Evropsko srečanje mladih (ESM), ki ga bo Ljubljana gostila od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024, se morda zdi še daleč, a po drugi strani je že skoraj pred vrati. Dogodek na prehodu iz starega v novo leto, ki ga v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi organizirajo bratje in prostovoljci iz Taizeja, vsako leto privabi več tisoč mladih. Letos romarji prihajajo v Ljubljano.
Poleg taizejskih skupnih molitev s petjem, raznovrstnih delavnic in raziskovanja tujega mesta je ena od osrednjih izkušenj udeleženca bivanje pri gostiteljih. Ob prihodu se razvrstijo po župnijah, kjer jih po dvojicah, trojicah ali manjših skupinah v svoj dom sprejmejo družine ali posamezniki.
Organizatorji prebivalce iz župnij v Ljubljani in njeni okolici nagovarjajo k odločitvi, da v dneh okoli novega leta odprejo vrata svojih domov romarjem iz vse Evrope. Kaj jih je nagovorilo k temu, kaj bodo ponudili in kaj pričakujejo, smo se pogovarjali s tremi družinami, ki so to odločitev že sprejele: dvema slovenskima, ki ju izkušnja srečanja z udeleženci evropskega srečanja še čaka, in družino iz Rostocka v Nemčiji, pri kateri so lani nekaj dni preživeli štirje slovenski romarji.
Najboljša reklama za ESM v Ljubljani
Mateja in Bogdan Šega sta poročena trideset let in imata štiri otroke. Trije so odrasli ali zelo blizu tega, najmlajša hčerka pa je še osnovnošolka. “Do rojstva četrte sva bila oba zaposlena, zdaj pa hodi v službo le mož, zaposlen je na Univerzi v Ljubljani, jaz pa sem v službi družine,” je povedala Mateja, ki sicer že 23 let deluje kot svetovalka mamam pri izzivih z dojenjem in dojenčki. Poleg tega pa zelo rada tudi piše, največ za portal Iskreni. Živijo v Ljubljani, obdelujejo pa tudi manjšo kmetijo na Dolenjskem.
Zakonca Šega rada povesta, da je njuna družina najboljša reklama za novoletno srečanje v Ljubljani. “Če pred dobrimi tridesetimi leti ne bi po kupu z Božjo previdnostjo krmiljenih naključij sedela na istem avtobusu za evropsko srečanje v Pragi, bila dodeljena v isto župnijo in se tam znašla v isti skupini, je vprašljivo, ali bi se kdaj zares srečala. Tako pa sva se in kot fant in dekle potem odšla še na dve srečanji, pozneje pa se poročila in si ustvarila družino.”
Njune izkušnje prenočevanja na evropskih srečanjih mladih so različne. Večinoma sta spala v kakšnih telovadnicah ali predavalnicah, navadno pa sta bila vsaj za novoletno kosilo povabljena h kaki družini. “Tako sva spoznala veliko ljudi. Med njimi resnično zelo reven, a čudovit starejši zakonski par na Poljskem (ki nama je ponudil praktično vse, kar je imel) in zelo premožno družino (gostila nas je kar 15) v Parizu. Lepo je bilo spoznavati različne države, družine, običaje, tudi kulinariko,” se spominjata.
Zakaj koga sprejeti? “Midva preprosto čutiva, da je vrsta na naju. Veliko sva prejela, zdaj imava priložnost, da lahko nekaj dava naprej. Tudi najine otroke so gostili pri drugih družinah in lepo poskrbeli zanje. Torej se bomo potrudili tudi mi. Nimamo zelo veliko prostora, ampak bomo že uredili stvari tako, da bo šlo.”
Ne sprašujeta se, kaj mladi pričakujejo. Zanje nameravata poskrbeti čisto enako kot za domače. “Želimo ponuditi vzdušje in toplino naše družine. To je bilo povsem dovolj nekoč in verjamem, da bo tudi sedaj. Je sploh možno dati več? Osebno srečanje z mladimi je lahko odlična priložnost za (ponovno) doživetje tega, da smo vsi ena velika družina nebeškega Očeta, ne glede na to, od kod prihajamo. Pri nas se vsi veselimo.”
Naj udeleženci začutijo naše gostoljubje
Nataša in Pavel Berden sta se oba pred kratkim upokojila, pred tem sta bila kot zdravnika zaposlena v Kliničnem centru v Ljubljani. Poročena sta 41 let, imata tri otroke in osem vnukov. Aktivna sta tudi v župniji Ljubljana Zalog, kjer stanuje njuna družina. Vodila sta zakonsko skupino, Nataša je tajnica župnijske Karitas, Pavel delivec obhajila, oba pa bralca beril. Pavel sicer prihaja iz Prekmurja, zato pravita, da ima gostoljubnost v krvi.
Sama nikoli nista bila na evropskem srečanju mladih. Pavel je sicer v mladih letih bil v Taizeju, pozneje pa so na srečanja hodili njuni otroci, ki so s prenočevanjem pri družinah vedno imeli dobre izkušnje. “Tudi midva sva že večkrat sprejela kakšne popotnike v najin dom. V župniji Zalog imamo župnika s Poljske in k njemu pogosto pridejo romarji. Če so potrebovali prenočevanje, so bili tukaj vedno dobrodošli. Pred leti smo imeli tudi mladeniča iz Argentine, člana pevskega zbora, ki je bil na obisku v domovini. Nekaj izkušenj s sprejemom mladih (ali malo manj mladih) tako imava,” sta povedala.
Z ljudmi, ki jih sprejmeta v svoj dom, se navadno sporazumevata v angleščini. “Od kod bodo mladi tokrat, ne veva, ampak večina mladih zdaj tako ali tako govori angleško, tako da po tej plati ne pričakujeva težav. Po svoje je še lažje, če ne bodo naravni govorci našega skupnega jezika, se bo obema stranema pogovora malo zapletalo. To naju sploh ne skrbi.”
K temu, da vrata svojega doma odpreta udeležencem evropskega srečanja, ju nagovarjajo najprej dobre izkušnje njunih otrok. “Potem pa tudi to, da se mi zdi videti mlade v veri, mlade v cerkvi zelo veliko vredno in res lepo. Zato jih je vredno podpreti. Tudi oni, ki prihajajo na srečanje, gredo iz svojih domov, iz udobja v neznano in ne vejo, koga bodo srečali. Pa še mladi so, veseli, iskreni, se mi zdi, da je lepo z njimi navezovati stike,” dodaja Nataša. Šalita se, da je njuna hiša med gradnjo naenkrat postala prevelika, pa sta se odločila, da bo to hiša odprtih vrat. Zato sta vedno odprta za druge in ljudje so dobrodošli pri njima.
“Najpomembnejše je to, da mladi začutijo našo odprtost in pripravljenost, da jih sprejmemo, ter naše veselje ob tem. Skratka, da se počutijo dobrodošli. Mislim, da si mladi ne želijo nekega posebnega udobja. Verjetno jih zanima, kakšno hrano jemo pri nas. Predvsem pa pričakujejo, da smo do njih odprti, da se z njimi družimo, se zanimamo zanje in jih podpiramo.”
Načrtujeta tudi, da se bosta udeležila dogajanja v okviru srečanja, ki bo potekalo v njihovi župniji. “Ponudila sva, da sva pripravljena pri organizaciji v župniji sodelovati, kolikor naju bodo potrebovali. Naša župnija naj bi bila vključena aktivno, torej ne samo s prenočevanjem. Imamo precej veliko cerkev z dvoriščem pred njo, tako da naj bi se nekaj dogodkov odvijalo tudi tukaj. Veseliva se, da bova čisto blizu. Malo bova pokvarila starostno povprečje,” se pošalita.
Čudovita izkušnja, ki je obogatila družino in župnijo
Svojo izkušnjo je z nami delila tudi družina Wego iz Rostocka na severu Nemčije, ki je lani v svoj dom sprejela štiri mlade udeležence iz Slovenije. Zakonca Marcus in Julia Wego ter njuni trije otroci so s svojimi gosti razvili iskreno prijateljstvo in neverjeten odnos. Ta je ostal tako trden, da so letos med njihovimi jesenskimi počitnicami obiskali Slovenijo ter ob tej priložnosti v župniji Ljubljana Moste pričevali o svoji lanski izkušnji.
Zakonca Wego sta povedala, da je bila odločitev za gostiteljstvo zanju lahka. Taizejsko srečanje za mlade se jima zdi zelo pozitivna stvar in vesela sta bila, da sta lahko sprejela nekaj mladih v svoj dom. Na njihov prihod se niso posebej pripravljali: “Kupili smo nekaj dodatne hrane za goste. Najinega najmlajšega pa smo prosili, da si v tem času deli spalnico s sestro, da bodo gostje lahko spali v njegovi sobi.”
Pred prihodom mladih sta čutila nekaj negotovosti, saj nista vedela, kakšni bodo, vendar so se takoj odlično ujeli. “Predvsem naju je skrbelo, da bi kdo imel kakšno intoleranco ali alergijo na določeno vrsto hrane ali mleko,” sta povedala. Najmlajši sin je bil navdušen, da bo srečal nove ljudi, zanimalo ga je, od kod prihajajo. Zelo so se veselili, da jih bodo spoznali.
Njihova izkušnja skupnih dni je bila čudovita. Družina se v preostalo dogajanje v okviru srečanja ni vključevala, vseeno pa so se imeli krasno; čas, ki so ga preživeli skupaj z mladimi, in pogovori z njimi so bili izjemni. Evropsko srečanje mladih razumejo kot odlično priložnost, da so lahko stopili v stik z ljudmi iz drugih držav. “Naš najljubši del celega srečanja so bili ljudje, ki so bili naši gostje,” je večkrat ponovila Julia Wego. Všeč jim je bila tudi taizejska maša z ogromnim številom mladih.
Glavni prispevek mladih po enem letu vidijo v tem, da so se kot župnija morali organizirati in sodelovati, s čimer so se bolj povezali med seboj. Zakonca sta pričevanje sklenila z besedami: “Evropsko srečanje je res lepa priložnost, da stopimo skupaj.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
