Aleteia logoAleteia logoAleteia
Pet, 9. decembra |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

“Včasih hočemo preveč kontrolirati, pa je treba samo zaupati”

Ema Bester

Fotografija je last Eme Bešter

Urška Kolenc - objavljeno 13/11/22

Velika želja, ki tli v njej že od otroštva, je obisk misijonov

Ema Bešter je absolventka delovne terapije, njen kratkoročni cilj je diploma in iskanje pripravništva. Trenutno kot študentka dela na rehabilitacijskem inštitutu Soča, kjer se ob najrazličnejših primerih poškodb in bolezni še bolj zaveda vrednosti majhnih stvari in izboljšav, ki niso vedno samoumevne.

Pravi, da jo je delo z ljudmi veselilo že od nekdaj. “Delovna terapija je širok, kreativen in res lep poklic, ki išče najrazličnejše priložnosti za pomoč ljudem, da so v življenju čim dlje aktivni in samostojni. Všeč mi je povezovanje zdravstvenega in pedagoškega področja.”

Hkrati je Ema aktivna skavtinja in voditeljica pri volčičih. Veliko časa preživi v družbi najbližjih in prijateljev, rada poje, igra kitaro in se sprošča ob šivanju in ustvarjanju.

Po Armeniji je sledila Kenija

Velika želja, ki tli v Emi že od otroštva, je obisk misijonov. Prva priložnost se ji je ponudila v četrtem letniku srednje šole, ko sta s prijateljico obiskali skupnost sester matere Terezije v Armeniji in pobliže spoznali tamkajšnji center za osebe s posebnimi potrebami.

Junija letos pa jo je pot vodila dlje, v Kenijo. “Lani sem na faksu po dolgem času srečala prijateljico Lucijo, ki me je povabila na misijon v Kenijo. Bila sem presenečena. Razložila mi je, da bi šle delat v zdravstveni dom, ki ga je pomagala zgraditi Slovenska karitas. To me je pritegnilo. Priključila sem se njej in Rebeki, s katero sta že začeli planirati pot.”

Ema Bester

Dekleta se poznajo že od prej, pripadala so isti vzgojni skupini na želimeljski gimnaziji, vse tri pa so študij nadaljevale na Zdravstveni fakulteti, le da na različnih smereh. “Od takrat smo bile spet bolj v stikih, redno smo komunicirale in se večkrat dobile, da smo naredile konkreten načrt.”

Sodelovanje s Slovensko karitas

Na pot so odšle v lastni režiji, so pa ves čas imele podporo sodelavcev Karitas, pri njih so tudi dobile kontakt duhovnika Ima, ki jih je gostil in smo ga na Aleteii že predstavili. “Najprej smo načrtovale, da bomo šle tja jeseni, toda duhovnik nam je predlagal, naj zaradi tamkajšnjih jesenskih volitev iz varnostnih razlogov raje pridemo prej. Zelo na hitro smo se odločile, da odidemo pred poletjem in se vrnemo še pred našimi skavtskimi tabori.”

Kljub temu da so imele malo časa za zbiranje sredstev in organizacijo, jih je zelo presenetil odziv posameznikov, ki so bili pripravljeni pomagati. “Podjetje Racman je pripravilo akcijo ob svetovnem dnevu menstrualne higiene in za tamkajšnje ženske zbralo pralne vložke, prav tako se je nabralo veliko denarja. Svoje načrte smo predstavile tudi v naših domačih župnijah, kjer so se ljudje velikodušno odzvali. S sabo smo vzele največ, kar se je dalo, ostala zbrana sredstva pa smo namenile Karitas.”

Pri vseh odločitvah so Emo podpirali in ji pomagali domači in prijatelji, čeprav so bili ob tem tudi malce zaskrbljeni. “Ati vedno reče, ali moram prej po celem svetu, da bom videla, da je doma lepo,” pove z nasmehom.

Veliko presenečenj

Ema pravi, da jo je ob prihodu v Afriko presenetilo prav vse. “Prej sem že veliko slišala o Afriki, toda ko prideš tja, vse doživiš drugače. Že pokrajina se zelo razlikuje od naše, bile smo v najbolj suhem delu Kenije, povsod je pesek. Dnevi so precej kratki in ponoči so temperature zelo podobne kot podnevi, ta vročina nas je kar utrujala. Velik šok pa smo doživele v dispanzerju, kjer pravzaprav sploh niso imeli čisto pravega zdravnika, na voljo nimajo razkužila, bolnikom predpisujejo res veliko zdravil, po zdravstvenem domu se kdaj pa kdaj sprehajajo koze. Na ulicah izgleda vse precej kaotično, recimo to, da vozijo po levi strani ceste. Veliko je ljudi, sploh otrok in nosečnic. In presenetilo me je, da skoraj vse ženske nosijo lasulje.”

Spoznanja pri delu

Dekleta so se ves čas dobro razumela in na poti niso imela nobenih težav. “Po eni strani smo različne, po drugi strani pa smo se dobro dopolnjevale.”

Vse tri so najprej delale v dispanzerju, Ema pa je bila nato kmalu poslana v bolnišnico nedaleč stran, ki je hkrati glavna bolnišnica za celo tamkajšnje področje. “Tam sem spoznala njihovo delovno terapijo. Večinoma sem opazovala delo, se pogovarjala s terapevti, poskušala sem vzpostaviti stik tudi z otroki in pa sešila sem nekaj stvari. Presenetilo me je, da so bili terapevti sami moški, v Sloveniji smo v razredu skoraj same punce. Pripovedovali so mi, kako se pri delu počutijo omejeni, saj na voljo nimajo veliko pripomočkov. Večinoma delajo z otroki s cerebralno paralizo. V Afriki je namreč veliko zapletov pri porodih, posledično pa več tovrstnih težav.”

Dekleta so veliko časa namenila ozaveščanju o higieni pri dveh tamkajšnjih perečih boleznih, aidsu in tuberkulozi. Ženskam so predstavile pralne vložke, ki jih prej niso poznale, saj je menstruacija še velik tabu. “Imajo svoj način življenja, ozaveščanja in zdravljenja, ki ga v treh tednih ne moreš spremeniti. Verjetno ga tudi nima smisla spreminjati, to je njihova kultura, njihov način.”

Hvaležnost za vse, kar ima

Popoldneve so preživljale po vaseh, kjer so popisovale prebivalstvo v njihov register zdravstvenega doma. “To je bila zelo zanimiva izkušnja, saj smo videle razmere, v katerih živijo ljudje. Kakšna polovica ljudi sploh nima rojstnega lista, zelo malo jih ima urejeno zavarovanje. Večina hiš nima pitne vode in stranišča, smeti so razmetane vsepovsod, živijo skupaj z živalmi. Te kar pretrese. Veliko je otrok, za katere sploh ne vejo, kdaj so se rodili in koliko so stari.” Ob teh prizorih je občutila hvaležnost za vse, kar ima. “Ne moreš si predstavljati, da na istem svetu, v istem času živimo tako različni ljudje, v tako različnih razmerah.”

Afriške svete maše

Emo je med drugim opogumljal vsakodnevni obisk svete maše. “Ko me je bilo česa strah, mi je bila maša nek temelj, opora. Delavniške maše so bile precej podobne našim, nedeljske pa precej drugačne. Veliko več pojejo, plešejo, ljudje tam imajo res občutek za ritem. Imele smo priložnost biti na poroki, kar je pri njih prava redkost. Tudi za duhovnika Ima, ki je tam tri leta, je bila to njegova prva poroka. Ljudje se redko poročajo po katoliškem obredu. Bilo je res slovesno, maša je trajala pet ur. V priprave na slovesen dogodek se je vključila cela vas.”

Po vrnitvi domov pri svojem delu še bolj ceni vse možnosti, ki so nam na voljo. “Tam skoraj nihče nima invalidskega vozička niti razmere ne dopuščajo, da bi se sploh lahko vozili z njim. Pri nas je pa toliko nekih priložnosti za pomoč. Poleg tega so pri njih starejši veliko bolj zapostavljeni.”

Na splošno pa ugotavlja: “So precej bolj skromni. Ker nimajo toliko materialnih stvari, so veliko bolj veseli malenkosti. Pri nas imamo ves čas v mislih, kaj moramo še postoriti, njim se nikamor ne mudi, vzamejo si čas. To gre sicer velikokrat na račun njihove zanesljivosti. Tudi njihova vera je bolj goreča. Medtem ko smo mi bolj pasivni, njim ni težko priti, peti, slaviti. Zelo so gostoljubni, povsod so nas bili veseli, prinašali so nam različna darila.”

“Priložnosti se ponudijo same od sebe”

Vsem, ki nimajo bodisi poguma, sredstev bodisi časa obiskati oddaljenih misijonov, pa vseeno čutijo potrebo po tem, da bi pomagali drugim, Ema daje konkreten predlog: “Pomagamo lahko že s tem, da se drugemu nasmehnemo, ga pozdravimo, iskreno vprašamo, kako je.”

Poudarja pa, da so dandanes predvsem mladim na voljo številne priložnosti. “Če si tega želiš, se priložnosti ponudijo same od sebe. Takrat se je treba zganiti in tudi zaupati Bogu. Ena najmočnejših stvari, ki mi ostaja, je, da v misijonih ne moreš imeti vsega pod kontrolo. Greš in zaupaš, da je to Božji načrt zate in da si z Njim na varnem. Včasih hočemo preveč kontrolirati, pa je treba samo zaupati.”

Tags:
mladiprostovoljstvo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.