Verjetno je to posledica moje negotovosti, toda vedno, ko prejmem vabilo na slovesnost, poroko ali kakšen poseben dogodek, sem presenečen. Sprašujem se: ali si res želijo, da bom tam? Vabilo se mi zdi preveč prijazno, da bi bilo lahko resnično.
Skrivnost naše zavrnitve
To je tudi bistvo ene izmed Jezusovih prilik, ki smo ji nedavno prisluhnili pri sveti maši: prilike o svatbi (Mt 22,1-14). In čeprav je “pojedina pripravljena” in napoveduje čudovito priložnost praznovanja, mnogi od povabljenih “niso hoteli priti”.
Zdi se, da so s tem, ko so zavrnili vabilo, zavrnili priložnost za izjemno srečo. In morda je prav to bistvo prilike.
Ali imamo vedno jasno predstavo o tem, kaj potrebujemo, da bi bili srečni … o tem, kaj sreča sploh je? Bolj pereče teme skorajda ni.
Kadar nismo pozorni na svojo potrebo po sreči, nas lahko zavede prepričanje, da je naša sreča sestavljena iz užitkov, imetja, moči ali priljubljenosti. In nobene od teh stvari ni nikoli dovolj … če pa postanejo prednostna naloga v našem življenju, se začnejo spreminjati v malike. In ko pride Kraljevo povabilo, ga ne le zavrnemo, ampak postanemo do njega celo nasilni.
Dominikanski brat M. D. Molinié namiguje na to, ko zapiše: “Globoko v nas se skriva zvit upor. Zdi se mi, da je najgloblji in najbolj nepopravljiv ponos v tem, da nočemo sprejeti neskončnega, da bi se ‘zadovoljili’, kar nam je dosegljivo.”
Sv. Janez Henrik Newman pa pravi takole: “Gotovo je, da človek sam sebi ne zadošča za lastno srečo, da ni on sam, da sam sebi ni tako domač, če v njem ni navzoča milost tistega, ki je, vedoč zanjo, to milost zastonj ponudil vsem.”
Povabilo na svatbo je ponudba te milosti. Kot poudarja sv. Tomaž Akvinski, je namreč vsak človek, ki je srečen, deležen sreče, ki ni njegova lastna: “Tisto, kar ustvarja srečo, je nekaj zunaj duše.” Nekaj, kar je mogoče najti na svatbi.
Ustvarjeni smo za gostijo
Gostija je veliko več kot le zabava; je simbol tega, za kar smo ustvarjeni. Cerkev obhajanje bogoslužja z dobrim razlogom označuje za gostijo. Kardinal Joseph Ratzinger pojasnjuje, zakaj:
“Krščanska gostija pomeni, da človeška oseba zapusti svet preračunljivosti in dokončnosti, v katerega jo ujame vsakdanje življenje, in da svoje bitje usmeri v prvotni vir svojega obstoja. Pomeni, da se za trenutek osvobodi stroge logike boja za obstoj in se ozre onkraj svojega ozkega sveta na celoto stvari.”
To pomeni, da se pusti potolažiti, da se ji vest presune zaradi ljubezni, ki jo najde v Bogu, ki je postal otrok, in da s tem postane svobodnejša, bogatejša, čistejša.
Bog, ki je naš Kralj, nas vabi na gostijo, ki jo je pripravil za nas, da bi nas blagoslovil s to svobodo, to tolažbo in to zaupnost z Njim.
Čudež svatbe
Jezus hrepeni, da bi se udeležili gostije ne le kot gostje, ampak kot njegovi Ljubljeni. V Njegovem povabilu so neizrečene te besede, ki jih najdemo v preroku Ozeju:
S teboj se zaročim na veke,
s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju.
S teboj se zaročim v resnici;
in spoznala boš Gospoda. (Oz 2,21-22)
In kot nam zagotavlja dominikanski mistik br. John Tauler: “Ko človek doživi te srečne in milostne radosti v svoji povezanosti z Bogom, ne bo nikoli več pomislil na zemeljske radosti. Zdi se mu, da so celo božične in velikonočne radosti združene v neprekinjeni sreči njegovega večne svatbene gostije, saj Bog vedno prihaja k njemu s prekipevajočimi nadnaravnimi milostmi.” Pridite na gostijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
