Bogu se zahvaljujem za čas, ki sem ga preživel v zaporu

Leta 2003 sem imel resne težave z zakonom in šlo je tako daleč, da so mi odredili zaporno kazen.

Ko so se za mano zaloputnila vrata zapora, sem v mislih prosil Boga, naj mi pomaga. Spoznal sem, da se bo moje življenje od tistega dne za vedno spremenilo.

V meni ni bilo strahu. Razmišljal sem zgolj o svoji družini.

Preberite še:Osamljeni zapornik je pisal v župnijo. Poglejte, kaj se je zgodilo potem

Ob prihodu v zapor je k meni pristopil varnostnik in me vprašal, ali bi živel skupaj s kadilci ali ne. Tedaj sem bil velik kadilec, pa sem vseeno rekel, da ne kadim!

Danes od tega trenutka mineva 20 let. To odločitev sem sprejel nekje, kjer ponavadi začnejo kaditi celo tisti, ki se prej cigaret niso niti dotaknili.

V zaporu prav tako nisem jemal drog ali imel samomorilnih misli, kar bi se v takšnem kraju lahko zgodilo.

Preberite še:Kriminalec od otroštva, nato pa šok: Bog ga je spreobrnil, ko je v samici kadil Sveto pismo

Nekaj mladeničev, ki niso končali v zaporu zaradi kraje sladkarij, sem vprašal, kdaj je v zaporu maša. Odgovorili so mi brez posmehovanja.

Hodil sem k maši in spovedi ter vsak dan čutil Božje delovanje. Nikoli se nisem počutil kot zapornik, nasprotno, vedel sem, da je to čas, v katerem se razvijam tako na duhovni kot telesni ravni.

Preberite še:“Razlog, zakaj hodim v zapor, je ta, da so tam moji bratje in sestre”

Upal sem, da bom lahko zapor zapustil pred predpisanim rokom, vendar je imel Bog zame drugačen načrt. Zaupal sem mu in ničesar ne obžalujem.

Nekoč me je trener, že po tem, ko so me izpustili iz zapora, med treningom v klubu vprašal: “Škoda za tista leta, kajne?” Odgovoril sem mu: “O čem govoriš? Zahvaljujem se za ta čas, ker sem danes zelo veren človek, ki pogumno stopa po svetu, imam podjetje, ki mu gre dobro, dober avto (čeprav to ni tako pomembno).”

Preberite še:V zaporu je postal “najbogatejši človek na svetu”

Po izpustu iz zapora sta me doma čakala čudovita žena in sin, kmalu se nam je pridružila še hči.

Soočiti sem se moral tudi s težkimi situacijami. Toda Boga prosim ravno za takšne situacije. Prek vere in molitve sem namreč spoznal, da ko mi gre v življenju slabo, paradoksalno delam dobro, in obratno. Včasih sem se zanašal le nase in na svojo fizično moč, danes pa zaupam veri!

Moja zgodba je tema za knjigo, ki jo želim napisati za ljudi, ki so tako zmedeni, kot sem bil nekoč sam. Rad bi jim povedal, naj nikoli ne odnehajo, ko pa imajo Boga ob svoji strani!

Vsak dan vstanem ob peti uri zjutraj. Dan začnem z molitvijo, ko družina še spi. Tega ne počnem za pokoro, še zdaleč ne! Lačen sem vere, borim se s svojimi slabostmi. Sami smo si največji nasprotniki.

Amen!

prerojeni katoličan

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla inpriredila Veronika Snoj.

Preberite še:“Iskrice v otrokovih očeh me vedno znova spomnijo, zakaj je delo z najmlajšimi tako lepo”

Preberite še:Medtem ko je sin ene matere umiral, je druga za svojega spet našla upanje

Preberite še:Svarilo Benedikta XVI. vsem očetom