ADHD je motnja pozornosti, ki prizadene približno sedem odstotkov otrok, imajo pa jo seveda tudi odrasli, le da včasih tega niti ne vedo. Kako je živeti z ADHD, s kakšnimi izzivi se je soočal kot otrok, kakšno vlogo so pri tem odigrali njegovi starši in učitelji ter kako danes uspešno živi in pomaga drugim – o tem in še marsičem smo se v oddaji Reflektor pogovarjali z Maticem Novakom, ki ga najdete tudi na Instagramu.
Kaj pomeni kratica ADHD in kako si ti izvedel, da jo imaš?
Gre za pomanjkanje pozornosti in hiperaktivno motnjo, ki se kaže kot izredna občutljivost na dražljaje, povečana motorika, stalno je prisotno neko gibanje, npr. vrtenje prstana, gibanje dlani, gibi postajajo vedno večji (pretegovanje, presedanje, potem že skakanje, tekanje …).
Težko obdržimo pozornost več kot 15 minut, po tem času nam pozornost začne uhajati vsepovsod, na neko misel se hitro nalepi še naslednja, nanjo naslednja in tako naprej.
Jaz sem nekje v tretjem razredu začel zaznavati, da sem drugačen. Takrat sem se malo bolj zavedal, da nečesa ne zmorem, kar moji vrstniki zmorejo, ali pa da med poukom ne zdržim toliko časa biti pozoren na tablo, na učitelja, na razlago, na delo v delovnih zvezkih.
Da motim pouk, doma nisem imel nekega obstanka, konstantno sem nekam plezal, kopal, raziskoval. Bil sem zelo radoveden, avanturističen, oboževal sem živali, doma sem se igral s kokoškami, mačkami, psi.
Odraščal sem na deželi, vozili smo se s traktorji in kolesi, se mečevali, igrali viteze, policaje, roparje … Gotovo je moje otroštvo na podeželju na nek način blažilo mojo motnjo, dokler nisem prišel v šolo, tam pa se je pokazala.
Oglejte si celotno oddajo:
Kako sta se starša soočila s tvojo ADHD, kako sta jo sprejela?
Starša sta pravzaprav že prej vedela, kaj se dogaja, preden sem prejel diagnozo. Ker je mama učiteljica, sta nekako vedela, kaj pričakovati. Seveda pa je čisto drugače, ko se to zgodi tvojemu otroku. Ogromno sta se izobraževala in brala o tem.
Poskušali smo tudi z zdravili, poskusili smo vse, da bi bilo lažje meni in sošolcem.
Moja mama je prevzela z mano šolsko delo, poskrbela za to, da sem sledil in dosegal nek uspeh. To pomeni, da je vsako popoldne ure in ure delala z mano za šolo. Pri ADHD namreč v šoli ne zmoreš slediti snovi kot tvoji sošolci.
Oče pa je prevzel drugi del, to je bila moja hiperaktivnost. Usmerjal me je v šport in kuril mojo energijo. Učil me je zdravega pogleda na življenje in športnega duha. Tudi to mi je ogromno pomagalo.
Poleg ADHD imaš tudi disleksijo in diskalkulijo, ali to vedno pride “v kompletu”?
Človek ima smolo, če ima ob ADHD tudi ti dve motnji, kajti ob upadu pozornosti se disleksija in diskalkulija samo še poslabšata. Zvezki in učbeniki so nepopolno izpolnjeni, snov slovenščine se znajde v zvezku za biologijo, pozabiš, kdaj boš vprašan, kdaj bo test, kaj je za nalogo … Vse to je treba doma nadoknaditi.
Običajno ljudje z ADHD nimajo težav s pametjo, intelektom, pogosto so celo na strani bolj nadarjenih. Ampak ta težava jih tako omeji, da imajo lahko v šoli hude težave. Če se zraven pridruži še disleksija (težave s predstavo črk), je še težje.
Če pa se vsemu skupaj pridruži še diskalkulija (težave s predstavo matematičnih pojmov, številk), kot je pri meni, je pa to sploh “češnjica na torti”.
Zdaj si odrasel moški, ki ima urejeno življenje in stvari pod nadzorom. Kako je potekal tvoj razvoj, da je šlo vse skupaj v pravo smer?
Dokler ne prideš k pameti, okrog 24. ali 25. leta (takrat se prefrontalni korteks, ki je odgovoren za nadzor čustev, vedenja, dokončno razvije), je kar hudo. Takrat pa sem sam začel dobivati vpogled vase, v svoje vzgibe.
Do takrat imajo starši ogromno vlogo in nalogo, da otroka spremljajo, usmerjajo. Jaz sam, brez ogromne podpore svojih staršev, ne bi zmogel. Ne 100-, ampak 200-odstotno bi “zabluzil”. Če so starši v zanikanju, sploh očetje so nagnjeni k temu, potem je težko.
Nekje pri 16 me je začela malo odnašati puberteta. Takrat starši začnejo izgubljati svoj vpliv, ker je beseda vseh drugih, sploh vrstnikov in idolov, vredna veliko več kot beseda staršev. Sam sem bil v teh letih precej nagnjen k eksperimentiranju, tudi tveganju, spomnim se na primer, kako sem po strehi splezal iz svoje sobe in se izmuznil iz hiše, če mi starša nista dovolila ven. Tega najbrž sploh še nikoli prej nista slišala. 😉
Ljudje z ADHD smo podvrženi k drogam in drugemu odvisniškemu vedenju. Takrat morajo imeti starši ravno pravo mero in pravi pristop, da vzdržujejo nek odnos, poskrbijo za pogovor, v katerem potekajo osnovne informacije, ali si v redu, kaj se dogaja itd. Da te čisto ne odnese.
Po tem, ko prideš iz pubertete, pa začneš spet malo bolj ceniti besedo staršev, vidiš, da so imeli prav. Se naučiš, da te tvoji impulzivni odzivi ne bodo daleč pripeljali. Vidiš, da ne boš mogel večno delati po principu iti do skrajne meje bolečine.
Tam nekje do 24. leta sam izoblikuješ svoje meje, kateri vedenjski vzorci in kakšen način življenja bo bolje deloval zate. Jaz sem se takrat odločil, da želim biti najboljša verzija sebe.
Na kakšen način se ADHD zdaj, ko si odrasel, kaže pri tebi?
Tudi zdaj, pri teh letih, imam še vedno epizode hiperaktivnosti, ko me začne odnašati. Pa si hitro rečem, varčuj z energijo, sicer vem, da bom samo “padel dol”, kajti nekemu vrhuncu energije vedno sledi velik upad. Še vedno imam občutke frustracije ob opravilih, ki jih ne maram ali pri katerih nisem dovolj dober (npr. pisanje dokumentov ali poročil in podobno).
Dejavnik, ki močno poslabša stanje, je preobremenjenost. Zelo moram skrbeti za počitek, redno spanje, recimo delo v turnusu, ki sem ga imel v prejšnji službi, mi je bilo izjemno naporno. Potrebujem rutino, stabilnost, urejeno in čisto okolje. Nered okrog mene se odraža tudi v moji glavi. Tudi stres me zelo bremeni.
Če pa gre za neko dejavnost, ki me izjemno veseli, zanima, pa me tako posrka vase, da sem sposoben tako močne koncentracije nanjo, da pozabim čisto vse okrog sebe. Recimo ko sem sestavljal modelčke avionov, vžigal motive v les, sestavljal figurice.
Kako gledaš na tehnologijo, telefone? Imaš zelo uspešen Instagram profil, čemu je namenjen?
Instagram uporabljam izključno kot širjenje glasu o tem, kaj je ADHD; želim pomagati otrokom, staršem, skratka vsem, ki se soočajo z ADHD. Nočem postati suženj Instagrama in socialnih omrežij, ker se zavedam, da me te stvari znajo kar hitro speljati.
Kaj je lažjega kot za nekaj ur se uleči na kavč in samo “skrolati” po telefonu? Ampak po tem sem čisto odštekan. Imam večno borbo s tem, da nisem preveč na telefonu, kajti to me tako potegne vase, da pozabim na čas, potem sem pa naslednji dan tako utrujen, da nič ne morem.
Ko sem kot otrok igral igrice na računalniku (pa to so bile še tiste tastare, luštne igrice), sem bil po nekaj urah popolnoma “nor”.
Opažam, da naraščanje števila otrok z motnjami pozornosti narašča skoraj sorazmerno z vedno večjo pojavnostjo tehnologije v njihovem življenju. Telefon namreč trenira pozornost na kratka obdobja, recimo 30 sekund; hkrati ni vsebin nikoli konec in so zelo atraktivne.
Telefoni so neke vrste dopaminske črpalke, čisto mamilo; otrok, ki mu odvzameš telefon, se obnaša kot čisti odvisnik. Zato priporočam, da se otroka z ADHD čez dan toliko zaposli in aktivira z drugimi stvarmi, da čim manjkrat pomisli na telefon ali poseže po njem.
Zelo dobro se počutiš v družbi otrok, kaj ti pomeni delo z njimi?
Otrok v meni je še vedno živ, ocenjujem, da je star nekje med devet in 14 let. 😊 Ker se ta otrok v meni prepleta tudi z razmišljanjem odraslega, pa lahko otroke tudi vodim, jih usmerjam. Najraje delam z otroki in v delu z njimi tudi vidim svoje poslanstvo. Pogosto delam z otroki z ADHD, ki me takoj začutijo, da sem njihov, takoj se povežemo in vzpostavimo stik.
Začutijo, da sem do njih popolnoma iskren, da si želim biti z njimi in jim nekaj dragocenega predati, zato se vzpostavi zelo lep odnos. Mislim, da bi morali vedno ohraniti otroški odnos do življenja in se ne nehati igrati.
Na življenje lahko vsi gledamo kot na igro, če naštudiramo njena pravila in se jih držimo.
Za konec bi te prosila še za nekaj nasvetov za starše, učitelje in sošolce otrok z ADHD.
Staršev ne bi hotel zagreniti, a morajo vedeti, da velja: It gets worse before it gets better (Preden bo bolje, bo najprej slabše, op. a.). Najprej je eno obdobje, ki je reeees težavno, takrat naj stojijo za otrokom, da bodo to obdobje prebrodili.
Brez intenzivnega dela za šolo ne bo šlo. Če bodo starši otroku v oporo, si bo lahko izbral življenjsko pot in poklic, ki ga bo veselil.
Ne se ustrašiti diagnoze, tega se ni za bati, to so otroci, ki so izjemno srčni, izjemno prijetni, prijazni, energični, okrog nas res ni nikoli dolgčas. Bo pestro, dolgčas pa res nikoli.
Učitelji naj se zavedajo, da tak otrok včasih potrebuje samo malo drugačen pristop zunaj okvirjev. Meni je, recimo, neka učiteljica pogosto rekla, naj grem ven na dvorišče preverit, če je zaklenila svoj avto.
Vedela je, da imam v nekem trenutku presežek energije, in jaz sem potreboval samo to, da sem imel en kratek izhod, potem ko sem preveril njen avto, dal to energijo iz sebe in prišel nazaj, pa sem dosti lažje sledil naprej.
Kot učenec z ADHD pa bi mojim sošolcem sporočil tole: ne dajajte mi pozornosti, ko iz sebe delam norca ali klovna, povejte mi, če vas prizadenem ali delam kaj narobe. Vključite me zraven, ker z mano ni nič narobe.
Pomagajte mi, prosim, pri učenju, nalogah, pomagajte mi z datumi, kdaj bo test, naloga, kdaj bom vprašan. Posodite mi zvezke za prepis snovi. Ne pa me zbadati, me provocirati ali me spodbujati k izpadom.
