Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 7. oktobra |
Aleteia logo
Navdihujoče zgodbe
separateurCreated with Sketch.

Po smrti trojčic je bila zanjo najhujša opazka: “Saj ste še mladi, lahko boste imeli še druge”

Izdelek-brez-naslova.jpg

Osebni arhiv Marjete Debevec.

Marjeta Debevec pri predstavitvi prve knjige za otroke.

Valerija Trček - objavljeno 27/08/22

V skoraj vsaki nosečnosti so ji svetovali splav, a se je vedno odločila za življenje: "V tem primeru je zelo dobrodošla vera, vera v življenje samo"

Vsem so v življenju dane preizkušnje, nekaterim večje, drugim manjše. Včasih pa se zdi, da se je na koga zvalil cel plaz, ki bi marsikomu vzel veselje do življenja.

In zares težko pot ima za seboj Marjeta Debevec iz Borovnice. Zelo rada je na voljo ljudem tam, kjer jo potrebujejo. Ima veliko različnih hobijev, ki jo napolnjujejo: v kulturnem društvu vodi literarni oddelek, piše pravljice za otroke, v župnijski cerkvi pa pri bogoslužju bere berilo, sodeluje pri krašenju cerkve in skrbi za eno od podružničnih cerkva.

Največji izziv, ki ga ima v življenju, pa je zahteven poklic žene, ki sovpada z materinstvom.

Biti žena, kakršno si me je zamislil Bog, je zame poseben izziv, posebno zato, ker z možem prihajava iz različnih družinskih okolij. Moževo je bilo zelo zaznamovano z alkoholom in z vsem, kar alkohol pusti za seboj. Zame je velik izziv, da vztrajam v zakonski obljubi in da se v tej obljubi tudi trudim sodelovati z Bogom, kar je včasih izredno težko.”

Komaj 17-letna se je soočila z nepričakovano nosečnostjo. Kljub nagovarjanju k splavu se je pogumno odločila za življenje. Ko je čez nekaj let spoznala moža, so po poroki sledila leta neplodnosti. In ko je sprejela, da je tako namenjeno, so se jima napovedale trojčice. Ogromno, nepričakovano veselje. Ki pa se je žal po porodu zaradi zdravniške napake za vse tri končalo v nebesih. Ob tem je tudi Marjetino življenje viselo na nitki. Ob težki izgubi in žalovanju so sledili novi izzivi. Pozneje sta z možem dobila še štiri dekleta, med njimi tudi dvojčici.

image0000003.jpg
Marjeta na eni od otroških predstav za ukrajinske otroke.

Še mladoletni ste zanosili s prvo hčerko. Kaj ste doživljali ob tej novici?
Na to zdaj gledam z nasmeškom. Ko človek dozori, se lahko svoji “sagi” tudi malo nasmeji, čeprav je bila ta pot zelo težka. Ampak to pot je treba prehoditi do konca, kjer potem sledita še odpuščanje in veselje, da si to zmogel. Na to ne gledam kot na neko tragedijo, ampak je bila to zame življenjska priložnost, ki me je izbrusila za nadaljnje korake.

Imeti 17 let in biti noseč je vse prej kot nekaj pričakovanega ali zaželenega. In v času, ko sem se pripravljala na maturo, je bil to zame na prvi pogled popolnoma nemogoč izziv. Izhod z vidika medicine je bil splav, na kar sem tudi pomislila, saj mi je to svetovalo tudi veliko bližnjih v dobri veri, da bo to zame najboljše.

Mogoče imam že od majhnega ob sebi angela varuha ali nek višji klic, ki me spodbuja k odgovornosti za svoja dejanja. Pojavilo se mi je vprašanje, ali bom odločitev za splav sprejela tudi pri 30, 40 letih ali pozneje in bom z njo lahko živela. Takoj mi je bilo jasno, da tega ne bi mogla nikoli sprejeti.

Kdo vam je stal ob strani? Kako ste se “spopadli” z materinstvom?
Bilo je zelo težko, ker nisem imela neke prijateljice ali pa duhovne opore. Počutila sem se zelo sama na tej poti. Sem pa na srečo imela sošolko, ki je bila čisto zaljubljena v dojenčke in me je zaradi te svoje ljubezni razumela, poslušala. Tudi moja stara mama se je veliko pogovarjala z mano. In tu mi je bilo zelo pomembno, da nisem bila obsojana kot neka velika grešnica, ki bo šla na grmado. Zadošča ena oseba, ki ti takrat stoji ob strani in začuti tvojo bolečino, ne da te dodatno pribije na križ.

20220818_173232.jpg
17-letna Marjeta s prvorojenko.

Prezgodnji porod

Potem sem nosečnost do neke mere sprejela. Ker pa ni bilo vedenja in znanja o tem, kaj je nosečnost, kaj je porod, sem v porodni sobi – rodila sem prezgodaj – zatrjevala, da so se zdravniki zmotili, da mi morajo dati neko zdravilo, da se porod še ne bo zgodil. Zdravnik se je nasmejal moji nevednosti in je povedal, da se otroci včasih rodijo tudi prezgodaj. Ko je babica čestitala in povedala, da je deklica in da sem postala mama, sem pogledala za seboj, da bi videla, komu to govori. 😊

Občutek materinstva sem dobila, ko so mi otroka po treh dneh prvič položili v naročje. Je pa bilo težko, ker stvari ne grejo tako, kot si si jih zamislil. Materinstvo ni nekaj, kar bi sprejel takoj v paketu. To raste počasi, z otrokom, od prvega dne nosečnosti pa vse do konca.

Kaj bi ob tem svetovali vsem mladim dekletom, ki se srečajo s podobno izkušnjo? In morda na splošno vsem ženskam, ki jih nosečnost preseneti?
Veliko žensk, ki stojijo pred odločitvijo splava, se znajde v nekem kotu, kjer so same. Ali lahko ženska deli z nekom to bolečino, to nenavadno novico, je vprašanje tega, s kom se je do takrat družila. Zelo je dobrodošlo, če lahko to podeli z žensko in da je ta zelo čuteča. Ni pomembno, koliko je stara.

Čuteče ženske so v tem obdobju zelo pomembne, saj samo ženska žensko lahko zares začuti v njeni bolečini. Pri 17 pa je to še toliko bolj pomembno, ker si otrok, ki pričakuje otroka, zraven pa so povezana še socialna in ekonomska vprašanja in vsekakor ni enostavno. Ne pravim, da partner ne more biti tisti, ki bi lahko to začutil, vendar so partnerji navadno še bolj zmedeni kot ženske.

Pomembno je, da taka mlada oseba, ki se znajde v tej stiski, najde nekoga, ki mu lahko to stisko zaupa. Tudi ona se pozneje, ko prespi, ko si vzame čas zase, lažje odloči za tisto pravo. Ne bom rekla, kaj je tisto pravo za vsakega, ampak prepričana sem, da imamo tisto pravo v sebi. Za to, da pa to najdemo, potrebujemo čas, mir in nežnost, ki jo ženska potrebuje.

20220818_164233.jpg

Z možem sta čez nekaj let prejela presenetljivo novico – pričakovala sta trojčice. Žal pa po porodu niso preživele. To je bilo za vas zagotovo težko. Kako ste sprejeli to novico?
Preden sem zanosila s trojčicami, je sledilo obdobje neplodnosti, kar me je zelo presenetilo. Znašla sem se v črni luknji, kjer mi ni bilo nič jasno, sprašuješ se, zakaj jaz. Ker ni bilo medicinskega dokaza, nama je bilo še manj jasno. Začneš se maltretirati, po možnosti še partnerja – na žalost – in iščeš rešitve. Pozabiš na partnerski odnos, cilj je samo nosečnost, kar seveda vse skupaj še poslabša.

Ko sem se sprostila in pozabila, je pa prišla nosečnost, ki je zelo presenetila. Problem pa je, da je z zdravstvenega vidika multipla nosečnost tvegana, zato so zdravniki želeli, da bi enega ali dva splavila. Vztrajala sem, da obdržimo vse. Ko se je potem teden pred predvidenim carskim rezom pojavila krvavitev, me niso dovolj hitro sprejeli v porodnišnico.

Zdravniki so se odločili za porod, ko sem že skoraj izkrvavela, hkrati pa so se odločili, da otrok ne bodo dali v inkubator in da mi bodo tako “prihranili morebitno trpljenje prezgodaj rojenih otrok”. Na najino vztrajanje so eno od trojčic vendarle dali v inkubator, dve pa sta končali svojo zgodbo zunaj inkubatorja. Pozneje je umrla še tretja.

Najtežje mi je bilo, ko sem od zdravstvenega osebja po izgubi otrok ali pa pri svetovanju za splav slišala: “Saj ste še mladi, lahko boste imeli še druge.”

image0000005.jpg

Bilo je zelo kruto, zelo divje. Odločitev je bila, kakršna je bila. Veliko sem morala delati na tem, da sem odpuščala ljudem, ki so se pojavili v tem postopku. Stopnja žalovanja je dve leti naraščala in se počasi spremenila v obliko sprejemanja. Potem pa je nastopila nova nosečnost z dvojčicama, kar je pomenilo, da bodo nosečnost znova spremljali na kliniki. Zahtevala sem, da mojo nosečnost spremlja nekdo, s katerim se bo dalo stvari normalno skomunicirati, kar se je izkazalo za dobro odločitev.

Je pa na enem prvih pregledov ena od zdravnic takoj svetovala splav, češ da naj bi do splava prišlo tako ali drugače. Psihičen napor je za žensko v taki situaciji stoodstoten. Ni je psihoterapevtske vaje, ki bi ti pomagalo, da bi zaupal, da do tega ne bi prišlo, ker ti zdravstveno osebje zatrjuje, da tako bo. Preseči moraš sebe. V tem primeru je zelo dobrodošla vera, vera v življenje samo, zaupanje, da boš to, kar ti je bilo dano, lahko sprejel v kakršnikoli obliki že. Ko sta se dvojčici rodili, sta odprli kanale veselja, pa tudi poguma in moči, da sem se postavila zase in za otroke.

Splav

Tudi pri zadnji nosečnosti so mi svetovali splav. Če sem bila pri prvi premlada, sem bila zdaj, tik pred 40. letom, prestara. Jaz sem se sprostila in rekla: “Bog, velik humorist si, dajva se nasmejat. Ampak dajva se do konca nasmejat.” Na koncu sem se res smejala, ker je bila Polonca prvi donošen otrok in je imela 4,5 kilograma, kar je bilo v primerjavi s 700-gramskimi ali 1300-gramskimi otroki res velik preskok. 😊

Kako ste žalovali? Kaj vas je držalo pokonci?
Zame je bilo žalovanje velik projekt, vsakdanje vpet v različne stvari. Ukvarjala sem se z vprašanjem, ali sem depresivna, ali sem na robu. Bilo je naporno predvsem poporodno obdobje, ko otroka nimaš, ljudje pa ne vedo, kaj bi ti rekli. Zato opogumljam: če se to zgodi komu izmed vaših bližnjih, ne bojte se. Najtežje je, če te ni.

Dovolj je človeku stati ob strani brez besed, saj bo oseba sama spregovorila o svoji stiski. Dovolj je vaša bližina, da vprašate, ali kaj potrebuje, kako ste mu lahko v oporo. Ne se pa te osebe izogibati, saj se mora potem žalujoči ukvarjati s tistim, ki mu pride naproti, pa izusti kakšno: “Ah, saj bo, saj boste še kakšnega imeli,” ker tega v resnici nihče ne ve.

image0000001.jpg
Najstarejša in najmlajši sestri.

Sama sem iz najtežje žalosti prešla tako, da sem v otroških trgovinah kupovala otroška oblačila za vnaprej, ki so morala biti nevtralne barve. 😊 Je pa bilo težko, za moža še težje, saj sem jaz od prej že imela hčerko, imela sem nekoga, ki sem ga lahko objela, pobožala. Mož pa je imel večje težave, saj so bili to njegovi prvi otroci. O tem ni zmogel spregovoriti, zato je pozneje prišla tudi depresija. Zdelo se mu je, da je izgubil vse, zato ni bil sposoben videti luči.

Moškim je težje, saj nimajo okolja, kjer bi o tem lahko spregovorili, razen če se pojavi skupina, ki je o tem pripravljena poslušati. Moški in ženske žalujemo in doživljamo drugače, česar se je treba zavedati in to spoštovati.

Verjetno je vse to vplivalo tudi na vajin odnos z možem.
Zelo. Vsaka taka izguba zelo vpliva na odnos najprej do sebe in potem do partnerja. Iščeš krivca, zakaj je do tega prišlo. Vse ti pride prav, vsako obtoževanje in iskanje krivca v partnerju je zelo olajševalno, da bi se ja znebil bolečine in žalovanja. To je zelo težko, saj gre odnos potem ena na ena, kdo ima prav. Seveda nihče nima prav in krivcev v partnerskem odnosu običajno ni.

Narava je tako narejena, da se človek zelo težko reši iz žalovanja, saj nimamo nobene šole, ki bi nas naučila, da je odnos v tem času zelo ranljiv in da je potrebno sedaj odnosu posvetiti veliko časa. Samo skupaj lahko preživita to bolečino. Žal ob takih zgodbah velikokrat pride do razhoda. Res je pomembno, da se po taki tragediji držita skupaj na nitki, ki je zelo tanka.

Midva sva pomoč poiskala v terapevtski obliki. Ta je vedno znova dobrodošla. Nujno je slišati tretjo osebo, tudi izkušnje žalujočih staršev. Vse, kar se v tem času dela na odnosu, je dobrobit za njuno prihodnost in za otroke, kjerkoli že so.

image0000002.jpg

Kako kljub vsem preizkušnjam ohranjate vedrino in pozitivno naravnanost? Kaj vas krepi in napolnjuje?
Pri porodu trojčic je bilo tudi moje življenje na nitki. Od takrat dalje sem videla, da je življenje dar, da ne bi smelo biti taka kalvarija. Za samo vedrino težko odgovorim, prepričana pa sem, da me vodi višja sila, ker glede na to, kaj vse je bilo, pa še ni konec težav in verjetno bodo še, jaz sama nimam dovolj vzvodov.

Največ energije dobim, ko pogosto pristopam k evharistiji in zakramentu sprave, ker je to pomembno, da lahko preteklost spustim, da lahko hodim sedanjost in da bom v prihodnosti, če mi je namenjena, dovolj močna, da bom kot ženska lahko v oporo sebi, svojim bližnjim in še komu.

Želim uživati vsako sekundo, ki mi je dana, ne želim reči, da mi je bilo kdaj dolgčas. Zdi se mi skoraj greh, da nekdo reče, da mu je bilo v življenju kdaj dolgčas, saj je življenje tako kompleksno in zanimivo in je naše potovanje lahko zelo razburljivo. Ko sem bila stara 10 let, sem v molitvi prosila: “Bog, samo ne dovoli, da bi mi bilo kdaj dolgčas.” Mogoče je Bog to vzel preveč dobesedno. 😊 Tako da pazi, kaj si želiš!

Tags:
intervjuneplodnostsmrtsplav
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.