Bi morali otroka peljati na pogreb? Kako lahko mrtva muha pomaga najmlajšim približati smrt? Je v žalovanju prostor za jezo in agresijo? O tem smo se pogovarjali s poljsko pedagoginjo in raziskovalko na področju tanatologije, preučevanja pojavov ob smrti, Aleksandro Kurowsko-Susdorf.
“Mama, boš tudi ti nekoč umrla?” To vprašanje se prej ali slej pojavi v vsaki družini. V takšni situaciji smo v skušnjavi, da bi tolažili ali pa celo lagali.
Ne veste, kaj reči? Povejte resnico. Torej v tem primeru samo pojasnite, da mora vse, kar živi, nekoč umreti. A bodite pozorni tudi na to, kaj se skriva za takim vprašanjem. Morda otroka skrbi, da bo, ko enega od staršev ne bo več, ostal sam. Zato je zelo pomembno, da odrašča v skupnosti, med prijatelji, z družino in botri, ne pa v izolaciji in osamljenosti. Že samo pogovor o tem pomaga zmanjšati strah.
Babica umre, otroku pa povemo, da je “zaspala” ali pa “odšla”. Je takšno olepševanje težkega sporočila dobra usmeritev v pogovoru z otroki?
Ko nekdo zaspi, pomeni, da se bo spet zbudil. Otrok to tako razume in potem lahko čaka na vrnitev ljubljene osebe. O smrti moramo govoriti neposredno, s funkcionalnim jezikom. Nekdo, ki je umrl, ni živ, to pomeni: ne hodi, ne diha, ne jé. Pri takšni razlagi so dragoceni zgledi iz okolja.
Nekoč sva s sinom prebrala knjigo o počenem balonu, ki se je nato znašel na tleh kot prazna lupina. Pojasnila sem mu, da se isto zgodi z dušo in telesom po smrti. Tedaj tega ni komentiral. Spomnim se svojega presenečenja, ko se je nekaj tednov pozneje nepričakovano vrnil k pogovoru. “Je to tako kot truplo tistega balona?” je vprašal in pokazal na piščanca, ki ga je videl v mesnici. Izkazalo se je, da je še vedno razmišljal o tej temi! To kaže, kako pomemben je pogovor. Otroku daje referenčne točke, na podlagi katerih lahko ustvari svoj konstrukt.
Tudi če mislimo, da nas ne posluša ali ne razume …
Navzven je morda videti tako, a potem se velikokrat izkaže, da med pogovorom posejano seme v svojem tempu in času vzklije.
Otrokova izkušnja žalovanja se lahko zelo razlikuje od naše izkušnje odraslih, kajne?
Žalovanje kot proces ima različne razsežnosti in vsako je drugačno, tako kot je drugačen vsak od nas. Doživljanje tega časa ima zelo osebno razsežnost, saj vpliva na različna področja našega življenja. Žalost odraslih je lahko (ni pa nujno!) linearna in podobna “plavanju v oceanu žalosti”. Po drugi strani pa je najboljša metafora za otrokovo žalovanje ob izgubi “skok v lužo”.
Kaj to pomeni? Da se otrok lahko super zabava, vendar je v naslednjem trenutku obupan. Na izgubo se lahko, recimo, spomni tedaj, ko zavoha nekaj, kar sproži spomin. Samo razumevanje smrti prihaja do njega postopoma. Ob kognitivnem razvoju pridobiva nove izkušnje in drugače dojema izgubo. Razsežnost smrti se postopoma poglablja in sčasoma posega v nove sfere življenja. Tako ne more takoj razumeti, da je nekdo za vedno izginil iz njegovega življenja.
Zdi se nam, da če otrok ne joče, potem izgube ne doživlja, vsaj ne tako močno kot mi.
Žalovanje ni omejeno le na žalost, saj vključuje celo vrsto čustev, od brezbrižnosti do jeze in agresije. Odzove se lahko tudi naše telo, na primer z visoko vročino. Zelo blizu mi je pristop nekega pedagoga, ki je trdil, da ima otrok sto jezikov. To pomeni, da se ne izraža le z besedami, ampak tudi z gibom, glasbo, igro in umetnostjo. Včasih o nečem ne bo govoril, bo pa to narisal.
Medtem pa odrasli pogosto sprejemamo samo en jezik in pričakujemo, da nas bo otrok ogovoril ravno v tem jeziku in še raje le tedaj, ko ga sami povprašamo.
Zakaj bi se z otroki pogovarjali o smrti? To jim samo dodaja nepotreben stres …
Nasprotno: prej je pomanjkanje pogovora tisto, kar lahko povzroči tesnobo. Recimo, da nekdo umre, mi pa to zamolčimo in otroka ne peljemo na pogreb. Takšne stvari so pogosto posledica poskusa, da bi ga zaščitili pred neprijetnimi čustvi. Otrok pa to lahko bere kot zavračanje in izključevanje iz skupine ljudi, ki “vedo več”.
Žalost, praznina in drugi nepredelani občutki, ki so se pojavili po izgubi ljubljene osebe ali hišnega ljubljenčka, so potlačeni. Na žalost lahko leta ustekleničena čustva eksplodirajo v najmanj pričakovanem trenutku.
Omenili ste počen balon. Kaj je še lahko priložnost, da pred otroki odpremo temo umiranja?
Ne priporočam čakanja s takim pogovorom do smrti ali pogreba ljubljene osebe. Začeti moramo čim prej. “Izgovor” je lahko tako rekoč vse, kar srečamo na naši poti in je v krogu umiranja: posušen list, gnilo sadje, mrtva muha ali gosenica … Takrat se je dobro ustaviti in opaziti, da se je tukaj nekaj zgodilo.
Gre za to, da smo tukaj in zdaj ter da smo pozorni. Vendar iz tega ni treba narediti nekega super dolgega predavanja. Najbolje je počakati, da otrok sam postavi vprašanje. Dedek se je, recimo, vračal z vnukom iz vrtca. Naletela sta na pogreb, zato mu je pojasnil, kaj se tam dogaja. Čez nekaj časa je deček prav njega, ne staršev, prosil, naj gre z njim na pokopališče. Ker je bil njegov dedek tisti, ki mu je prvi omenil temo smrti.
Imam vtis, da je naš problem, da otrokom ponujamo dolga predavanja.
V resnici moramo samo zgraditi referenčni okvir in pustiti, da ga otrok sam zapolni, najbolje z opazovanjem in nabiranjem izkušenj.
Konec prijateljstva, poraz na tekmovanju, odsotnost najljubšega prijatelja na rojstnodnevni zabavi … Manjše in večje dnevne izgube so verjetno tudi dober izgovor za pogovor o umiranju?
Tako izguba kot sprememba sta del življenja. Navsezadnje tudi odrasli doživljajo vsakodnevne izgube. Nekdo izgubi službo, nekdo drug doživi poškodbo ali prejme smrtno diagnozo. Pogosto imamo težave s sprejemanjem težkih informacij.
Ko otroku pogine hrček, hišnega ljubljenčka zamenjamo z novim, v upanju, da otrok tega ne bo opazil. Navsezadnje življenje ni samo veselje in zadovoljstvo. Otrokom je dobro pokazati, da so tudi solze in žalost del vsakdana.
Takšne predpostavke pogosto ne sprejmejo starši, ki pustijo otroka pri babici ali v vrtcu, ko gredo na pogreb.
Otroke peljemo na krste in poroke, zakaj jih torej ne bi vključili v zadnje slovo? To je eden od elementov, ki gradi našo skupnost. Vem, da nas kot starše skrbi, da bi povečali žalost in stres naših otrok. Toda v tem primeru nas resničnost lahko preseneti.
Pred kratkim je na tetinem pogrebu, ko so spuščali krsto v grob, njen dveletni vnuk nenadoma začel peti: “Vse najboljše …”. Ugotovila sem, da je zanj to le še ena priložnost za praznovanje skupnega življenja. Tam so bili gostje, družina, glasba, vse, kar je po njegovih izkušnjah povezano s praznovanjem.
Ali obstajajo situacije, v katerih se je otrokovi udeležbi na pogrebu dejansko bolje odpovedati?
Vedno je dobro razmisliti o lastnem počutju. “Kako se počutim ob tem, bom zmogel prenesti to bolečino?” Če ne, je očitno, da ne bom imel moči, da bi otroka podprl v težkih čustvih.
Ampak tudi pri tem ni enoznačnega odgovora. Zgodi se, da se prav prisotnost in stisk roke sina ali hčere izkažeta za največjo oporo staršu. Moje raziskave kažejo, da je veliko bolj verjetno, da bodo kot odrasli obžalovali, da jih starši niso peljali na pogreb, kot če se ga udeležijo.
Mislite, da so bili otroci v preteklosti bolje seznanjeni s smrtjo?
Ne vem. Znano pa je, da so predvsem agrarne kulture otroke vključevale v vsakodnevna kmečka dela. Najmlajši so na kmetiji vsakodnevno spremljali tako rojstva kot pogine živali. Smrt je bila naravni del življenja. Današnji svet je močno teoretičen, prejšnji pa je bil bolj oprijemljiv, lažji za otip in izkušnjo. Vse se je zdelo preprostejše, manj zapleteno. Ko se zgodi smrt, kar je nekaj žalostnega, je bilo naravno, da so ljudje jokali ali pa celo padli v obup.
Čeprav vse manj, nekateri še vedno umirajo doma. Ali je vredno vključiti otroke v skrb za osebo v zadnjem obdobju življenja?
Spremljanje najdražjih na zadnjem delu njihove poti je lahko tudi lepa lekcija. S tem pokažemo, da je včasih, ko ugasne še zadnje upanje, edina stvar, ki jo lahko naredimo, to, da smo in prenašamo lastno nemoč. To jasno dokazuje, da ne moremo vsega nadzorovati.
Imam 94-letno babico, ki samo leži tako rekoč brez odziva. Nikoli ne silim, vedno pa spodbujam otroke, da obiščejo svojo prababico. Za božič sem sina prosila, naj ji zaigra kolednice na harmoniko. Rekel je, da je nesmiselno, ker ona pesmi tako ali tako ne bo slišala. Pojasnila sem mu, da verjamem, da ji je naša prisotnost pomembna, čeprav se tega od zunaj ne vidi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.
