Aleteia logoAleteia logoAleteia
Sob, 20. aprila |
Aleteia logo
Življenjski slog
separateurCreated with Sketch.

Namesto na študij jo je “mahnil” v etiopijsko sirotišnico in doživel pravi šok

erik-cizic-1.jpg

Fotografija je last Erika Čižiča

Marko Mesojedec - objavljeno 17/09/23

Nepozabna izkušnja iz Afrike, ki je pustila globoke sledi

Erik Čižič iz Miklavža na Dravskem polju, nekdanji dijak Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška, se je po lanski maturi odločil za ta svet nenavadno potezo. Za več mesecev je namreč odšel v misijon v Etiopijo, kjer je pomagal v sirotišnici Ebenezer Grace, ob tem pa spoznaval sebe in navdihoval otroke ter vse okoli sebe.

Erik prihaja iz protestantsko-krščanske družine s tremi otroki in je že od otroštva vključen v Krščansko skupnost Kalvarija Celje, vsa družina pa sodeluje pri protestantskih skavtih. Že nekaj let v Mariboru vodijo rangerski rod in kot voditelji pomagajo na vsakoletnem vseslovenskem taboru.

“Smo glasbena, športna in avanturistična družina, v kateri se vedno veliko zanimivega dogaja. Ob tem, da sem glasbenik in športnik, sem tudi navdušen biolog, kuhar in strasten ribič,” pripoveduje Erik, ki ga bo misijonska izkušnja zagotovo spremljala vse življenje. To se je potrdilo tudi v pogovoru z njim, saj iz njega veje širina duha, ki jo premore malokateri njegov vrstnik.

Lani ste uspešno maturirali na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška, nato pa ste se odločili za avanturistično potezo, saj ste odšli na misijon v Etiopijo. Kako je prišlo do tega?
Odločitev za potovanje v Etiopijo je bila nepričakovana. Težko bi ocenil, koga je bolj presenetila, mene ali moje starše, družino in prijatelje. Razlaga niti približno ni lahka. Srečal sem se že z mnogimi religijami in verovanji tega sveta. Sam sem kristjan in o tem sem se odločal sam. Res prihajam iz krščanske družine, vendar mi je bila dana svobodna volja odločitve.

Moj načrt je bil študij veterine, a Bog je spregovoril in me poslal kot Svojega odposlanca k Svojim otrokom v sirotišnici. Vprašanje je bilo samo, ali bom jaz ta načrt sprejel. Izziv je bil velik, pri devetnajstih letih sam potovati v Afriko, živeti v tuji kulturi šest mesecev, brez družine, in služiti sirotišnici. Apostol Pavel je zapisal: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč,” (Flp 3,14). Rad bi poudaril, da odločitve in celotnega potovanja z vsem delom nisem sprejel zato, ker sem dober in duhoven človek ter rad pomagam, temveč zato, ker je Bog dober in ljubeč.

erik-cizic-2.jpeg

Kako velik kulturni šok je za vas predstavljal prihod v Etiopijo?
Kultura v Etiopiji mi je povzročila pravi šok. Dokler tega ne izkusiš na lastni koži, si težko predstavljaš, kaj pomeni takšna kulturna razlika. Jezik, ki ga ne razumeš, kultura, ki je popolnoma drugačna od domače, navade ljudi, ki so nam nerazumljive. Če želi človek to res spoznati, mora preživeti kar nekaj časa v osrčju take kulture. Potreboval sem približno dva meseca, da sem se uspel privaditi na njihov počasen življenjski slog. Nam se vedno nekam mudi, imamo polne roke opravkov in kup informacij v glavi, ki nas spravljajo v stres in spodkopavajo naše zdravje.

Obiščite druzina.si

Intervju smo objavili v skrajšani obliki. V celoti ga lahko preberete na spletni strani Družine.

Kakšni so Etiopijci?
Etiopijci so znani po zamudah, večurnih pavzah za kavo sredi delavnika, počasnem in umirjenem ritmu življenja. Zadovoljni so z malim, ne prenašajo tujega in ljubijo svoje, čeprav je tuje pogosto favorizirano in povzdigovano kot idealno. Vzljubil sem njihovo sproščenost. Seveda se mi je bilo težko privaditi na tako kulturo, še posebej kot belcu, ki v vseh pogledih izstopa iz družbe. Doživel sem veliko zanimivih interakcij z ljudmi, nekatere so bile dobre, druge neprijetne.

Zadovoljni so z malim, ne prenašajo tujega in ljubijo svoje, čeprav je tuje pogosto favorizirano in povzdigovano kot idealno.

Kakšni so bili v odnosu do vas?
Veliko ljudi pritiska nate, saj te vidijo kot nesramno bogatega “ferenča” (tujec/belec – beseda izvira iz angleške besede french), ki ima vse, kar si v trenutku zaželi. Komunikacija je bila omejena. V sirotišnici starejši otroci govorijo angleško, zunaj Ebenezerjevih vrat pa le redki. Sam sem se raje naučil osnov amharščine, njihovega uradnega jezika. Obstaja tudi žalostna stran te kulture.

erik-cizic-1.jpeg

Vojna in nasilje, podkrepljena s korupcijo, sta državo spravila na kolena. Afriko vidimo kot celino revščine, vendar to ni pravilo za vsako državo. Etiopija je dober primer z uspešnim gospodarstvom in plodno zemljo. Vojna je v državo prinesla nasilje, kriminal, revščino, pomanjkanje in lakoto. Brezdomci so vsakdanje srečanje na ulicah, otroci so naučeni prosjačiti in v svoji prihodnosti ne znajo delati za kruh. Hvaležen sem, da družina Ayele, ki mi je odprla vrata, prek različnih medijev in projektov dela na vrnitvi miru in blaginje v državo.

Kako velika je sirotišnica, v kateri ste pomagali? Kdo jo vodi in skrbi za otroke? Kakšne so bile vaše naloge v sirotišnici in kako so vas sprejeli?
Nevladno organizacijo ESMAfrica (Ebenezer Sherpherding Ministries of Africa ) vodi družina Ayele. Oče Argaw, rojen Etiopijec, je kot nadarjen učenec v mladosti pred vojno migriral v Evropo, da bi tam z družino našel boljše življenje. V Evropi je postal kristjan in spoznal svojo ženo Rachel iz ZDA, s katero se je kmalu poročil. Po nekaj letih življenja v ZDA sta se preselila v Hawasso v Etiopiji, kjer sta leta 2006 posvojila prvo deklico in začela pridobivati uradni status sirotišnice.

Z leti je sirotišnica rasla z nekaj posvojenih otrok, ki so z njunimi otroci skupaj živeli v družinski hiši, do sirotišnice na državni ravni, ki danes sprejme več kot 120 otrok. V veliko pomoč je njunih pet otrok, starejša sinova in tri dekleta, ki se že pridno vključujejo v družinsko organizacijo. Sami pravijo, da imajo 120 bratov in sester in vsakega sprejmejo kot svojega biološkega člana družine. Glavna podpora organizaciji je njihova domača cerkev v Indiani, ZDA.

erik-cizic-3.jpg

Ste v času vaše misijonske izkušnje lahko obiskovali mašo oz. kako je bilo poskrbljeno za vašo duhovno oskrbo?
Vsako nedeljo zjutraj je v Ebenezerju potekalo bogoslužje, v katerega smo bili vključeni vsi. Od najmanjših, ki so peli otroške pesmi, do malo starejših, ki so povezovali program. Pridružili so se nam še člani društva slepih in gostje, ki so delili besedo. Pridig sicer nisem razumel, saj so bile v amharščini, sem pa imel priložnost enkrat celo pridigati. Tako sem si v šali pridobil naziv pastor Erik.

Ko v naši cerkvi vidim njihove slike, ki so na steni visele že pred mojim odhodom, ne vidim več samo nekih otrok, nekih afriških sirot, saj vsakega otroka zdaj osebno poznam.

Organizirali ste tudi nekatere projekte. Eden takih je bil dobrodelni tek Ebenezer run. Kakšen je bil njegov namen?
Vodje sirotišnice so opazili mojo zagnanost pri teku. Z mlajšim sinom in drugim otrokom družine Ayele sva zasnovala projekt Ebenezer run. Tek je imel v mojih očeh tri namene. Prvi je bil predati mojo ljubezen do teka otrokom in jih navdušiti za tek in gibanje. Drugi namen je bil zbrati finančne donacije za ESMA, s katerimi lahko otrokom omogočimo boljše življenjske pogoje. Skupaj smo zbrali 3.350 ameriških dolarjev.

erik-cizic-4.jpg

Zbrana sredstva bo sirotišnica porabila za oblačila, obutev in šolske potrebščine za otroke, za dodatke hrani, predvsem več zelenjave in mesa, ki bodo izboljšali njihovo prehrano, obnovo hiš in nasploh stvari, ki jih organizacija potrebuje. Ebenezer run bo postal tradicionalni tek.

Kaj vam je ta misijonska izkušnja dala in ali bi jo priporočili tudi vrstnikom?
Take poti ne bi priporočal kar vsakomur. Biti misijonar v Afriki je v razvitem svetu postal statusni simbol, značka dobre osebnosti. Veliko ljudi vidi mojo pot kot izjemno humano, dobrodelno. Name gledajo v drugačni luči.

Ne zavedamo se, da ljudje, ki potrebujejo pomoč, danes živijo med nami. Kdo se bo ukvarjal z našimi brezdomci, migranti, Romi, izvrženci iz družbe. Za misijon ni treba potovati v Afriko. Naši največji misijonarji so ljudje, ki delujejo znotraj našega naroda, med nami in ne prejemajo pozornosti, poklonov, nagrad in cvetja.

Neizmerno sem hvaležen za priložnost, da sem lahko že na začetku svojega odraslega življenja doživel izkušnjo, ki jo ima priložnost doživeti le malo kdo. Privoščim in priporočam tako pot tudi drugim.

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se na Aleteijine e-novice.