“Naloženo mi je bilo, kar sem lahko nosila. Tako sem vzela in tako je bilo,” pripoveduje Mateja Veber s Škofljice, žena in mama dveh najstniških hčerk. Ko je izvedela za diagnozo raka na dojki, sta bili stari pet in šest let. “Mami, boš umrla?” so se vrstila vprašanja. “Tega nimam v načrtu,” je odgovarjala deklicama. Mož je ni pomiloval, ampak jo je spodbujal, da kopriva ne pozebe, in ji omogočal življenje v “njenem” tempu.
Kako se je začelo?
Mateji je že ob porodih oziroma dojenju delala preglavice leva bradavica, ki je bila vdrta, zato je morala dojiti z nastavkom. Na bradavico jo je opozorila trenerka na fitnesu. Ginekologinja je potrdila bulo na levi strani. Čez dva tedna je že imela operacijo. Čakalo jo je šest kemoterapij – pred vsako je molila –, ki na telesu pri njej vsako leto rodijo kako novo posledico, 25 obsevanj in hormonska terapija, ki tudi nikakor ni brez stranskih učinkov.
Izgubila je lase in obrvi. “Zdaj vem, zakaj imamo trepalnice. Zato, da nam ‘smeti’ ne letijo v oči. Tedaj, ko je pihal veter, nisem mogla niti iz avta,” se spominja Mateja.
Odkritost je bila pr(a)va pot
S hčerkama je bila o bolezni vseskozi odprta in odkrita. “Hčerki sta hoteli videti vse. Z mano sta šli na zadnjo kemoterapijo in zadnje obsevanje. Če ju peljem na pogreb, zakaj jima ne bi pokazala svoje realnosti? Ne vem, zakaj in kako bi skrivala. Sploh pri tako očitnih znakih, ko nimaš trepalnic ali las.”
“Dekleti sta se hitreje naučili hišnih opravil, na primer sesanja avta ali pranja perila. No, družina se je pa tudi razvadila. Kosilo je bilo na mizi, ko so prišli domov,” priznava.
Prošnje za botrstvo ni zavrnila
V kaosu diagnoz, strahu in negotovosti je dobila tudi vprašanje edine nečakinje, ali bi bila njena birmanska botra. Povabilo bi lahko vljudno zavrnila, in to z zelo opravičljivim razlogom. Ampak ne Mateja. “Le nekaj dni po prvi kemoterapiji sem bila birmanska botra. Lasje so mi že krepko izpadali. Komaj sem hodila, oblival me je pot. Botrica pa sem le bila!”
V prepirih z Bogom
V prvih tednih raka so bili tudi njeni “prepiri” z Bogom na vsakdanjem meniju. “Najprej sem bila zelo huda – kot verjetno vsak človek. Kaj sem naredila, da se mi to dogaja? Pridna sem, poročena, v veri vzgajam otroke, kot sem bila vzgojena sama. Zakaj ravno jaz?”
V tistem obdobju, gologlava, ni hodila k maši, ampak je šel mož s hčerkama sam. Doma pa je nosila belo športno čepico. Nato pa se je nekoč mimo njihovega doma sprehodil domači župnik, jo spodbudno potrepljal po rami in dejal, da je ženskam v cerkvi dovoljeno pokrivalo.
“O tem sem začela razmišljati in se odločila, da bom spet šla k maši. V cerkvi sem čutila uperjenih ‘milijon’ pogledov. Po kakšnem mesecu so ženske po maši prišle k meni: ‘A veš, da sem jaz to dala skozi pred 25 leti?’ Pozneje so bili ljudje pozorni do mene. Vedno so mi dali stol. Največ predsodkov so imeli mlajši oziroma moški srednjih let,” je s kapljo pelina iskrena Mateja.
“Nisem več vsakemu deklica za vse”
Njeno življenje ni enako kot pred rakom, ki mu pravi vsiljivec, ki ni plačal najemnine. Zato je moral ven. A je pustil telesne posledice, vendar … “Zelo čudno se sliši, ampak zelo sem hvaležna za izkušnjo raka. Imam druge prijatelje. Pristni so ostali. Odšli pa so tisti, ki niso bili pravi prijatelji. Zelo sem se našla v fitnesu. V dnevu, ko ne telovadim, sem sitna. 🙂 Spoznala sem ogromno ljudi.”
Spremenila je tudi odnos do življenja in sebe: “Nisem več vsakemu deklica za vse. Čeprav ni bolj ponižnega človeka od mene, dajem zdaj sebe v ospredje. Primer: če mi ne ustreza, ne bom šla na koncert, četudi smo dogovorjeni in bom stran vrgla 30 evrov. Moj da meni je neprecenljiv.”
Hvaležna je, da živi, ne životari. Telesne posledice terapij, kot so bolečine v kolenih, anksioznost, nespečnost, mravljinčenje in druge, sprejema kot kolateralno škodo in manjše zlo oziroma manjše slabo v njenem življenju, kot bi jo lahko doletelo. Hvaležna je tudi za združenje Europa Donna, njegovo pomoč, oporo in povezovanje deklet in žena s podobnimi usodami in vsa tam stkana prijateljstva ter norčije.
“Prepovedano” vprašanje
Če boste srečali Matejo, pa je nikar ne sprašujte, kako je. Tega res ne mara. “Poglejte, živim, obstajam. To je to. Dajte mi mir. Nimate dovolj časa, da bi do potankosti razložila, kako dejansko sem – kaj in zakaj me boli.” Če pa ga imate, vam bo ob čaju na vaše vprašanje energična Mateja, ki ima še obilico načrtov in ambicij, z veseljem odgovorila do potankosti.
