Nisem ameriška staroselka (moji starši in stari starši so se v Združene države Amerike priselili), vendar zelo rada prebiram in se učim o kulturi ameriških Indijancev.
Verjamem, da mi poznavanje vsakdanjega življenja in običajev tistih, ki so pred mano naseljevali mojo domovino, pomaga razumeti, kaj pomeni živeti dobro in z globokimi koreninami na prav tem določenem kraju na zemlji.
Predvsem za tri modre prakse iz kulture ameriških Indijancev menim, da lahko spremenijo naše življenje na bolje. To poletje si prizadevam, da bi jih vključila v svoje življenje.
1SPOŠTOVANJE STAREŠIN
Pisala sem že o tem, kako globoko je v kulturi ameriških Indijancev ukoreninjeno spoštovanje starejših. Imenujejo jih starešine, ne ostareli, njihova mnenja pa so iskana in spoštovana.
Spoštovanje starešin je tudi pomembno sporočilo papeža Frančiška. Pogosto govori o tem, da moramo ceniti in spoštovati starejše ljudi, rekoč: “Kjer ni spoštovanja za starejše, tam ni prihodnosti za mlade.”
Kako je lahko spoštovanje starešin videti v praksi?
- Pokličite starejšega sorodnika in poklepetajte o njegovem dnevu.
- Starim staršem pošljite prijazno voščilnico.
- Obiščite dom za ostarele in prisluhnite zgodbam tamkajšnjih stanovalcev.
2SPOŠTOVANJE STVARSTVA
Številni govorniki in pisatelji med ameriškimi Indijanci opisujejo globoko spoštovanje in hvaležnost do stvarstva, ki je del njihove kulture. O pojmu povezane soodvisnosti s preostalim stvarstvom sem se veliko naučila iz knjige z naslovom Braiding Sweetgrass (Spletanje sladke trave, op. prev.).
Na podoben način (vendar ne povsem enako) katoličani verjamemo, da je ustvarjeni svet dar, ki smo ga poklicani skrbno upravljati. Fizično stvarstvo nam lahko pomaga razumeti duhovne resnice. Ni naključje, da se toliko Jezusovih prilik nanaša na naravo: gorčično seme, setev na rodovitni zemlji, izgubljena ovca in podobno.
Kako je lahko spoštovanje stvarstva videti v praksi?
- vrtovi in nasadi okoli naših domov,
- preživljanje časa v naravi z družino in prijatelji,
- zmanjševanje količine plastičnih odpadkov z uporabo materialov za večkratno uporabo.
3SPOŠTOVANJE DOJENČKOV IN OTROK
O čudoviti praksi spoštljive in skrbne vzgoje pri tradicionalnem plemenu Oceti Ŝakowiŋ sem izvedela nekaj malega iz objave na družbenem omrežju Facebook, na profilu z naslovom Native American History & Cultures.
Takole so zapisali:
To je slika Stoječe Svetinje, ki je navedena kot hči Sedečega bika. Spominja na tradicionalni način vzgoje pri plemenu Oceti Ŝakowiŋ. Ko je Sedeči bik prvič potoval in opazoval, kako nestaroselski starši tepejo svoje otroke, je bil povsem zgrožen.
Nikoli ni bilo potrebe, da bi otroka nenehno oštevali, ga poniževali ali tepli. Svoje otroke so ljubkovali in ujčkali od rojstva do približno sedmih let, saj so verjeli, da jok ni dober za otroke.
Če otrok ni nehal jokati, so nekatere babice pogosto jokale skupaj z njim, da bi mu pomagale preboleti vse, kar ga je tako užalostilo.
Že v zgodnjem otroštvu začnejo prevzemati odgovornost za svoja oblačila in posteljnino. Naši ljudje so potovali z bizoni in so morali biti mobilni. Do desetega leta starosti je večina naših otrok znala poskrbeti za vsa gradiva, potrebna za potovanje.
Ljubezen, učenje, struktura in občestvo so vzgajali naše otroke.
Kolonizacija nam pripoveduje, da telesna disciplina pomaga oblikovati naše otroke in naše dečke spremeniti v moške. In vendar smo, ne da bi nas kdajkoli tepli, vzgojili največje bojevnike, ki so kdajkoli hodili po tej zemlji.
Naš način življenja in obredi v različnih življenjskih obdobjih so bili dosti dragocenejši od vsega, kar je ponujala kolonizacija.
Ljubezen, učenje, struktura in občestvo so stvari, ki jih potrebuje vsak otrok. Kot mati sem prepričana, da se ta način vzgoje ujema z načinom, kako želim vzgajati svoje otroke.
Ti trije nauki iz kulture ameriških Indijancev odločilno vplivajo na moje življenje in zelo sem hvaležna pripadnikom teh skupnosti, ki so si vzeli čas, da so z mano delili svoje zgodbe in izkušnje.
Starodavne prakse nas lahko naučijo nekaj dragocenega: z velikim veseljem jim prisluhnem in jih spoznavam.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
