Tilen Natek je mladenič, ki se je konec junija iz domačega Gomilskega najprej peš podal do Ljubljane, od koder je s skupino romarjev v organizaciji Katoliške mladine poromal k Mariji Pomagaj na Brezje. “Že prej sem bil enkrat peš na Brezjah, saj naša župnija vsako leto organizira peš romanje, ki traja nekaj dni,” pripoveduje. Tam pa se njegova pot ni zaključila, saj je nadaljeval še na Triglav, kjer je na dan državnosti počastil domovino.
Hoja v hribe Tilnu, zaposlenemu na področju elektroenergetike, predstavlja odmik od realnosti. Od malega se ukvarja s športom, veseli ga igranje košarke in nogometa. Kar mu poleg izrednega študija še ostane prostega časa, rad pomaga na domači kmetiji.
Prav kmalu se bo v organizaciji Katoliške mladine udeležil tudi svetovnega dneva mladih v Lizboni.
Dopoldne služba, popoldne peš v Ljubljano, od tam na Brezje in nato še na Triglav. Kako je prišlo do te odločitve?
Zgodilo se je čisto spontano. Tradicionalno gremo vsako leto na dan državnosti na Triglav. Letos sem na spletu zasledil, da Katoliška mladina iz petka na soboto organizira romanje na Brezje. Če sem se hotel udeležiti obojega, sem moral dogodka združiti. Dejal sem si, da bom poskusil, če bo šlo.
Dogovorjeno je bilo, da bi nas šlo z našega konca do Brezij več. Potem je naneslo, da so se nekaj dni prej vsi opravičili zaradi drugih stvari in sem na koncu ostal sam. Nisem hotel vreči puške v koruzo, če sem si že tako splaniral.
Na ta podvig se nisem posebej pripravljal. Že od malega se ukvarjam s športom, tako z družino kot sam hodim v hribe. Dvakrat na teden se povzpnem na bližnjo Krvavico.
Kako ste se soočali s časovnim pritiskom, saj ste morali v nekaj urah od doma pripešačiti do Ljubljane, če ste želeli ujeti skupino, ki se je odpravljala na Brezje?
Šlo je kar na tesno. Najprej sem razmišljal, da bi šel prej iz službe, pa vse do zadnje minute nisem bil čisto prepričan o odhodu. Ves čas sem spremljal radarsko sliko, ki je napovedovala hudo neurje. Ko sem prišel domov, sem vzel pelerino in se nisem več obotavljal, šel sem na pot.
Okoli Trojan me je zajelo neurje in ni bilo druge izbire, kot da počakam. V nadaljevanju poti se mi je zato mudilo, kakšni dve uri sem moral bolj kot ne teči. Vse bi mi padlo v vodo, če v Ljubljani ne bi ujel romarjev. K sreči sem nekaj časa študiral v Ljubljani in poznam tamkajšnje avtobusne povezave, zato sem se zaradi časovne stiske zadnji del poti v Šentvid pripeljal z mestnim avtobusom.
V čem se je pot do Ljubljane in potem naprej do Brezij najbolj razlikovala?
Hoditi sam je nekaj čisto drugega kot biti v družbi ljudi in se pogovarjati. Oboje paše. Nekaj časa je fajn hoditi sam, potem pa tudi že začneš razmišljati o nekih nepomembnih stvareh. V družbi je pot do Brezij hitro minila. Vse je bilo načrtovano, hkrati pa tudi dovolj spontano, da si se lahko umaknil, če ti pogovor, molitev ali petje niso ustrezali.
Česa ste se na prvem cilju na Brezjah najbolj razveselili?
Prišli smo v času sončnega vzhoda in ob pogledu na tablo Brezje sem sam pri sebi dejal: hvala Bogu, pa je le uspelo. Veselje se še poveča, ko prideš do cerkve. Vesel si, da ti je uspelo, ponosen si nase, super občutek je. Zadoščujoče je poromati na Brezje z nekim namenom. Pričakali so nas ljudje, sestra pa nam je skuhala čaj. Ob sedmih zjutraj je sledila maša. Ob zaključku srednje šole sem Marijo prosil za uspešen študij, tokrat pa sem se ji zahvalil, da je to obdobje za menoj, da me je spremljala vsa ta leta in mi pomagala.
Spotoma ste organizirali še izlet za družino. Kako so vas podpirali med drugim delom poti, na poti na Triglav?
Za moje romanje prej ni nihče vedel. Ko se je približeval petek, sem doma povedal, da me za konec tedna ne bo in da zame ni treba kuhati kosila. 🙂 Niso me vprašali, kje bom, sem pa predlagal, naj grejo na izlet na Bled. Ko so vprašali, ali kar brez mene, sem povedal, da bom takrat na Brezjah in bi bilo super, da bi me peljali z Brezij na Bled in mi pripeljali drug nahrbtnik z oblekami. Takoj so bili za.
Že prej sem se z uradom na Brezjah dogovoril, da lahko pri njih nekaj ur počivam. Uredili so mi posteljo, lahko sem se stuširal, tako da sem prišel malo k sebi. Brez spanja bi imel lahko velike težave, saj nisi več 100-odstoten, noben korak ni več enak.
Domači so prišli pome ob treh popoldne, skupaj smo šli še v cerkev. Na Bledu pa so se z ladjico peljali na otok, mislim, da je bil tisti dan tudi njim všeč.
V nadaljevanju sva bila z mamo ves čas v stiku. Skrbelo jo je, ker sem se prvič sam odpravil na Triglav. Dejal sem, da sem se pripravljen v vsakem trenutku vrniti, če bi videl, da mi ne gre. S tem sem jo malo potolažil, da le ne bom šel z glavo skozi zid. Dobil sem njeno dovoljenje. 🙂 Bil sem tudi v navezi s prijatelji, ki so na koncu prišli pome.
Se je na celotni poti zgodilo tudi kaj nenavadnega, nepričakovanega?
Malce nepričakovano je bilo iskanje prenočišča. Ko smo prejšnja leta za praznik hodili na Triglav, nikoli nismo srečali veliko ljudi. Sklepal sem, da so verjetno tudi koče prazne, zato nisem nič rezerviral, kar se je izkazalo za napako. Najprej mi je gospa v Vodnikovem domu povedala, da imajo vse polno. Predlagala mi je, naj grem 15 minut dlje, kjer je koča Pastir. Bilo je že pozno in začelo se je mračiti. Tudi oni so bili polni, saj so ravno tisti dan s Pokljuke s pomočjo prijateljev in sorodnikov do koče prignali okrog 70 krav. Potožil sem, da imam za sabo že dolg dan in ne vem, kaj bom naredil. Gospa me je uslišala, prinesla mi je velik ključ bivaka iz kamna, oddaljenega kakšnih 50 metrov, v notranjosti pa ima celo kapelo. V njem je prenočeval sedaj že pokojni župnik Branko Zadnik.
Tisto noč je noro pihal veter, spal sem oblečen, v spalki in pokrit z dvema debelima odejama, pa me je vseeno zelo zeblo. Bil sem kar neprespan. Zjutraj se je veter umiril, približno ob osmih sem bil na Triglavu. Na poti sem srečal presenetljivo veliko gamsov, ki se niso prav nič bali. Od Vodnikovega doma do Triglava pa nisem srečal niti enega človeka, zato me je malo stiskalo pri srcu.
Ste med potjo kdaj podvomili, da vam ne bo uspelo doseči zastavljenega cilja?
Dvomi so se mi porajali velikokrat. Že na začetku poti zaradi nevihte, čas pa je kar tekel. Drugič, ko sem se spraševal, kaj mi je bilo tega treba, je bilo na ravnini pred Brezjami, kakšnih šest kilometrov pred ciljem, ura je bila šest zjutraj, pekli so me podplati. Tretji takšen trenutek je bila pot na Pokljuko, kjer so me prav tako pekli podplati. Mislim, da je bilo to celo najtežje obdobje, ovinkov kar ni bilo konec.
Ko sem hodil nazaj v dolino, mi ni več preostalo drugega, kot da hodim. Naredil sem nekaj korakov v dolino, potem pa moral nekaj minut počiti zaradi groznih bolečin v pokrčeni nogi. Od Vodnikovega doma do Pokljuke sem tako namesto dveh hodil kar šest ur. Pozneje sem na pregledu pri zdravniku izvedel, da se mi je vnela stranska vez in da moram mirovati.
O čem ste na državni praznik razmišljali na vrhu Triglava, kaj vam pomeni domovina?
Ko smo šli prejšnja leta na dan državnosti na Triglav s prijatelji, smo na vrhu vedno razgrnili slovensko zastavo. Super je, če lahko počastiš rojstni dan domovine na tak način. V času osamosvojitve še nismo bili rojeni, ampak glede na to, kaj vse nam država nudi in kako so se morali naši predniki žrtvovati, da smo dobili svojo državo, je prav, da izkažemo spoštovanje. Premalo se zavedamo, kaj imamo. Jaz sem šel ta dan počastit na Triglav, nekomu je pa težko na hiši izobesiti slovensko zastavo.
Na vrhu sem imel podoben občutek kot na Brezjah. Bila je podobna kategorija uspeha, ampak za drugo stvar. Na Brezje greš zaradi Marije, zaradi vere, na Triglav sem šel zaradi domoljubja, oboje pa izhaja iz osebne želje. Sicer je na vrhu zelo pihalo in sem se tam zadržal samo kakšnih 10 minut.
Kaj novega ste na tem posebnem romanju spoznali o sebi?
Človek je zmožen veliko več, kot si lahko predstavlja. Ko sem že mislil, da sem na koncu z močmi, sem si prigovarjal, da zmorem še do naslednjega ovinka, pa naslednjega … Tako sem nadaljeval do resničnega cilja. Nisem si predstavljal, da je človeško telo zmožno tolikšnih naporov in da lahko glava tako dobro pretenta telo.
Na poti mi je bila v veliko pomoč tudi vera. Ta je “kriva” za vse stvari, ki se ti bodo zgodile, vedno se lahko opreš na njo. Tudi v tem primeru, ko sem rekel, da ne gre več, sem zmolil še en očenaš in tudi tako prej prišel do naslednje točke. Vera in šport se zelo dobro povezujeta med seboj.
