Voditelj Peter Čemažar je vodil zanimiv pogovor, ki bo marsikomu osvetlil svet stopljenih identitet. V začetku je Gabriel Kavčič s prvimi odgovori naredil dober uvod:
“Teorija spola je zelo majhen delček zelo širokega vprašanja, ki je raztapljanje identitete. Na mlade težko prenašamo oporne točke, ki so včasih veljale za nekaj normalnega, svetega, danes pa žal ni več tako. Tako so potem posledice. Če se nimaš kam oprijeti, postaneš del tihe večine ali pa se nagneš zelo levo ali zelo desno.
Točno to je presek naše družbe: večina ljudi molči in je celo naveličana teh tem, imamo pa skrajne družbe, ki zelo jasno nastopajo v svojih stališčih, da se včasih ne da več pogovarjati. Plod tega pa je izgubljanje identitete. Mlad človek, ki nima oprijemališča, ko nima ničesar, čemur bi se upiral ali zavzel, potem sam najde nekaj ali pa ga najde prvi, ki pride mimo in ima močno identiteto.”
Mojca Belcl Magdič je dodala, da je ta “ideologija najbolj posegla v intimni prostor človeka. V njegov spol, njegovo spolnost, v razumevanje ženskosti in moškosti ter razlik med njima, v pomen njunih različnih vlog in ne nazadnje, v samo pojmovanje, kaj je zakon in kaj družina, ki pa, vemo, da sta temelja za zdravo in cvetočo družbo. Če pa ti ne veš, kdo si, če ti niti lastno telo več ne priča, ali si moški ali ženska, na čem naj potem razvijaš svojo osebnost, sklepaš odnose in gradiš svojo prihodnost?”
Kaj pomeni posamezna črka?
Kmalu sta prešla k razčlenitvi pojmov, ki jih v družbi tako radi mešamo in mečemo v isti koš, pravzaprav pa se ne zavedamo vseh razlik in večplastnosti:
“Teoretični del je treba razumeti, da gremo lahko potem še v prakso. Vedno želim dopovedati ljudem, da pristajamo pri pogovorih o LGBT na jezikovno, mentalitetno zanko. Ko se pogovarjaš o tej zadevi, te vedno silijo le za ali proti. Tukaj je zanka, ker je družbi uspelo vse spraviti v en koš. In tu imamo tako različne stvari, da je težko biti le za ali le proti. Toda če se želimo pogovarjati, moramo jasno ločiti, kaj je kaj.”
Po vrsti je razložil:
“L in G je istospolno nagnjenje. Tu so vprašanja zakonske zveze z novim družinskim zakonikom. Tu so vprašanja, ali se lahko dva istospolna partnerja obiščeta v bolnišnici, lahko dedujeta eden za drugim … Potem je tu še vprašanje posvajanja s strani takšnih parov …
Nekaj povsem drugega pa je, ko redefiniramo družino. In tu imamo tri vprašanja, ki sem jih naštel, pa so povezana samo z L in G in delno B. B je biseksual, kjer je poudarek na spolni usmerjenosti ali izbiri partnerja.
T je transgender. To je tema, ki je stara že desetletja. Tu se skriva razlaga, da se nekdo ne počuti moškega v moškem telesu in ženskega v ženskem telesu. Sindrom ujetosti v lastnem telesu. Ta tema se potem nadaljuje vse do kirurgije.
Pri vseh štirih do sedaj naštetih črkah ostajamo v sklopu binarnosti spola.
Potem pa dodajamo še nove črke. Q je tisto, kar preseže okvirje in pogoltne preostale prej naštete. To imamo običajno v mislih, ko govorimo o ožjem vprašanju teorije spola. Od ujetosti v lastnem telesu do tam, kjer se govori o 90 spolih. Kot pedagogu mi je nevarna ravno ta. Tu gre za raztapljanje družbene spolne identitete.
I je interseksual, nanaša se na biološke kromosomske primere, kjer prihaja pri spočetju ali razvoju otroka v maternici do težav. Ali če pozneje pride do težav z izločanjem hormonov. Imamo medicinsko dokazljive in jasne zadeve.
In potem še A, ki lahko pomeni dvoje; bodisi aspolnost, kjer se oseba ne identificira z nobeno spolno identiteto oz. čuti popolno odsotnost lastne spolne identitete, ali aseksualnost, ki je vezana na spolno usmerjenost, pri kateri oseba doživlja nizko ali popolno odsotnost želje oz. potrebe po spolnih odnosih. In potem je še v LGBTQIA definiciji ‘+’, kar pomeni vse ostalo …”
Vabljeni, da si celoten pogovor ogledate na Družininem YouTube kanalu:
Je prav, da vse mečemo v isti koš?
Ko mi govorimo o teoriji spola, govorimo o Q-ju. In je zelo nevarno, da uporabimo vse črke, da zmečemo vse sem in se potem kar za vse zahteva pro pozicijo. Seveda je za določene primere dokaj normalno, da smo za pro pozicijo, ne pa za vse. Ne da se fantka vpraša, ali je morda on punčka ali ne.
Mojca v nadaljevanju oddaje zelo jasno poudari tudi to, kako je pomembno, da smo proti, ko govorimo o ideologiji, nismo pa proti, ko imamo pred seboj osebo.
Se pravi, eno je, da zavračamo zavajajoče prepričanje, da je spol zgolj neko notranje občutenje, ki ni vezano na telo in ga lahko poljubno izbiramo, povsem drugo pa je, ko se pogovarjamo z nekom, ki je zmeden v svoji spolni identiteti, ki se išče in ki morda celo želi, da ga kličemo z drugim imenom.
V tem primeru človeka ne zavračamo, še manj, nanj stresamo naša nestrinjanja ali ga prepričujemo, v kakšni zablodi živi. Ker boš dosegel samo nasprotni učinek. Če je to tvoj otrok ali sošolec tvojega otroka, ga poslušaš, se zanj zanimaš, sprašuješ premišljena vprašanja, kajti v vsakem primeru imaš pred seboj zelo ranljivo osebo.
Reflektor? Kaj pa je to?
Zato je zelo pomembno, da mu daš vedeti: “Ne zagotavljam ti, da te bom v vsem razumel, tudi ti ne obljubljam, da se bom z vsem strinjal, vendar bom hodil s teboj.” In ne pozabimo, ti otroci so že med nami, obiskujejo naše srednje šole.
Pomembno je tudi, da vemo, kako so najbolj občutljivi otroci med 13. in 17. letom. Takrat se najbolj iščemo in je to povsem normalno. Dobro je, da mlad človek sliši, da je v redu tak, kakršen je. Da ne potrebuje potvarjanja samega sebe, da se bo lahko umestil v svet. Saj smo vendarle ustvarjeni po Božji podobi in Bog je rekel, da je vse to dobro.
Gosta sta spregovorila tudi o tem, kako so mladi odlični klienti, dotaknili so se velike moči zdrave družine, preventive in vloge vzgojiteljev in učiteljev, lepo razdelali zgodovino ideologije, kakšne bodo posledice v prihodnosti in kaj lahko v vsem tem naredimo starši.
Takole pravita …
Gabriel: “Nerad gledam v prihodnost in ne vem, kam gremo. Dovolj je dnevu lastna teža. Danes in tukaj je treba narediti tisto, kar se da. Pogovor, jasne družinske identitete in ko bo vprašanje, kdo bo šel v svet staršev … se javi in se izobrazi ter roko gor … potem pa tak starš želi imeti seznam delavnic, ki se odvijajo na šoli, kaj gledajo … Majhni koraki, da naredimo, kar lahko.”
Mojca: “Jaz pa sem kar malo optimistična. Če nas je pred sedmimi leti še razdvajalo vprašanje, ali istospolni lahko sklenejo poroko in smo videli, da so bili ljudje do tega vprašanja zadržani, brezbrižni ali precej “za”, pa danes opažam, da glede vprašanja izbiranja spola več niso. Tukaj jih je veliko na strani, da se tega otrokom ne sme dovoliti, da bi ideologija šla tako daleč, da bi zmedla srčiko njihove identitete. Jaz potrjujem to, da se starš javi, kajti zelo hitro bo dobil podpornike. Imamo namreč moč argumentov, ki zdržijo, ki so osnovani na znanosti in vemo, kaj je dobro za otroka in kaj mu škodi. Tako da kar pogumno!”
