Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 20. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Sestri Potrebuješ: “Že od nekdaj sva bili zelo povezani. Še danes se zgodi, da skupaj prespiva v isti postelji”

Sestri Potrebujes

Fotografija je last Petre in Eve Potrebuješ/ FOTIM, FOTOTIMPRAN

Kaja Zupanc - objavljeno 09/09/23

Eva in Petra Potrebuješ – hčerki slovenskega glasbenika Jožeta Potrebuješa iz skupine Čuki

Eva je študentka ekonomije v Ljubljani in animatorka v trampolin parku. Rada igra klavir in kitaro, veliko časa pa posveti tudi plezanju, odbojki in akrobatiki. Starejša sestra Petra je diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, ki ravno zaključuje magisterij. Ukvarja se s čuvanjem otrok, družabnimi omrežji, dela v vrtcu ter posoja glas za različne oglase in pesmi. Obe uživata v vsakem trenutku, ki ga preživita z družino, prijatelji in zvestim hišnim ljubljenčkom, desetletnim mačkom.

Med vama je pet let razlike. Sta si bili v odraščanju vedno blizu ali se je ta povezanost med vama razvila pozneje?
Petra: Že od nekdaj sva bili zelo povezani. Še danes se kdaj pa kdaj zgodi, da skupaj prespiva v isti postelji. Zelo veliko nama pomeni skupaj preživet čas, vse si zaupava in druga drugi “rešujeva rit”.

Lahko zaupava situacijo, ki se je pripetila pred nekaj leti, ko sem se odločala, kam se bom vpisala na študij. Izbirala sem med fakultetama v Ljubljani in Kopru. Po dolgem premisleku sem se odločila, da se za tri leta preselim v Koper, in to novico veselo sporočila na družinskem kosilu. Ko je Eva to slišala, je v trenutku padla v jok in se zaprla v sobo. No, vpisala sem na študij v Ljubljano in za to mi nikoli ni bilo žal. 🙂

Druzina Potrebujes
Evin maturantski ples

Kako sta se skozi leta razvijali v vlogi sester?
Petra: Že ob rojstvu Eve sem lahko veliko pomagala pri čuvanju in že od takrat je najina vez zelo močna. Že takrat sem imela zelo razvit čut za otroke, morda pa je bil ravno to razlog, da je sem hodila na srednjo vzgojiteljsko šolo in svoje izobraževanje nadaljevala na pedagoški fakulteti.

Eva: V nobenem obdobju se nisva kaj veliko kregali. Nekako sva znali vse probleme rešiti v mirnem tonu in brez kreganja. To sva se morda naučili tudi od najinih staršev, saj se onadva nikoli nista kregala in v naši družini prepira skoraj ni. In ravno onadva sta nama največji zgled, kako se vse težave in nesoglasja lahko rešijo na povsem miren način, s pogovorom.

Kako se zabavata skupaj? Ali imata kakšne skupne tradicije, ki jih redno izvajata?
Eva: Velikokrat se skupaj usedeva v avto in se za kakšno uro odpeljeva čisto brez cilja. Mami in očetu samo rečeva: “Midve se greva vozit,” in vse jima je jasno. To je znak za najin skupaj preživet čas. Takrat poslušava glasbo in pojeva in pleševa med vožnjo. Seveda mora biti glasba dovolj naglas in po najinem okusu. Vedno je tako, da ena vozi, druga pa je DJ.

Eva in Petra Potrebujes
“Velikokrat se skupaj usedeva v avto in se za kakšno uro odpeljeva čisto brez cilja.”

Petra: Ko sva bili še majhni, sva se doma igrali modno revijo. Iz maminih omar sva zložili vse visoke pete in njene najlepše obleke. To je bil za naju največji žur, mami pa verjetno ni bila najbolj vesela, ko je prišla domov v razmetano hišo.

No, če smo ravno pri oblekah, morava priznati, da so te največkrat razlog za prepir med nama. Imava namreč enak okus in isto številko oblek in čevljev. Velikokrat si zato kupiva le en kos oblačila, češ: “Zakaj bi si kupovali dva popolnoma ista kosa?” Nato pa nastane problem, ko bi radi na isti dan obe oblekli isto stvar.

Naj še dodam, da ima tudi najina mami Andreja isto številko oblačil in čevljev kot midve, kar pa je v večini primerov zelo uporabno.

Kateri trenutki ali dogodki iz otroštva vaju še vedno nasmejijo ali ganejo, ko se jih spomnita?
Eva: Imeli sva otroštvo, ki si ga vsak lahko samo želi. Imava veliko lepih spominov, veliko časa pa sva preživeli pri babici in dedku skupaj z najinimi bratranci. Takrat so nastali najlepši spomini, ki se jih še zdaj skupaj radi spominjamo. Od hišice na drevesu, ki nam jo je dedi sam izdelal, do nabiranja borovnic, ležanja na krušni peči, peke palačink, branja pravljic, igranja družabnih iger in tako naprej.

Za veliko teh lepih spominov pa je seveda “kriv” najin oči. Eden izmed teh je, ko sva bili obe še v osnovni šoli in smo se kot ponavadi ob večernih urah z mami pripravljale na spanje. Ravno, ko je mami uspelo obe spraviti v posteljo in je bila ura že zelo pozna, je domov prišel oči in v rokah držal živega ježka. Srečal ga je na poti domov in ga nama prinesel pokazat kar v posteljo. Lahko si predstavljate to navdušenje.

Druzina Potrebujes

Petra: Poleg tega imava lep spomin, ko smo vsi štirje skupaj postavili šotor na našem vrtu. Ker je bila Eva še premajhna, da bi spala v njem, sva to storila samo oči in jaz. Ker nisva mogla spati, sva se sredi noči odpravila na sprehod po vasi kar v pižamah.

Imava pa tudi lepe spomine na praznovanja, ko smo na naš vrt povabili prijatelje, sosede in sorodnike, najeli napihljiv grad in skupaj skakali po njem.  Poleg tega imava še polno lepih spominov na vsa potovanja in skupne izlete.

Kako je bilo odraščati kot hčer prepoznavnega slovenskega glasbenika? Ste bili zaradi tega kdaj pod pritiskom medijev ali sovrstnikov v šoli?
Petra: Nikoli nisva začutili, da sva ali pa da je najin oči oziroma družina kaj posebnega. V vrtcu in osnovni šoli sploh ne, saj sva s temi otroki odraščali in nisva bili deležni nobene dodatne pozornosti, saj se je to, da je najin oči Čuk, vsem zdelo nekaj čisto normalnega.

Šele, ko sva začeli hoditi v srednjo šolo, sva kdaj pa kdaj na hodnikih od zadaj slišali: “Ej, ta je pa od Čuka, a veš.” Ampak na to se nikoli nisva ozirali in tudi motilo naju ni. Zdaj se velikokrat zgodi, da do naju pristopijo ljudje in želijo sliko z nama. To z veseljem storiva, saj sva ponosni na najinega očija in družino, iz katere prihajava.

Druzina Potrebujes
“Ko sva bili majhni nisva občutili, da bi bili prikrajšani za njegov čas, saj smo ga vedno znali nadoknaditi.”

Sta ga pogrešali, ko je bil zaradi nastopov veliko zdoma?
Petra: Ko sva bili majhni, nisva občutili, da bi bili prikrajšani za njegov čas, saj smo ga vedno znali nadoknaditi. Poleg tega pa sva se imeli tudi sami z najino mami Andrejo res fino. Znala je poskrbeti, da nama nikoli ni bilo dolgčas.

Po najinem mnenju je bilo njej še najtežje, ko očija veliko ni bilo doma, saj je morala sama poskrbeti za dva majhna otroka. Ker je njej to tako dobro uspevalo, medve skoraj nisva občutili, da je oči toliko odsoten. Včasih smo šle očija pogledat tudi na kakšen nastop ali snemanje kakšne oddaje, kar nama je bilo zelo zanimivo in zabavno. Res je, da nismo skupaj preživeli toliko časa, kot ga ostale družine, vendar pa smo se v skupnem času imeli res lepo.

Eva: Ves skupen čas, ki smo ga imeli, smo znali kakovostno preživeti in po najinem mnenju je to edino, kar šteje. Šele v času korone sva videli, kako je, ko imaš očija vsako popoldne in ob koncih tedna doma. Takrat pa smo res “na polno” izkoristili ta čas, zato nam med koronskim obdobjem sploh ni bilo dolgčas.

Veliko časa smo posvetili športu ter gledanju fotografij in posnetkov iz potovanj. Vsi se zelo radi skupaj spominjamo vseh trenutkov in temu radi posvetimo veliko časa. Na vsakem potovanju naredimo veliko fotografij in tudi vlog, ki si ga potem večkrat skupaj pogledamo in se ob njem nasmejimo.

Obe sta tudi glasbeno nadarjeni, velikokrat se na odru pojavita s svojim očetom in Čuki. Vama veliko pomeni, da lahko te trenutke delita z njim?
Petra: Seveda, zelo radi zapojeva z njim na odru. Najbolj nama bo v spominu ostal nastop v Cankarjevem domu pred petimi leti, ko smo prvič skupaj zapeli Zgodbo o prijateljstvu pred polno Gallusovo dvorano. Takrat je bil za naju in tudi zanj poseben občutek in zelo radi si še danes skupaj pogledamo ta koncert. Ta pesem ima za nas prav poseben pomen in predstavljajte si, kako jo je zapeti pred polno dvorano Čukovih oboževalcev, med njimi so bili vsi člani naše družine in prijatelji. To je bil res poseben in tudi čustven trenutek, ki ga nikoli ne bova pozabili.

Druzina Potrebujes
Družina Potrebuješ

Eva: Tudi doma nas glasba zelo povezuje. Ko oče napiše pesem, včasih je to sredi noči, naju zbudi in jo takoj pokaže ter vpraša za mnenje. Takoj vidimo, ali bo pesem postala “hit”, in že začnemo načrtovati snemanja pesmi in videospota. Tudi pri tem očiju velikokrat pomagava in posnameva back vokale. Tudi, na primer, pri otroških pesmicah za Ribiča Pepeta. Vse otroške vokale sva posneli midve in še danes naju lahko slišite v vseh novejših in starejših otroških Čukovih pesmih.

Katero pesem najraje skupaj prepevate?
Petra: Kot sva omenili, naju verjetno najbolj zaznamuje pesem Zgodba o prijateljstvu, drugače pa radi skupaj zapojemo katerokoli. Na nastopih Čukov na odru največkrat zapojeva Komarja in Mogoče. Velikokrat pa se zgodi, da zvečer, ko smo vsi doma in vsa naša vas že spi, mi šele začnemo prepevati. Oče sede za klavir, Eva v roke vzame kitaro in skupaj zapojemo.

Seveda večinoma pojemo Čukove pesmi, radi pa zapojemo tudi kakšno slovensko – manj znano, starejšo pesem. Zelo nam je všeč pesem od Bilbi Ko tvoja sem še bla ali pa Srebrni lasje od Stanke Kovačič. In še mnogo ostalih lepih.

Med korono smo naše večerno prepevanje velikokrat kar tako objavili na Facebook Čukov, ti posnetki pa so bili zelo gledani. Še danes se zgodi, da kdo pristopi do naju in vpraša, kdaj bomo spet kaj posneli in objavili.

Tags:
družina
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.