Aleteia logoAleteia logoAleteia
Tor, 27. septembra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Po čudežu je preživela hudo nesrečo. “Vsak dobi toliko, kolikor lahko prenese”

Karla Niko (Karolina Smoleńska)

fot. arch. Karli Niko

Beata Dazblaz - objavljeno 10/08/22

Kljub invalidnosti pravi, da ima dobre razloge za izpolnjeno življenje. Še vedno se dobro počuti v svojem telesu

Poljakinja Karolina Smoleńska (Karla Niko) je pred leti doživela hudo prometno nesrečo, zaradi katere se ji je življenje popolnoma spremenilo. Pred tem je bila dietetičarka, zdravo in lepo telo je bilo zanjo pomembna vrednota, imela je dvomesečnega sinčka.

Ko je v trenutku nepazljivosti s skuterjem trčila v tovornjak, so zdravniki rekli, da je njeno preživetje čudež. Ostala je brez dela ene noge, zato nosi protezo, živci v levi roki pa so pretrgani, zato je ne more uporabljati.

Kljub temu se je odločila, da bo zaživela na polno, ostala aktivna in ne bo dovolila, da bi jo nesreča preveč zaznamovala.

Takoj po nesreči vas je psiholog vprašal, ali želite živeti. Menda ste omenili nekaj prednosti situacije, v kateri ste se znašli. Za katere prednosti gre?
Res je bilo tako. Takrat še nisem vedela, da so živci v roki potrgani, sumili so, da gre za pritisk na živce pod hematomom in da si bo roka opomogla, ko se bo absorbiral. Rekla sem, da je prednost to, da bo moja roka okrevala, in da je zelo pomembno, da imam koleno in mi manjka le gleženj. Spomnim se, da sem rekla, da se bom hitro naučila hoditi s protezo in ne bom niti šepala. Toliko se spomnim, bilo je pred štirimi leti.

Največji plus pa je bil, trivialno rečeno, da ste preživeli čelno trčenje skuterja s tovornjakom …
Zdravniki so rekli, da ni logične razlage za moje preživetje, da so bile poškodbe tako hude … od skuterja ni ostalo nič. Zavedam se, da se ljudje, ki doživijo precej lažje nesreče, znajdejo v veliko slabšem stanju.

Skoraj vse počnem sama, skrbim za hišo, pospravljam, to sem počela tudi takrat, ko sem bila še na invalidskem vozičku. Pogrešala sem sinčka, zato nisem želela, da bi mi kdorkoli pomagal. Uživam življenje takšno, kot je.

Vaš sin je bil v času nesreče star dva meseca. Vrnitev iz bolnišnice je za vas predstavljala srečanje s povsem novo realnostjo. Kako ste se spopadali z omejenimi fizičnimi sposobnostmi in omejeno samostojnostjo?
Z osebami s posebnimi potrebami prej nisem imela veliko stikov in še vedno je tako. Ne počutim se invalidno, o sebi razmišljam bolj kot o osebi, ki ni popolnoma v formi. Kljub temu je zelo pomembno, da sama skrbim za hišo, za otroka, da imam običajno življenje. Po babici imam tak značaj, da ne morem sedeti pri miru.

Če ne bi bilo poletnega tabora za posameznike, ki so med drugim prestali amputacijo, na katerega grem letos že tretjič, oseb s posebnimi potrebami tako rekoč ne bi poznala. V svojem okolju jih nisem videvala. Proteza mi ne predstavlja tolikšnega problema, bolj občutim pomanjkanje roke in ni dneva, ko ne bi pomislila “kakšna škoda, da je nimam”.

Vtis imam, da se na družbenih omrežjih ne bojite deliti drznih ženskih fotografij, kjer invalidnost ne igra vloge. Je to bolj za vas ali je to sporočilo za druge?
Pred nesrečo nisem objavljala takšnih fotografij, morda so zdaj časi malo drugačni. Kljub temu, kar se je zgodilo, se še vedno dobro počutim v svojem telesu. Seveda vidim svoje pomanjkljivosti – nimam delujoče roke, imam protezo –, toda ne zdi se mi, da bi mi to veliko vzelo. Po poklicu sem dietetičarka in estetsko in zdravo telo mi je bilo vedno pomembno, to se ni spremenilo. Zdaj je treninge v fitnesu nadomestila rehabilitacija.

Poskušate pa tudi nove stvari, kot na primer deskanje na vodi.
Mislila sem, da to ne bo mogoče, toda uspelo je in v tem res uživam. Ko sem bila zdrava, se nisem mogla tako zadržati nad vodo, kot mi zdaj to uspeva s protezo in manjkajočo roko.

Gre za moč volje?
Res sem vztrajna. Poskusiti sem želela tudi tek na smučeh, toda za zdaj je z eno roko to težko. Morda bo to mogoče po naslednji operaciji, ki bo kmalu, ko bom lahko pokrčila roko v komolcu.

Delite življenje na del pred nesrečo in po njej?

Ja, zagotovo. Sploh ne štejem, koliko sem stara, samo to, kaj se je zgodilo pred nesrečo in kaj po njej.

Je to delitev na boljše in slabše? Ali le dejstvo, da je bilo včasih tako, zdaj pa je drugače?
Pozabljam že, kako je bilo prej. Na začetku sem vstajala iz postelje, se želela opreti na nogo, ki je nimam, in padla. To je bilo neprijetno, bila sem žalostna in hotela sem se zjokati od nemoči. Zdaj sem to sprejela tako, kot je.

Kako pa je danes?
Delam v sprejemni pisarni v zdravstveni ambulanti. Imam lepo službo in dobre sodelavce. Delo opravljam za polovični čas, ker del svojega časa posvečam rehabilitaciji. Hodim po sina, ki obiskuje vrtec, skrbim za dom. Vse rada naredim sama, včasih sem perfekcionistka.

Nisem se vrnila k poklicu dietetičarke, ker se mi zdi, da se mi od nesreče v glavi včasih kaj “zaplete”, zmanjka mi kakšna beseda ali pa zgubim rdečo nit – dobila sem veliko zdravil in mislim, da je to lahko posledica tega. Pri delu s pacienti ne bi rada naredila napake.

Lahko rečem, da mi gre dobro, zjutraj vstanem in se veselim novega dne. Ni tako kot včasih, ko sem vedno na nekaj čakala – na konec tedna, počitnice, izlet. Dobro je tako, kot je. Vedno nas kdo obišče, naša hiša je odprta.

Največje presenečenje v življenju po nesreči?
Ljudje. Pogosto se pritožujemo nad pomanjkanjem empatije, toda jaz sem doživela veliko dobrega, včasih tudi od popolnih tujcev, začelo se je z nabirko za protezo. V bolnišnici so me obiskovali ljudje od zelo daleč, ki jih sploh nisem poznala.

Morda so bolj zatajile najbližje prijateljice, ki so se pozneje opravičevale, da niso vedele, kako bi ravnale. Vedno sem bila energična, optimistična, potem pa sem kar naenkrat doživela nesrečo in postala invalidna. To je bila napaka, ker sem jih takrat zelo potrebovala. Kljub vsemu nisem užaljena, nikogar ne moremo prisiliti, da bi bil prisoten v življenju drugega.

Se vam včasih zdi, da vam je bilo podarjeno novo življenje?
Mislim, da vsak dobi toliko, kolikor zmore, kolikor lahko prenese. Ne vem, koliko časa pred nesrečo sem to čutila, toda vedela sem, da se bo zgodilo … Svojcem sem velikokrat rekla, da se najbolj bojim, da me ne bi hitro našli in bi nekje dolgo ležala in zmrzovala. Ne maram mraza … Ne vem od kod te misli. Nekateri menijo, da s takim razmišljanjem privlačiš nesrečo. Ne vem. Zdaj odženem vse slabe misli, ki mi pridejo na misel. Zadovoljna sem s tem, kar imam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

Tags:
invalidnostnesreča
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.