Danes se Primorka Tamara Tedesco Ljutič lahko smeji. Dolga leta pa se ni mogla, saj se je v vsak njen trenutek tako ali drugače zajedala bridka zavest, da je spremljala v trpljenju in pokopala svojega otroka. Ko se je po štirih letih pogumnega boja z rakom in štirih operacijah Anastastia poslovila, je bil stara le 13 let.
Družina vsako leto praznuje njen rojstni dan za nebesa. “Dlje je v nebesih, kot je bila na Zemlji. Kljub vsem res hudim in težkim stvarem, ki smo jih preživeli, sem prepričana, da se ima lepo,” veruje Tamara. Preberite intervju s sporočilom upanja: smrt in trpljenje, pa naj bosta še tako boleča, nista zadnje, kar nas čaka.
“Spremljati lastnega umirajočega otroka je nepopisna bolečina, ki megli um in paralizira telo,” ste zapisali v ganljivem blogu na strani radiimamzivljenje.si. Kako ste se sploh odločili, da javno spregovorite o izgubi hčerke Anastasie?
Ko doživiš nekaj tako hudega, je čas edino zdravilo. Želela bi si, da bi celjenje potekalo hitreje, ampak ne gre. O teh stvareh dolgo ne moreš govoriti tako odprto, kot se pogovarjava midva. Žalovanje je dolg proces. Žalovanje za otrokom pa izredno dolg proces, ki se pri nekaterih starših nikoli ne konča.
Ne uspe jim odžalovati, osmisliti te velike izgube. Meni je uspelo. Ponosna sem na to in na 13 let s hčerko. V življenje mi je prinesla nekaj edinstvenega. Zdaj lahko o tem govorim veliko bolj odprto in z veliko hvaležnostjo za to, kar sem doživela. Uspelo mi je, da sem osmislila bolečino. Ko gledam nazaj, vidim, da je bilo tudi v tej težki situaciji veliko dobrega. Ne, vse je bilo dobro in nečemu namenjeno.
Torej že veste, zakaj je bilo to dobro?
S smrtjo hčerke sem se pomirila. Sestavila sem si “kockice”. Ko ti otrok umre, imaš tisoč in eno vprašanje. Zakaj se to dogaja meni, zakaj se je zgodilo otroku, zakaj toliko trpljenja … Nanje sem počasi, skozi leta dobivala odgovore, in to na vsa vprašanja. Lahko rečem, da sem imela srečo in Božjo pomoč. Vera mi je pri tem veliko pomagala.
Kakšne odgovore ste dobili o razlogih, zakaj ste morali prestajati vse, kar ste?
Imam moža in sina, ki je poldrugo leto starejši od Anastasie. Ko je ta umrla, sem bila nekaj mesecev paralizirana, otrpla, zdelo se je, kot da hiberniram. Življenje je teklo mimo, zdelo se je, kot da stojim na mestu. Potem sem dobila nekakšen klic.
V glavi se mi je stalno vrtel Camino. Rada hodim, misel na to pot mi ni dala miru. In sem se odpravila, čeprav sem pustila doma žalujoča moža in sina z veliko problemi. A jaz sem bila tedaj neuporabna, tako za moža, sploh pa za sina. Čutila sem, da moram nekaj narediti s sabo. Hodila sem 23 dni, od tega sem prav gotovo 20 dni jokala.
Ne le da sem se pogovarjala z Bogom, kregala sem se z njim! Zakaj družina, ki je tako povezana, doživlja takšen stres? Čemu mora sin doživljati to žalost? Zakajev je bilo neizmerno veliko. A na vse, zaradi česar sem se jezila, sem dobivala odgovore. Ne v besedah, ampak na druge načine. Zame je bil Camino prelomnica v življenju.
Opora, ki me je dvignila, da sem lahko šla naprej. Tja sem šla z zelo težkim nahrbtnikom čustvene prtljage, nazaj pa sem prišla s precej lahkim. Ostalo pa mi je le eno neodgovorjeno vprašanje, ki sem ga s Camina nesla domov.
Katero?
Anastasia je bila čista, bolj povezana z Bogom kot jaz. Nisem ji dajala globokih naukov, prej obratno. Spraševala sem se, zakaj mora tak otrok toliko pretrpeti. Bolehala je štiri leta. Štiri operacije je imela, med njimi amputacijo noge. Z vsem tem se je spopadala kot levinja, na novo je shodila, živela polno, igrala odbojko sede (za športnike invalide, op. a.). Pripravljala se je na paraolimpijske igre v Pekingu 2008, a ji je načrte prekrižala bolezen. Tako se je borila, tako je želela živeti – zakaj je morala vse to pretrpeti? To vprašanje mi je ostalo. A sem dobila odgovor tudi nanj.
Kako je odgovor prispel do vas?
Neki fant mi ga je povedal. Res. Večino poklicne poti sem bila učiteljica. Poznam veliko otrok iz okolice, ki so zdaj že odrasli. Nekoč, bilo je po maši, je do mene prišel nekdanji učenec, češ da mi mora nekaj povedati na samem.
Dejal mi je: “Vaše hčerke nisem poznal. A v sanjah sem jo videl. Vem, da je bila ona. Rekla mi je, da vam moram povedati tole: ‘Še stokrat bi pretrpela to, kar sem, samo da imam tisto, kar imam zdaj.'” To je bilo zame sporočilo iz nebes. Jokal je on, jokala sem jaz, objela sem ga in stekla stran. Tako sem dobila še zadnji odgovor. Vem, da je Anastasia dobro. Zato se lahko smejim in vam te stvari tako z lahkoto povem.
Vam vaša osebna usoda pomaga tudi pri delu?
Da, zato se mi je lažje pogovarjati z žalujočimi starši, ki so izgubili otroka. Ni mi težko biti v njihovi družbi, lahko se soočam z njihovo bolečino. Uspeva mi najti prave besede, da jih tolažim, da lahko gredo naprej. Zato, ker sem imela učiteljico.
Kakšna deklica je bila Anastastia?
Bila je športnica, tekla je na dolge proge. Ni bila bolehna. Tekla je pozimi in poleti, ves čas. Nekega dne smo na stadionu v Kopru, ko je tekla, videli, da šepa. Bolelo jo je koleno. Opazili smo majhno buško nad kolenom. Ko smo šli na preiskave, je bila dolgo v ambulanti. Diagnoza je bila osteosarkom (kostni rak, op. a.) stegnenice.
Najhujše, kar se lahko zgodi živahnemu in nenehno gibajočemu se otroku. Svet se je ustavil. Začelo se je težko obdobje odločanja. Zdravniki so želeli nogo amputirati, mi tega nismo dovolili. Težko je sprejeti, da otroku vzameš nogo. Nismo vedeli, ali je bilo v tistem trenutku smiselno. Naposled smo bili primorani v operacijo. Odstranili so vso stegnenico. Vzeli so zdravi del noge od kolena navzdol in jo vsadili v kolk, da se je zarasla. Peta je služila kot koleno. Na spodnji del noge pa so vstavili protezo.
Narediti je bilo treba miselne prenose – da peta deluje kot koleno. Vse to ji je uspelo. Delovalo je odlično, dokler se ji rak ni ponovil na pljučih. Po operaciji se ji je tam ponovil. Nato se ji je pojavil še na vretencih in ni bilo več pomoči. Obležala je doma, vseskozi je ostala doma, kjer smo jo spremljali do smrti.
Sami ste učiteljica. Kakšna učiteljica pa je bila ona vam?
Naučila nas je vsega; od vztrajnosti do upanja. Dajala nam je življenjsko moč kljub vsem skrbem. Vlivala nam je pogum, da bo šlo. Zbližala me je z Bogom, mi pokazala nove dimenzije, kot da bi nas pripravljala na izgubo, da nam bo lažje. Dokazala nam je, da je smrt del življenja. Da se je ne smeš bati.
Šele ko se smrti ne bojiš več, začneš zares živeti. Oklepamo se strahu in si ne upamo pokukati skozi okno, ker se bojimo. Ko ga nimaš več, gledaš na življenje drugače in začneš dihati s polnimi pljuči. To je glavna stvar, ki nas jo je naučila Anastasia. Na Zemlji smo, da nekaj prinesemo, pustimo nekaj dobrega. Nato pa gremo domov. Kaj je tam? Nihče ne ve. Ampak prepričana sem, da se naše življenje na Zemlji na konča.
Kako sta se na preizkušnjo odzvala mož in sin? Kako sta žalovala?
Vsak ima svoje žalovanje. Naučila sem se, da kot žena ne morem segati v žalost moža in kot mama ne v žalost sina. To so bili procesi, ki sta jih morala predelati sama. Tako kot jaz. Naletela sem na tisoč in eno oviro. Seveda smo si stali ob strani. Skupaj smo jokali, se tolažili in pogovarjali. Mož se je nekoliko bolj oprijel športa. Sin je imel dobro družbo na Škofijski gimnaziji Vipava. V šoli mu je močno padla zbranost. Prijatelji so mu trdno stali ob strani.
Kako povezujete osebno zgodbo s poslanstvom v Hospicu?
S Hospicem smo se spoznali, potem ko je umrla Anastasia. Da, še to je postavila na našo pot. Z njim sem se seznanila na šoli, kjer sem tedaj učila, OŠ Elvire Vatovec iz Prad. Obiskovala sta jo tudi moja otroka. Šola je imela velik posluh za otroke, ki so izgubili sošolko. Otroci so imeli Anastasio zelo radi.
Ko je ni bilo več, je v razredu nastal velik vakuum. Obrnili so se na Hospic, prišla je gospa Ana iz Maribora, ki je veliko pomagala otrokom in naši družini. Za to sem ji brezmejno hvaležna. Ozavestila nas je, kakšne težave ima lahko sin. Učitelji za te stvari nismo usposobljeni. Šolam je v tem smislu treba priti naproti.
Kako ste postali prostovoljka?
Hospic sem imela v možganih, ampak sem ga malo potisnila v ozadje. Ko žaluješ, ne moreš biti prostovoljec. Žalost seveda ostane. Pred kratkim sem se bridko zjokala, ko sem videla nek video o Anastasii. Ampak naučiš se živeti z žalostjo. Zjutraj se zbudiš in si rečeš: “Žalost, adijo, gremo v življenje.”
Malo je lažje, šele potem lahko začneš razmišljati o prostovoljstvu. Minilo je devet let od smrti, ko se je Hospic prišel predstavit v Koper. Opravila sem izobraževanje, postala prostovoljka, bila zelo dejavna, delala sem s srcem. Po petih letih so iskali strokovno delavko, opravila sem strokovni izpit, v tretje, a je šlo. 🙂
