Kapucin br. Milan Kvas iz Doma duhovnosti Kančevci je v posebnem adventnem intervjuju spregovoril o svoji poklicanosti in izzivih v Cerkvi. “Ne bojim se tega, da bo vera v Sloveniji propadla. Mislim celo, da bo vera zmeraj bolj živa, da bo postala pričevanjska. Ne bo pa množična,” je prepričan.
Kakšna je bila vaša pot do posvečenega življenja?
Izhajam iz tradicionalne, ne preveč “pobožne” družine. Ob nedeljah smo hodili k maši. Obiskoval sem verouk in ministriral. Oba moja starša sta bila drugič poročena, imam brata, dva polbrata in polsestro. Na neki način nas je to zaznamovalo in nas tudi povezalo.
Razmišljal sem, da bi postal rudar. Ko sem bil v osmem razredu, je naš župnik zbolel in v našo župnijo so prihajali pomagat kapucini. Večkrat so me v šoli zafrkavali, da bom duhovnik, jaz pa sem se tega vztrajno otepal. Dokler nisem nekega dne res vprašal, kako postaneš župnik, kar je v našem okolju enako kot duhovnik. Brat kapucin, ki je takrat prihajal v našo župnijo, mi je rekel: “Pridi in poglej.” Že naslednji dan sem šel v samostan na Ptuj, čez nekaj tednov sva se s tem bratom odpeljala še v Ljubljano, kjer je bilo malo semenišče.
Ker sem bil zelo “dober” učenec, sem se lahko vpisal le v poklicno šolo. 😉 Tako sem izučen grafik, tiskar. Čudna so pota Gospodova, ampak dobra. Z veseljem še danes uporabljam znanje, ki sem ga pridobil v srednji šoli. Nekaj izkušenj sem dobil v tiskarni, kjer sem bil na praksi. Tam so me prepričevali, naj ostanem.
Ker nisem imel štiriletne šole, ki je bila takrat pogoj za vpis na teologijo, sem šel v pripravljalni letnik v Maribor. Naredil sem letnik in šel v noviciat, potem sem se vpisal na fakulteto.
V tretjem letniku sem resno razmišljal, da izstopim in zapustim vse skupaj, saj sem se zaljubil. Potrditev sem šel iskat k svojemu bratu, ki je policist, z vero in Cerkvijo ni imel nič, vendar je hkrati do vere in Cerkve zelo spoštljiv. Verjel sem, da bo on edini razumel, da hočem izstopiti. Pa mi je rekel: “Saj veš, nobene stvari ne končamo na sredi. Dokončaj fakulteto in se boš potem odločil.” Ostal sem in tako prišel do večnih zaobljub. Diakonskemu posvečenju je leta 1999 sledilo še mašniško posvečenje. Če danes gledam nazaj: čudna so pota Gospodova, ampak so prava.
Ste imeli kdaj pomisleke, ali ste se odločili prav? Ste danes še kdaj v dvomih?
Nikoli nisem razmišljal, da bi bil redovnik. Hotel sem biti škofijski duhovnik, ampak bratje kapucini so me “zapeljali”. Če gledam nazaj, danes ne bi mogel biti škofijski duhovnik. Živeti drug z drugim je nekaj lepega. Če bi bil sam, bi se verjetno izgubil. Nisem odpiral nekih možnosti, kaj vse bi lahko bil in iskal drugih redov.
Če se prepustiš Bogu, bo že naredil tako, kot je prav. Ni pa zmeraj tako, kot bi si sam želel.
Seveda so tudi dvomi. Sprejemam jih kot nekaj dobrega. Ob dvomih zmeraj iščeš odgovore. Takrat premlevam, iščem, molim.
V čem vidite največji izziv posvečenega življenja?
V vsakodnevni zvestobi. Vsak dan znova se moram odločiti, da želim in da hočem to živeti po svojih najboljših močeh. Velikokrat si ponavljam misel anonimnih alkoholikov. Oni ne rečejo, da ne bodo pili nikoli več v življenju, ampak da danes ne bodo pili. Tako skoraj vsako jutro, ko vstopim v kapelo, najprej rečem: Živijo, šef, glej, tudi danes hočem biti redovnik – duhovnik.
Danes je izziv biti duhovnik – redovnik zaradi okolice, zaradi mnenja, ki je. Vemo, da okolje, v katerem živimo, temu ni naklonjeno in noben duhovnik v očeh javnosti ni veliko vreden. Ene cenijo zaradi njihovih velikih dejanj in medijske odzivnosti, druge zaradi nekih drugih stvari, širšega kroga pa družba ne sprejema. Zato pravim: vsakodnevna zvestoba, odločitev, vztrajati kljub padcem in iti naprej.
Kaj pa izzivi v Cerkvi, kako se jim zoperstavljate?
Mislim, da se jim nam ni treba zoperstavljati. Že Slomšek je govoril podobno, kot govorimo danes: ljudje ne hodijo v cerkev, družba je razkristjanjena … Mislim, da imamo vedno ene in iste izzive. Naša zvestoba je tisto, kar je pod vprašajem, moja zakoreninjenost v Kristusu.
Vedno pravim: V Jeruzalemu je začelo 12 apostolov in prišli so po celem svetu. Če bo imela vsaka župnija 12 zvestih, bomo prišli po celem svetu. Družba bo vedno gledala na duhovnike tako, kot gleda. Mislim, da se vsi zelo dobro zavedajo, da velika večina duhovnikov, redovnikov živi dobro, kaže se pa na tiste, ki ne. Saj vemo: vsak dan na tisoče in tisoče letal leti in se o njih ne govori. Če eno strmoglavi, so vsi mediji polni novic o tem, kako je eno letalo strmoglavilo. Isto je pri nas posvečenih.
Kako odgovarjate na morebitne predsodke, da so duhovniki in redovniki dandanes nepotrebni?
Te dni sem ob pripravi na misijon bral o soli in luči. Tema pravi, da luči ne potrebuje. Res je ne potrebuje, saj jo s tem prežene. In svet, ki hoče biti pogan in brez Boga, bo rekel, da posvečenih ne potrebuje, da se lahko sami posvečujejo. Ampak nekdo jim mora prinesti Jezusa. Podobno kot sol: saj je ne vidimo, ko se raztopi, ampak ohrani in daje okus. Tudi pubertetnik kriči mami: ne maram te, pusti me. V resnici pa kriči: objemi me. Svet kriči, da nas ne potrebuje, v resnici pa nas zelo išče.
Se vam zdi, da smo Slovenci v veri mlačni? Če da, kako se lahko to spremeni?
Ne da smo mlačni, Slovenci smo zelo tradicionalni, kar ni zmeraj slabo. Tradicionalizem mi pomaga, da nekaj, kar je v navadi, tudi sam udejanjam. Moramo pa narediti korak naprej k osebni veri. Tega marsikdo ne zmore, zato se cerkve praznijo. Mislim pa, da so tisti, ki ostajajo, vse bolj prepričani in vejo, zakaj so tam. Ne bojim se tega, da bo vera v Sloveniji propadla. Mislim celo, da bo vera zmeraj bolj živa, da bo postala pričevanjska. Ne bo pa množična.
Čemu si v letošnjem adventu prizadevate posvetiti največ pozornosti, kako se z brati pripravljate na božič?
Neke posebne priprave na božič v našem bratstvu nimamo. Za nas je to cerkveno dogajanje, ki je dovolj. Želim si preprosto to, da bi advent vzeli kot pot, ki me pelje po Božji besedi, ki je v adventu zelo bogata in nam kaže Odrešenika. Zame je vsako leto izziv, da bi res doživel božič in bi se Jezus rodil v meni. Zdi se mi, da se v mnogo ljudeh že vrsto let ni rodil, ker smo se preveč posvetili zunanjosti.
Kot redovnik se želim najprej posvetiti temu, da bi prehodil pot adventa, ki je pot luči. Dan se vedno bolj krajša, mi pa to temo premagujemo z adventnim vencem in prižiganjem vedno več sveč. Izziv vsakega človeka je, da bi temine srca, ki jih ima vsak, razsvetlil s to lučjo odrešenja. To je tudi zame kot redovnika prvi izziv: da bi tudi svoje temine zmogel razsvetliti s Kristusovo lučjo.
Kako vas nagovarja božična skrivnost?
Božična skrivnost ni skrivnost, ker nam jo je Gospod že zdavnaj razodel. Mene nagovarja dano odrešenje, ko se je Bog sklonil k človeku. To je zame največ, kar je lahko Bog naredil – totalno se je ponižal, da bi mene, ki bi moral biti ponižen, povzdignil. Bog se sklanja k nebogljenemu človeku, zato da mu pove, da ga ima rad in da ga dvigne. To je veliko razodetje Boga, ki pa ga žal dostikrat ne vidimo. Božična skrivnost je samo to, kako odpreti človekovo srce, da bi spoznal dan svojega odrešenja.
