nobelovo nagrado, saj si jo res zasluži.

Tags:
družinaintervjuzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.