Preden je Rémi-Michel Marin-Lamellet postal dominikanec, je pripadal generaciji tavajočih iskalcev Boga, v spremenljivem in nezadovoljujočem iskanju. V svojem nedavno objavljenem francoskem duhovnem eseju z naslovom Tema pravzaprav ni tema opisuje, kako je na potovanjih po svetu prišel do naslednjega spoznanja: Bog je iskal njega.
Rémi-Michel tako piše: Posvečeni osebi pogosto zastavimo vprašanja, kot so “Kako ste odkrili svojo poklicanost?” ali “Kako ste spoznali Boga?” Takšna vprašanja so brezčasna in najdemo jih celo v Svetem pismu. Na primer spraševanje o izvoru v Jonovi knjigi, ko mornarji zaslišujejo Jona na poti v Ninive: “Od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela in iz katerega ljudstva si?” (Jon 1,8).
In še vprašanje o cilju, ko Jezus obžaluje, da ga apostoli niso vprašali: “Kam odhajaš?” (Jn 16,5). Od kod sem, kako mi je uspelo stopiti na pot za Jezusom, kam me to vodi … priznam, da sem ob teh vprašanjih vedno nekoliko zmeden.
Razpršeno iskanje
Kadar se ozrem na svoje iskanje Boga, pomislim na Jezusove besede: “Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha,” (Jn 3,8). Izvor, potek in cilj Božjega klica ter mojega odgovora na ta klic bodo zame vedno ostali skrivnost.
Zavedam se, da poznam le drobec svete zgodbe, ki se odvija v mojem življenju, drobec oseb, ki so bile vključene, so molile zame in zasejale v meni semena vere. Lahko pa govorim o tem, kako sem iskal Boga in ga še vedno iščem. Na to sem prav posebej pozoren, ko me obiščejo mladi in mi zastavljajo podobna vprašanja o Njem.
Pripadam generaciji, ki aktivno išče Boga, ne da bi se zavedala, da je pravzaprav On pobudnik in najvišji cilj. Mnogi, predvsem moji najstarejši bratje v samostanu, ne verjamejo tej trditvi. Gledajo zbrano občestvo ob nedeljah in vidijo le globoko praznino. Sklep: Bog nikogar več ne zanima. Še huje, mlade generacije ne vedo nič, niti Jezusovega imena ne poznajo.
Bratje se sicer ne motijo, toda prenagljeno sklepanje jih ovira, da bi zares videli izziv našega časa. Iskanje je razpršeno, pogosto slabo naravnano, a je očitno. Ostaja aktualno. Ne zadovolji se s polovičnimi odgovori in je zato negotovo. Iskanje je zahtevno: kako bomo spregovorili o Resnici?
Na potovanju je bil Bog vsepovsod
Ne vem, ali sem bil pred vstopom v dominikanski red dober kristjan: sploh nisem, na primer, redno hodil k nedeljski maši. Imel sem podobno študentsko življenje kot moji prijatelji. Zakramentalno življenje sem prilagajal prostemu času, svojim željam in potrebam. Pa vendar sem prepričan, da sem iskal Boga kot toliko drugih okrog mene: zagnano. V knjigah, srečanjih in predvsem na potovanjih.
Prvo priložnost, ki sem jo dobil za potovanje v tujino, sem izkoristil za petmesečno delo v Jeruzalemu. Star sem bil 19 let. Hodil sem po Sveti deželi, jokal pred Božjim grobom (in celo spal), s prijatelji judi sem praznoval šabat, prijateljeval sem z muslimani.
Bival sem v dominikanskem samostanu: ure in ure sem se pogovarjal z brati. Bog je bil povsod. Ob naslednji, drugi priložnosti sem odšel za pol leta v Indijo. Sledil sem prijateljem hindujcem v templje, jokal sem na bregovih Gangesa v mestu Varanasi. Prijatelji budisti so mi pokazali krasne samostane v Himalaji in okusil sem košček miru velikih krajev. Tudi tu je bil Bog povsod.
On me je iskal
Ko pa sem se vrnil v Francijo in sem se znašel sredi krutih preizkušenj, se je zdelo, kot da Boga ni. Ali pa vsaj ni bil tako dosegljiv kot v vseh tistih spoznanjih in pogovorih, kjer sem vedel, da sem ga našel. Vendar je bila želja po Bogu v času puščave najmočnejša.
Moral sem se vrniti k vprašanjem, ki sem jih prej omenjal: Od kod prihajam? Kam grem? In prebral sem, da “nihče ne pride k Očetu razen po Sinu in nihče ne pride k Sinu, če ga Oče ne pritegne”. To mi je bilo vedno bolj jasno. Vsa spoznanja, ki sem jih prejel o Bogu, tudi od drugih ljudi, sem prejel zaradi Jezusa.
In prišel sem k Jezusu, ker me je Oče pritegnil k njemu. In Sveti Duh mi je napolnil srce, da sem to prepoznal. Vse se je začelo ob zori. On me je iskal, ko sem se oddaljil, in edini način, da mu odgovorim, je, da mu podarim svoje življenje.
A sem potreboval več časa. Spet sem odpotoval v tujino, za eno leto v perujsko Amazonijo, da bi odkril naslednje: “Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. Če bi dvignil peruti jutranje zarje, če bi prebival na koncu morja, tudi tam bi me vodila tvoja roka, držala bi me tvoja desnica.” (Ps 139)
Bog je bil tam z menoj, kot je bil v Franciji. Našel sem Jezusa v svojem bližnjem … in nekega dne bi ga zagotovo lahko sprejel tudi v samem sebi, njegovo luč prinesel v temine sveta. In nekega jutra sem se zbudil v dominikanskem habitu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.
