To je pričevanje Lojzeta in Pije Frelih. Sedem let sta poročena, prav toliko znaša njuna starostna razlika, njune dneve barvata živahna dvojčka Noel in Izak. A na poti do zakona in pozneje sta prebrodila številne dvome in prepreke. Oba sta si namreč želela v posvečeno življenje. Spoznala sta se na Kureščku, kjer so fantje in dekleta nastajajoče skupnosti bivali ločeno v dveh hišah – Marijini in Jožefovi. Po mnogih znamenjih, svetopisemskih in drugih, molitvah in pogovorih z duhovniki sta ugotovila, da je Bog zanju očitno pripravil drugačno pot.
Odnosi v Cerkvi so mu bili “mimo”
Lojze prihaja iz Litije. Kot deček je bil ministrant, zelo goreč, posebej ob šmarničnih pobožnostih. Ker sta ministrirala le dva fantiča iz generacije, so ga posmehljivo klicali “župnik”. Zaradi sramu je v sebi zatrl misel na duhovniški poklic in počasi tudi vero. Po birmi je tako kot številni drugi in tudi njegova družina – odpadel.
“Govoril sem, da je vera za tiste, ki ne znajo razmišljati. Za stare mame in ovce. Odnosi v Cerkvi so mi bili ‘mimo’, nobene ljubezni nisem zaznal. Bil sem nasprotnik, celo sovražnik Cerkve,” pripoveduje.
Dogodek, ki ga je predramil in presunil
Ne glede na vse je nekoč sprejel mamino vabilo, da jo pelje na Kurešček. Pri maši se je dolgočasil. Vse dokler ga ni predramil in presunil ta dogodek: “Med obhajilom sem videl tri dekleta, ki so šla s kora po obhajilo. Tedaj sem se počutil, kot da sem se prebudil. Med njimi je bila Pija, seveda je nisem poznal, videl sem jo le od zadaj, a sem tedaj doživel spoznanje: ‘To bo tvoja žena.'”
Moram govoriti z njo, si je rekel. A daleč od tega, da bi šlo za neko takojšnje romantično nadaljevanje. Poprosil jo je, ali ji lahko pomaga nesti zvočnik na procesiji, a ga je vljudno zavrnila. Vseeno jo je ogovoril po maši in izvedel, da v skupnosti, ki je nastajala na Kureščku, potrebujejo prostovoljce.
“V trenutku in popolnem miru sem sprejela, da je to moja pot”
Pija je bila tedaj na Kureščku že dve leti in pol, povsem odločena, da je Bogu posvečeno življenje njeno poslanstvo. Bila je prva, ki je pred leti prepoznala klic za to skupnost, kjer so dneve preživljali v molitvi, premišljevanju, branju Svetega pisma in delu – Pija še zlasti v umetniškem ustvarjanju. Da želi služiti Bogu, se je odločila relativno pozno, pri 33 letih.
“Šla sem k spovedi. Čutila sem, da mi bo duhovnik rekel nekaj pomembnega. Spovednik me je vprašal, ali sem se odločila za posvečeno ali zakonsko življenje. Odvrnila sem, da ne morem prepoznati. Namignil mi je na žreb. S prijateljico sva izžrebali, da je zame pravo posvečeno življenje. V trenutku in popolnem miru sem sprejela, da je to moja pot. Zanimalo me je le, kaj je Božja volja. Z nekaj prijatelji smo se preselili v dotrajano hišo in začeli živeti v uboštvu. Prišli smo v stik s salezijancem Antonom Koširjem, rektorjem svetišča Kraljice miru. Ta nas je povabil, da bi prišli živet na Kurešček.”
Pija, Lojze, Noel in Izak:
15 let se ni srečala z očetom in 15-krat se je preselila
Krščena je bila kot dveletna deklica, preostale zakramente pa je prejela v zrelih letih: “Potem sem vsak dan hodila k maši, molila rožni venec, ob sredah in petkih sem se postila ob kruhu in vodi ali le vodi. Redno sem obiskovala molitveno skupino, seminarje za ozdravljenje. Po enem letu takšnega življenja me je Bog toliko ozdravil, da sem se lahko srečala z očetom.”
Kar 15 let se namreč nista videla, ker je bila bolečina zaradi tega, ker je zapustil družino in si življenje ustvaril z drugo žensko, prevelika.
Tudi zato je nemirno tavala skozi življenje. Preselila se je kar 15-krat. Razkol v družini je Pijo že v otroških in mladostniških letih pahnil v brezno depresije, puščavo osamljenosti, skušnjavo misli na smrt. Na srečo je rešitev našla v Svetem pismu, ki ga pred tem sploh ni odpirala in je bilo bolj po naključju med skromnim naborom prtljage v njenem nomadskem življenju.
“Imela sem občutek, kot da bi mi govoril Bog”
Takole pripoveduje: “Nekega dne, bilo je leta 2000, sem ležala na tleh v hudi depresiji. Čutila sem, kot bi se name zgrnila vsa teža zadnjih let. Kot da bi se pogreznila najgloblje. Jokala sem in razmišljala, da želim umreti. Med jokom mi je kar naenkrat prišlo na misel Sveto pismo. Vstala sem, ga vzela v roke in ga počasi začela brati v Novi zavezi. Ko sem brala, so mi tekle solze. Zazdelo se mi je, da sem našla to, kar sem iskala dolga leta. Imela sem občutek, kot da bi mi govoril Bog. Po tem mi je Božja beseda ves čas odmevala v mislih in srcu.”
Odgovori iz Svetega pisma
S takšno čustveno in duhovno popotnico v nahrbtniku sta se torej Pija in Lojze znašla na Kureščku. Pomagal ji je pri številnih opravilih, celo spraševala ste se, ali dejstvo, da sta toliko skupaj, morda ni dobro za skupnost. Vsekakor njuna ljubezen ni vzbrstela na prvi pogled.
Lojze razlaga: “Spovednik mi je rekel, naj nam Bog spregovori po Božji besedi. Nekdo naključno odpre Sveto pismo, pove poglavje, drugi pa številko vrstice. Odprla sva točno začetek poglavja z naslovom Svatba. (Tob 8,19-21)” Za odločitev sta se res veliko opirala na molitev in obračala na Sveto pismo, ki jima je spet in spet pošiljalo odlomke o ljubezni, zakonu, svatbi.
Še nekaj znamenj
“Da bi bila prepričana, da gre res za Božjo voljo, sem na koncu prosila še za znamenje, naj nama Bog pošlje na pot človeka s šopkom rož, do mraka. In res, tik pred mrakom, na jasi sredi ničesar tri ženice in ena izmed njih drži v rokah ogromen šop rož. O teh in še drugih znamenjih sva vprašala nekaj duhovnikov in vsi so menili, da je odgovor nedvoumen,” pojasnjuje Pija, ki se je pred tem ogromno spraševala, ali je res prav, da odide v poročeni stan, saj so bili v skupnosti resnično pristno povezani, kot bratje in sestre.
“Človek ima idealen načrt zase, Bog pa ima optimalen načrt zanj”
Klasičnih zmenkov nista imela, ne kavic, odhodov v kino, na morje, potovanja … Pol leta med odločitvijo zanjo in poroko sta preživela na Kureščku. “Ozirala sva se le na Božjo voljo, ne na svojo. Lahko ljubiš sebe do prezira Boga ali pa ljubiš Boga do prezira sebe. Človek ima idealen načrt zase, Bog pa ima optimalen načrt zanj. Ta se morda ne bo prekrival s človekovim, a bo človek ob njem najbolj izpolnjen,” se glasi Lojzetova misel.
Čeprav sta se na praznik svete družine leta 2016 poročila, najprej nista nameravala imeti otrok, ampak živeti tako imenovani jožefinski zakon, brez spolnosti. Izšla sta iz posvečenega okolja in načrtovala, da bosta tako živela. “Ob poroki pa obljubiš, da boš odprt za življenje. Potem sva rekla, da je morda Božja volja, da bi imela otroke,” pripoveduje Lojze.
Trepetala sta za življenje sina
A Bog je imel spet svoje načrte. Namenil jima je dvojčka, Izaka in Noela, a je ta doživel hudo preizkušnjo še v porodnišnici. Ker sta bila nedonošena, sta bili njuni telesci zelo šibki in Noel se je znašel v smrtni nevarnosti, ko mu je počilo črevo. Potrebna je bila takojšnja operacija. Ni bilo jasno, ali bo preživel. Lojze je nemudoma poklical duhovnika, ki je malčka krstil. Sledila je operacija, ki je uspela, in nato še ena. Njegovo stanje se je izboljšalo, danes sta tako Izak kot Noel živahna, nasmejana, radoživa in radovedna fantiča.
Po rojstvu dvojčkov se trudita živeti kot brat in sestra. Ne zato, ker ne bi želela spolnosti, ampak prepoznala sta, da sva poklicana na to pot, pojasnjujeta. Je težko? Lojze: “Meni je. Saj nisem stroj ali robot.” Pija: “Tebi je bolj. (smeh) Živiva torej deviškost v zakonu in to darujeva Bogu.”
V svoji odločitvi sta srečna in rasteta
Pija in Lojze vsekakor nista klasična zakonca, drugačen par sta. “Midva ne živiva posvetnega življenja, ne hodiva na kavice, po službi ne odidem na pivo,” pojasni Lojze: “Nenehno se pogovarjava o veri, Cerkvi, prenovi, kaj sva videla in doživela. Ne hodimo na morje, tuhtava, kako bova namenila dopust Bogu.” V tem sta srečna in v tem rasteta. Volan življenja sta predala Bogu.
