Se spomnite risanke Palček Smuk? Milozvočni ženski glas nam pove, da je Smuk nemiren, radoveden kot miška, ki neučakano opreza tako dolgo, dokler na vodni gladini ne zaklokota prva zvezda. Prav takšna primerjava se mi porodi, ko poslušam strastno pripovedovanje sogovornice Manice Šegš, za katero pa je težak boj z rakom. Je žena, mama sinu, ki je odšel študirat v tujino, in dvanajstletni hčerki. Po poklicu je kadrovnica in na tak način vsak dan živi tudi del svojih strasti.
“Primorski duh je v meni v smislu, da se tako zelo veselim življenja in raziskovanja! Kar me od nekdaj zanima, so drugačne kulture, dežele, ljudje, nova znanja, psihologija človeka. To so moje strasti.”
Je nemirna po duši, vedno v gibanju, sonce pa jo vedno spravi v še več akcije. Ko posije, že razmišlja, kako bodo kot družina izkoristili dan, in najraje jo zvabi na primorske konce, prav tja, kjer se obala dotika morja. Najpogosteje v Sesljan. Pravi, da le takrat, ko je ob morju, lahko sedi pri miru, dovolj je, da samo gleda v morje.
Ko se ti zdi, da vse lepo teče, si na višku moči, potem pa …
Prihaja božični čas, ki Manico odnese v leto 2016. Takrat je imela punkcijo. Kmalu po novem letu pa je izvedela: potrjen rak. V dojki je imela bulico, ki ji je življenje obrnila na glavo. Mož je bil tisti, ki jo je silil, da čim prej obišče zdravnika. Še k sreči, saj bi, kot pove, odlašala s pregledom.
Največja sprememba pred diagnozo je bila raven energije. Močna utrujenost se je vlekla zadnje leto, pred tem je bila na visokih obratih, povsod jo je bilo polno. “Zaradi raka sem izgubila mamo in očeta.” Mamina zdravnica ji je svetovala, da tudi zato redno opravlja preglede. Enkrat je šla, potem pa nič več.
“Spomnim se stavka, ki ga je izgovorila mamina zdravnica, in sicer, da je mama imela raka zaradi starosti. S tem sem se kar naprej tolažila, čeprav so po očetovi strani imele vse ženske to bolezen, oče na pljučih … Ta bolezen je dejansko v moji družini.”
Se spominjate svojih prvih misli, občutkov, ko vam je zdravnik povedal … Na kaj ste najprej pomislili?
Spomnim se obraza zdravnice, ki mi je opravila punkcijo. Na hitro je dala ta vzorec pod mikroskop. Njenega izraza na obrazu ne bom nikoli pozabila. Takoj sem vedela, da nekaj ni v redu, čeprav me je ta ista zdravnica hkrati pomirila, da bodo podrobno pogledali in da to še nič ne pomeni. Vozila sem se domov in celo pot jokala. Sesul se mi je svet.
Česa vas je bilo ob soočenju z diagnozo najbolj strah? Kaj se takrat plete človeku po glavi?
Razmišljala sem, da se mi bo ustavilo življenje, upočasnilo … V službi mi je šlo dobro, kup zanimivih projektov sem imela. Druga misel me je peljala skozi razmišljanje o bolečini in trpljenju. Tretja, ki me je strašila, pa je bila negotov izid.
Kdo je najtežje sprejel novico o vašem zdravju?
Sinu, ki je bil takrat najstnik, nisem povedala. Je občutljiv po naravi, smrt moje mame je zelo težko sprejel. Preveč vzporednic bi vlekel in to bi ga močno obremenilo. Hčerka pa je imela šele pet let in niti ne bi dobro razumela, zato tudi njej nisem povedala.
Mož pa je tako pozitivna oseba, da mi je to res zelo pomagalo, morda ni pokazal, ampak ves čas me je dvigoval. Podobno tudi prijatelji. Ker mame nisem več imela, sem dobila neizmerno podporo pri tašči. Vsak drugi teden sem po kemoterapiji odšla k njej v Belo krajino. Živi v čudovitih krajih, obkrožena z naravo. Prav čutila sem, kako se pri njej zdravim.
Skrbela je zame, mi kuhala … večno ji bom hvaležna (pove raztrgano, s cmokom v grlu in med solzami; op. n.). Očitno so tedanji dogodki in občutki tudi danes še živi. Vendar mi tudi to daje moč v smislu, poglej, če si to takrat zmogla, pomeni, da zmoreš bistveno več, kot si sicer predstavljaš, da zmoreš.
Morda so te solze tudi izraz hvaležnosti, da sem ob takratni izkušnji šla čez vse to tako, kot sem šla, ob tako močni podpori meni ljubih ljudi, bila sem ljubljena in nisem bila sama. Za to sem neizmerno hvaležna. Ob tašči sem dobila moč in pogum, da sem se pozdravila.
Enako pomembni pa so mi bili vsi ti ljudje v mojem življenju: oba otroka, h katerima sem se stisnila in sanjarila o naši skupni prihodnosti; mož, ki je v mojem življenju nekdo, na katerega se vedno lahko naslonim, ko divja vihar in sem varna ter potolažena; ter moje ljube prijateljice, ki vse to dopolnijo na povsem svoj način, način, ki ga nihče drug ne zmore. Neizmerno sem vsem hvaležna.
Od kod ste črpali tako notranjo kot fizično moč, da ste vztrajali in ne padli?
To se tudi jaz sprašujem. Zdi se mi, da sploh ne vemo, kakšna moč je v nas. Ta pride na dan, ko jo najbolj potrebuješ. Definitivno je v tebi in okolici, ki te podpira. Tudi ko je na trenutke res hudo, težko, grozno, jo najdeš, saj hočeš, recimo, doživeti, da boš gledal otroka na maturantskem plesu ali hčerko, ko se bo poročila.
Ne predstavljaš si, da bi jih pustil v tem svetu brez ljubezni, ki jo lahko daje samo mama. Zaradi otrok bi mi bilo najhuje zapustiti ta svet.
Bi lahko potrdili, da drži, da ti življenje ne natrese več, kot zmoreš nositi?
Ja, verjetno lahko to potrdim, čeprav sem bila včasih prav jezna ob teh besedah. Okej, meni je življenje že čisto dovolj naložilo in ne potrebujem še tega, sem si mislila. Videti je, da to drži in da vsakdo nosi svoj križ.
Kje po vašem človek najde notranji mir, spokoj, ko povsod divja kaos, ko na primer zboliš in se boriš za življenje, ko se ločiš, izgubiš dom, službo … karkoli?
Menim, da vsak na svoj način. Ko prideš do stika s svojim bistvom, središčem sebe, ko si povezan s sabo in presežnim, takrat jaz začutim, da zmorem.
Bi lahko temu rekli Bog?
Lahko bi temu rekli Bog.
Kako ste sami v obdobju zdravljenja krotili vsiljive temne misli in skrbi, ko so se vas hotele polotiti?
Postavila sem si temeljne stebre, ki so mi dajali občutek varnosti. Eden od teh je bil, da sem šla vsak dan v naravo. Tam sem prejela toliko energije … Na Vrhniki je pot, ki gre ob potočku ter tu in tam skozi gozd. Tam sem si obnovila moči in temne misli so povsem izginile.
Vsak dan sem imela dnevno rutino izvajanja pravilnega dihanja, jedla sem hrano, za katero sem vedela, da me podpira pri zdravljenju. Zelo pomemben steber pa je bil zame tudi pogovor z nekom, to so bile v glavnem prijateljice, da sem vse te misli lahko dala iz sebe. Po končanem zdravljenju sem obiskovala tudi psihoonkologa.
Prosim, dopolnite začeti stavek: Zaradi bolezni danes vem …
… da je življenje lepo in je treba uživati vsak trenutek. Hvaležna sem zanj in tudi če se kdaj spozabim, kako življenje hitro mine, me hitro vrne nazaj v to, da sem srečna in hvaležna za to, kar imam.
