Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sre, 5. oktobra |
Aleteia logo
Poglobljeno
separateurCreated with Sketch.

“Nikoli nisem tako čutil Božje roke kot v Kazahstanu”

KAZAKHSTAN-shutterstock_1480677044.jpg

Shutterstock

I.Media - objavljeno 14/09/22

Papež Frančišek je te dni v Kazahstanu, ki je pretežno muslimanska država, a majhne katoliške skupnosti kažejo trdno zaupanje v Boga

Leta 1991 je bil Pierre Dumoulin duhovnik v monaški škofiji in docent na teološki fakulteti v Luganu v Švici. Ko je papež Janez Pavel II. v tajnosti prosil, da bi v Luganu formirali škofe za območje Sovjetske zveze, se je Demoulin ponudil za sodelovanje, saj je znal rusko.

Izvajal je izobraževanja za različne škofe, med njimi tudi za škofa iz Kazahstana. Ta ga je povabil, da pride poučevat v Kazahstan. Kaj takega je bilo v času železne zavese nemogoče, tedaj pa se je zavesa začela počasi odstirati in Demoulin je za kazaške učitelje vodil tečaje o zgodovini religij.

Dumoulin je v tej deželi opazil veliko žejo po veri. Od približno petdesetih študentov jih je dvajset prosilo za krst. To je nanj naredilo močan vtis.

“Mislil sem, da ne bo nikogar …”

Naposled je Dumoulin lokalnemu škofu predlagal, da bi vzgajal nove duhovnike. Škof je predlog sprejel s skepticizmom, saj je komunizem krščanstvo zatiral, zato na tem področju “ni bilo duhovnih poklicev”. Tamkajšnja Cerkev je bila v tistem času revna, imeli so petnajst katoliških duhovnikov, ki so pokrivali področje, večje od Evrope (Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizistan, Tadžikistan in Turkmenistan).

Dumoulina so prosili, da ustanovi bogoslovje. Najprej je bil spričo tega nepričakovanega projekta negotov, naposled pa je sprejel svoje novo poslanstvo.

Na cvetno nedeljo leta 1992 je misijonar začel pripravo na bogoslovje, ki je trajala tri mesece. “Najprej sem mislil, da ne bo nikogar, potem pa je prišlo dvanajst fantov … In čudež se je ponovil vsako leto.  Nadaljevali smo štiri leta, razpet sem bil med službama v Karagandi in Luganu. Še vedno smo vse počeli v tajnosti, komunikacija je bila otežena, bili smo pod nadzorom KGB-ja (sovjetske varnostne službe, op. ur.).”

Pripravo na bogoslovje so izvajali v Karagandi, v osrčju Karlaga, enega največjih delovnih taborišč, gulagov iz časa komunizma. V tistem času je bilo tam največ katoličanov, saj je bila polovica prebivalstva potomstvo ruskih, nemških, poljskih in ukrajinskih deportirancev.

Karaganda je bila edini kraj v Sovjetski zvezi, v katerem so zgradili katoliško cerkev, ki je bila prava arhitekturna posebnost: rudarji tega premogovniškega mesta so za gradnjo cerkve uporabili material, ki so ga našli na samem kraju: cevi iz rudnika in železniške tračnice.

shutterstock_1052948822.jpg

Srečanje z “babuško”

Z mladimi, ki so se pripravljali na bogoslovje, je Dumoulin organiziral potovanja po celotnem Kazahstanu, da bi ljudem govoril o duhovnih poklicih. V tistih sušnih pokrajinah, vaseh, ki so bile še vedno zaznamovane s težko preteklostjo taborišč, so odkrili krščanske skupnosti, ki niso nikoli imele duhovnika. 

“Ljudje so se zbirali za češčenje, postavili so mizo, jo okrasili in brali molitve, to je bilo njihovo edino bogoslužje. Stopili so pred križ in se tam spovedovali svojih grehov. Če so prišli do blagoslovljene vode, so jo z dodajanjem vode ohranjali več let. Tako kot v preteklosti so še vedno imeli bogoslužje v latinščini. Za drugi vatikanski koncil niso še slišali.”

V majhnih skrivnih samostanih so preživele tudi redovnice, ki so se v tajnosti dale posvetiti. “Njihova moč za vztrajanje je bil rožni venec,” je pripovedoval Dumoulin. “To je tako preprosta molitev, da se z lahkoto prenaša med ljudmi in omogoča, da se vera med njimi ohranja. V taboriščih so babice izdelovale jagode rožnega venca iz kroglic kruha, ki so jih med sabo povezale z nitjo.”

Vera se je ohranjala zahvaljujoč tem vernikom, ki so zapisali molitve.

Ko so ljudje zagledali duhovnike in mlade bogoslovce, so se nekateri zbali, da so vohuni.

“Simeon” v templju

Nekoč je Dumoulina globoko ganilo posebno srečanje.

“Prišli smo v neko vas, v kateri so ljudje gradili cerkev. Babice so prinašale vedra cementa, otroci so razbijali skale za polaganje tal, dedki pa so bili na zidarskih odrih in gradili zidove.”

Priletna gospa je prišleke vprašala, kdo so. Ko so ji pojasnili, je enega od bogoslovcev vprašala, kdaj bo postal duhovnik. Ta ji je povedal, da mora študirati šest let in ko se bo vrnil, bo že duhovnik. “Ah, šest let. Ko se boš vrnil, bom mrtva,” je odvrnila gospa. “Ampak ni pomembno. Pomembno je, da sem te videla.”

Duhovnika so te besede spominjale na starčka Simeona. Videl je vero te ženske, ki je vztrajala in dočakala dan, ko kristjani znova živijo na tem kraju.

Božja roka v Kazahstanu

Pozneje se je priprava na bogoslovje v Karagandi preoblikovala v bogoslovje za celotno Srednjo Azijo.

Cerkev v Kazahstanu se je razširila: trenutno imajo tri škofije – južno, osrednjo in severno. Največja krščanska skupnost se nahaja v škofiji Astana. V državi imajo približno sto duhovnikov, petnajst izmed njih je po rodu Kazahstancev, tam pa deluje tudi slovenski misijonar br. Miha Majetič.

Leta 2021 je bil prvi kazahstanski duhovnik nove generacije Jevgenij Zinkovski imenovan za pomožnega škofa v  Karagandi.

Kazahi (največja etnična skupina v Kazahstanu), ki se opredeljujejo kot zmerni muslimani, se tudi spreobračajo v krščansko vero, na katero so doslej gledali kot na zahodno verstvo.  

V Karagandi so zgradilli katedralo v gotskem slogu. To je mogočen spomenik, ki pritegne pozornost in priča, kaj je krščanstvo.

Poleg dveh karmeličanskih skupnosti imajo tudi dva kraja, na katerih je Najsvetejše neprestano izpostavljeno – v kraju Nur-Sultan (nekoč imenovanem Astana) in v Marijinem svetišču Oziornoe.

Oče Dumoulin danes pravi: “Tega nismo storili mi, ampak Bog.” Spominja se, kako ga je Bog rešil v mnogih brezupnih situacijah: ko je bil izgubljen sredi stepe v pokvarjenem vozilu, v nevarnosti, da tam zmrzne. A rešitev je prišla. “Nikoli nisem tako čutil Božje roke kot v Kazahstanu.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in in priredila Marina Vidmar.

Tags:
cerkev
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.