Tržičan Marjan Zupan in Finka Minna Maria Zupan sta se spoznala v Taizéju. Njun prvi zmenek je bil v Barceloni na evropskem srečanju mladih. Taizéjski duh je močno zaznamoval njun odnos in v tem vzgajata tudi svoje tri otroke, Matijo (16), Emila (12) in Lucijo (9).
Zgodb in prigod, ki jih hranita v spominih na številna evropska srečanja mladih za novo leto po različnih evropskih mestih, kakor tudi na poletne tedne v Taizéju, kamor zadnja leta potujejo družinsko, jima ne zmanjka. Taizé je oba močno zaznamoval, poudarjata.
Na kaj najprej pomislita ob besedi Taizé?
Marjan: Brat Roger.
Minna: Preprostost. V preprostosti imaš vse, kar potrebuješ.
Vsak po svoji poti sta prišla do te francoske vasice. Kaj vaju je pri Taizéju pritegnilo?
Marjan: To, da mlade ne nagovarja skozi pridiganje ali moraliziranje, temveč jim da veljavo. Bratje izkazujejo, kako so jim mladi pomembni, vedno so poleg in jim prisluhnejo. Imajo svoj ritem, trikrat dnevno molijo, taizéjski spevi ustvarijo v cerkvi posebno razpoloženje.
V Taizéju smo vedno dobili občutek, da je to prava smer, da se posvetiš drugim, ne iščeš razlik, temveč skupne točke. V obdobju mladosti in odraščanja je Taizé, vsaj meni in Minni, prinesel veliko bogastva. Te stvari sva skrbno ohranila.
Minna: Taizé da veliko prave družbe, zbira podobno misleče ljudi. Tam je vsak mlad človek lahko tak, kakršen je. Težko je povedati kaj, a res ogromno da. Ne potrebuješ veliko in ravno v tej preprostosti je svoboda.
Danes živimo v svetu, polnem informacij, ko se ustvarja občutek, da če nisi vsako minuto prisoten na socialnih omrežjih, nekaj zamujaš. Tam pa je samo Taizé, tisti dan, molitev, skupina, predavanja in delavnice. Počutiš se res svobodno.
Marjan: Taizé je res poseben kraj, seveda brez brata Rogerja ga ne bi bilo. Sam sem imel to srečo, da je šel v veliki množici ljudi, ki jo je blagoslavljal, tudi mimo mene. Njegov blagoslov me je zaznamoval. V mojem življenju je Taizé posredno vplival na veliko dobrih stvari.
Že na srečanju v Pragi sem prepeval v zboru, pozneje kot solist taizéjskih spevov. S pomočjo tega sem prišel do Komornega zbora Ave, sodeloval sem pri snemanju zgoščenk s taizéjskimi spevi, veliko novih poznanstev in prijateljstev se je spletlo …
In še ženo ste tam spoznali. Kako se spominjata prvega srečanja?
Minna: Takrat sem bila drugič v Taizéju. Bilo je prvi dan, ko se oblikujejo skupine, v kateri je ena oseba določena za kontaktno osebo, ki povezuje in skrbi za potek pogovora.
Marjan: Sam sem bil že večkrat v Taizéju, morda šestkrat, sedemkrat. Hodil sem vsako poletje. Bil sem tudi že večkrat ta “kontaktna oseba” in sem bil tudi takrat.
Minna: Obrnila sem se na prvo osebo, ki je imela dvignjeno roko, in to je bil Marjan z velikim nasmehom.
Je že takrat preskočila iskrica?
Marjan: To je bilo pozneje. Pisala sva si pisma, klasična, ne elektronska. Prvi zmenek sva imela potem istega leta na evropskem srečanju v Barceloni.
Minna: Nekaj je moralo biti že takoj, saj se Marjanovega prvega pogleda še danes živo spomnim.
Kako je rasla ljubezen na več kot dva tisoč kilometrov razdalje?
Marjan: Povezal naju je Taizé in naju še vedno združuje. Taizéjska ideja naju je res povezala, ker sva oba čutila do tega veliko naklonjenost in s tem enako smer. Iz tega sva črpala, tako da nama razdalja ni predstavljala težav.
Po Barceloni je Minna prišla čez poletje v Slovenijo, se vključila v šolo slovenščine, naslednje leto je prišla za celo leto in je učenje slovenščine lahko uveljavljala tudi pri študiju. Vmes sem tudi jaz šel za eno leto na Finsko.
Minna: Po končanem študiju sem se preselila v Slovenijo.
Kaj je vplivalo na odločitev, da si življenje in družino ustvarita v Sloveniji?
Marjan: Predvsem sva gledala, da sva v Sloveniji bolj v središču Evrope. Radi potujemo in od tu je, kamorkoli se odpraviš, vse relativno blizu. S Finske pa daleč. To je bil eden večjih razlogov.
Koliko ostajate povezani s Finsko?
Minna: Še vedno zelo pogrešam Finsko. Vsako leto gremo na obisk, letos celo dvakrat. Doma otrokom govorim finsko in s tem odpiram vrata, če bi mogoče šli kdaj na Finsko študirat. Finska je še vedno naš drugi dom.
Finska je večinsko protestantska. Kakšna je vaša veroizpoved, Minna?
Minna: Finska je evangeličanska. To je državna cerkev, katere glava je predsednik/-ca države. Smo precejšnji patrioti, šolsko leto se je v mojem času začelo in končalo z mašo, velika večina nas gre k birmi. Je pa vera bolj stvar tradicije kot pa osebne vere.
V Sloveniji hodimo v katoliško cerkev. To nikoli ni bila dilema, ker je bilo naravno, da se vključim v katoliško cerkev. Okoli tega ne želiva delati razlik. Kar je tudi sporočilo Taizejá.
Marjan: Tako je. Taizé je ekumenska skupnost in tudi naša družina je ekumenska. Glede tega res ne delava razlik, ko smo na Finskem, gremo k maši v evangeličansko cerkev. Pri sami maši je malo razlik, razen v tem, da Finci strašno radi pojejo in če ima pesem deset kitic, bodo odpeli vse. (smeh)
Kako ekumenski duh veje v vaši družini?
Marjan: Spoštujemo obe tradiciji. Seveda je več katoliških, ki jih tudi sicer imamo več. Razlika je predvsem v tem, da evangeličani nimajo spovedi, manj je poudarka na Mariji in nimajo svetnikov. Svetnike je Minna na novo odkrila.
Minna: Katoliška cerkev je obogatila mojo versko pot. Pri vseh stvareh v življenju me privlačijo prvotne stvari, to, kar je bistvo, kar je bilo na začetku. Obredi in tradicije so me zelo obogatili, mi dali širši pogled. Evangeličanska cerkev je državna in mora biti kot taka privlačna za več ljudi, zato so tudi pridige bolj splošne, ni poglobljene razlage evangelija.
V katoliški cerkvi mi je všeč poudarek na globljem pomenu, na pomenljivosti, na družini. Finska družba je šla precej bolj v smer individualizma. Zelo radi pa gremo na Finskem k obhajilu, ki je simbolično in v obeh podobah.
Marjan: Meni pa je pri evangeličanih všeč, da je več poudarka na Svetem pismu. Več ga berejo in o njem razmišljajo, česar pri nas nisem doživel oziroma je v splošnem tega manj. Tako sva vsak z druge strani kaj vzela.
Med potovanji, ki sta jih omenila, je na rednem seznamu še vedno tudi Taizé. Kakšna je družinska izkušnja?
Marjan: Zelo dobra. Družine smo ločene, nastanjene v Olinidi, v sosednji vasi Ameugny, kjer se odvija ves program. Nekako 80 družin iz različnih držav nas je skupaj. Dopoldne imajo otroci svoj program, popoldne pa je program skupen.
Lucija: Na delavnicah pa rišemo, ustvarjamo skulpture in gledamo lutkovne predstave.
Marjan: Čez teden je vedno ena predstava v nadaljevanju, vezana na svetopisemsko zgodbo. Lani smo spremljali tesarja in neučakanega otroka, za katerega smo na koncu ugotovili, da je to Jezus.
Minna: Na temo iste zgodbe je pripravljen tudi program za starše. Bratje in mladi prostovoljci znajo ustvariti čudovit teden za otroke in družine. Vloženega je res veliko truda in talenta. Tudi veliko pojemo pesmi v vseh jezikih družin, ki so združene. Zelo lep teden je to, okolje je zelo varno, otroci imajo animatorje iz svojih držav.
Kako to doživljajo otroci?
Marjan: Imajo veliko lepih spominov, nova prijateljstva se vedno pletejo. Lepo znajo peti pesmi, večja dva že igrata na kitaro, tako lahko taizejsko molitev že sami tudi glasbeno podpremo. Vedno, ko gremo kam na pot, moramo v avtu zapeti par taizejskih. Taizé jim je všeč, četudi jih nikoli nismo vprašali, ali bi šli ali ne.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
