Bazilika Svete družine v Barceloni ali Sagrada Familia je nedvomno arhitekturno čudo – simbol umetniške izvirnosti in globoke duhovne ozaveščenosti. Manjša bazilika, ki ima tudi naziv največje nedokončane katoliške cerkve na svetu, je tako najbolj priljubljena znamenitost Barcelone kot tudi arhitekturna mojstrovina Božjega služabnika Antonija Gaudíja, od dokončanja pa jo loči le še en zvonik.
Onkraj visokih zvonikov in umetelnih pročelij pa so v ospredju tudi druge zanimive plati te bazilike, ki se pogosto izmaknejo pozornosti obiskovalcev. Predstavljamo vam tri manj znane razsežnosti te izjemne strukture.
Gaudí kot častitljivi Božji služabnik
Da bi v celoti razumeli, kaj dejansko predstavlja bazilika Svete družine, je treba poznati človeka, ki stoji za njenim načrtovanjem, arhitekta Antonija Gaudíja. Gaudí je bil dejaven katoličan, njegova neomajna vera pa je neizbrisno vplivala na gradnjo bazilike.
Katoliška cerkev ga je razglasila za častitljivega Božjega služabnika, kar je prvi korak na poti k svetništvu. To priznanje ne poudarja toliko njegovega arhitekturnega genija, temveč njegovo krepostno in globoko duhovno življenje.
Gaudíjeva predanost še zdaleč ni bila zgolj abstrakten pojem. Bila je globoko vtkana v sleherni vidik bazilike Svete družine. Bazilika ni le veličastna zgradba, pač pa tudi pričuje o arhitektovi globoki veri.
Simbolika v notranjosti manjše bazilike presega zgolj okrasje: je pristen izraz vere. Vsak stolpič, stebriček in skulptura nosijo sporočilo, zato je celotno svetišče veliko več kot le priljubljeno ozadje za turistične fotografije.
Pozabljena lepota kripte
Baziliko Svete družine pogosto občudujejo zaradi njene dih jemajoče zunanjosti, predvsem pročelij Kristusovega rojstva in trpljenja, ki upodabljata božično zgodbo in Jezusov pasijon. Pod zemljo in v senci veličastja nad njo pa se skriva manj znan dragulj bazilike: kripta.
Ta podzemni prostor, ki ga je prav tako zasnoval Gaudí, naj bi bil kraj češčenja tako za gradbene delavce, ki so gradili baziliko, kot tudi za vernike, ki jo obiskujejo.
Zasnova kripte je gotovo bolj zadržana in manj okrašena kot ostali del bazilike, kar odraža Gaudíjev namen, da bi ustvaril razmeroma bolj umirjen prostor za duhovno kontemplacijo.
Čeprav se kripta ne ponaša z enako razkošno lepoto kot zgornja nadstropja bazilike, pa njen tihi čar obiskovalcem omogoča, da doživijo občutek miru, ki se pogosto izgubi sredi veličastnosti zunanjega videza celotnega svetišča.
Tu lahko odkrijete zaupnejšo plat Gaudíjeve vizije. Poleg tega je v kripti majhen muzej, posvečen Gaudíju – in njegov grob.
Trajnostne gradbene tehnike
Trajnostni razvoj je trenutno vedno bolj zaželjen. Morda vas bo presenetilo, da je bila bazilika Svete družine glede okolju prijazne gradbene prakse v mnogih pogledih pred svojim časom. Eden takšnih primerov je Gaudíjeva inovativna uporaba naravne razsvetljave.
Obsežna vitražna okna bazilike so strateško razporejena tako, da izkoriščajo naravno svetlobo in zmanjšujejo odvisnost od umetne razsvetljave v dnevnem času. Ta domiselni pristop korenito prispeva k sijočemu ambientu bazilike, obenem pa je v skladu s sodobnimi smernicami za trajnostni razvoj.
Poleg tega Gaudíjevo navdušenje nad naravo odseva v splošni strukturi bazilike. Navdih je črpal iz organskega sveta ter ustvaril mrežo stebrov in obokov, ki spominjajo na razvejanost in medsebojno povezanost dreves.
Ti arhitekturni elementi zagotavljajo edinstveno estetsko posebnost svetišča in hkrati povečujejo strukturno trdnost bazilike Svete družine. Prepričljiv dokaz, kako lahko združitev umetnosti in znanosti pripelje do trajnostnih in trajnih arhitekturnih dosežkov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
